Jedro

Nasprotje v izreku napadene sodbe zagovornica vidi v tem, da je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo ugotovilo krivdo obdolžene, čeprav iz izreka izhaja, da obdolžena "ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja", kar pa je sicer tudi v nasprotju z obrazložitvijo napadene sodbe, iz katere izhaja, da je obdolžena storila očitano ji kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in sicer v krivdni obliki direktnega naklepa.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke in ugoditvi pritožbi zagovornice obdolžene se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo H.M.D. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena in členom 34 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, v katero je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti in sicer od 26. 7. 2018 od 16.35 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženo oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornice obdolžene, postavljene po uradni dolžnosti pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožili: - zagovornica obdolžene zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe; in

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženi izreče kazen 3 leta zapora.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Zagovornica obdolžene uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Nasprotje v izreku napadene sodbe zagovornica vidi v tem, da je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo ugotovilo krivdo obdolžene, čeprav iz izreka izhaja, da obdolžena „ni mogla imeti v oblasti svojega ravnanja“, kar pa je sicer tudi v nasprotju z obrazložitvijo napadene sodbe, iz katere izhaja, da je obdolžena storila očitano ji kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in sicer v krivdni obliki direktnega naklepa.

5. S takšnimi pritožbenimi navedbam pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo nejasnemu opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, ki ga je v modificirani obtožbi navedlo tožilstvo, ko je v opis povzelo drugi odstavek 29. člena KZ-1, ki govori o neprištevnem storilcu, v sami kvalifikaciji obdolženki očitanega kaznivega dejanja pa je navedlo, da je storila kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in členom 34 KZ-1, tretji odstavek 29. člena KZ-1, pa govori o bistveno zmanjšani prištevnosti obdolženke. Zaradi tega pa je izrek napadene sodbe nejasen in tudi sam s seboj v nasprotju, prav tako pa so razlogi napadene sodbe glede krivde obdolženke v nasprotju z navedenim izrekom, kot to pravilno graja zagovornica.

6. Sicer zagovornica uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazanskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo kazenski zakoni, ker iz opisa kaznivega dejanja izhajajo okoliščine, ki izključujejo obdolženkino krivdo, zato bi moralo sodišče prve stopnje izreči oprostilo sodbo. Pri tem navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, kljub temu, da je sprejelo obdolženkino priznanje krivde opraviti materialno presojo dejanja in sicer presojo ali priznana objektivna in subjektivna dejstva predstavljajo vse zakonske znake določenega kaznivega dejanja ter ali je obdolženki za to dejanje moč očitati krivdo. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa zagovornica tudi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so navedbe o subjektivnem znaku obdolženki očitanega kaznivega dejanja v nasprotju s podatki spisa in sicer izvedenskim mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, kakor tudi s samo kvalifikacijo kaznivega dejanja iz katere izhaja, da se obdolženki očita, da je storila kaznivo dejanje v skladu s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, ko je bila sposobnost obdolžene obvladovati ravnanje v času storitve kaznivega dejanja bistveno zmanjšana.

7. Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka odpraviti ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa pritožbeno sodišče še navaja, da iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi bil opravljen predobravnavni narok dne 29. 11. 2018, na katerem je obdolžena kaznivo dejanje priznala, razpravljajoča sodnica pa tega priznanja ni sprejela, zato je bila izločena iz nadaljnje obravnave kazenske zadeve in je bil spis dodeljen drugemu sodniku, ki je odločil v obravnavani zadevi z napadeno sodbo. Vendar pa pritožbeno sodišče navaja, da sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, ni imel nobene podlage v Zakonu o kazenskem postopku za ponoven razpis predobravnavnega naroka, ki ga je opravil dne 25. 3. 2019, in na katerem je obdolženkino priznanje krivde sprejel. Razpravljajoči sodnik bi ravnal pravilno, glede na to, da je predobravnavni narok v obravnavani zadevi že bil opravljen dne 29. 11. 2018, da bi skladno z določili ZKP razpisal glavno obravnavo, kar bo moral storiti v ponovljenem postopku ter o zadevi ponovno odločiti ob aktivnejšem sodelovanju tožilca ter upoštevanju ugotovitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja.