VSL Sodba I Cpg 53/2023

Jedro

Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično.

Primer zakonske prepovedi prenosa terjatve oziroma ničnosti pogodbe, s katero bi odvetnik kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju, je določen v drugem odstavku 441. člena OZ. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za plačilo odvetniških stroškov in honorarja za zastopanje, kar predstavlja podlago sporne cesije.

Izrek

I.Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

(1)v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

-ugotovi se, da je nično pogodbeno določilo Dogovora o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, sklenjenega med A. A. in Odvetniško pisarno B., d. o. o. z dne 11. 12. 2014, o nagradi, ki po višini presega 15 % delež od uspeha zastopanja;

-v ostalem delu se zavrne zahtevek za ugotovitev, da je Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, sklenjen med A. A. in Odvetniško pisarno B., d. o. o. z dne 11. 12. 2014, ničen.

(2)v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške postopka v višini 1.255,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

II.V preostalem se pritožba tožencev zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III.Tožnica je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe tožencema povrniti pritožbene stroške v znesku 851,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta nična Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, sklenjen med A. A. in Odvetniško pisarno B., d. o. o. z dne 11. 12. 2014 (I. točka izreka) in Pogodba o odstopu terjatev, sklenjena med A. A. in Odvetniško pisarno B., d. o. o. z dne 18. 9. 2017 (II. točka izreka) in tožencema naložilo, da tožnici v 15 dneh solidarno povrneta pravdne stroške v višini 3.240,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo sta se toženca pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in primarno predlagala spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila sta stroške pritožbenega postopka.

3.Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

-prvi toženec je davčni dolžnik, zoper katerega je tožnica kot upnica sprožila več postopkov davčne izvršbe (na denarna sredstva, premičnine, nematerializirane vrednostne papirje);

-tožnica je s sklepom o davčni izvršbi št. DT 0000-000/2019-1 z dne 25. 11. 2019 zarubila denarno terjatev davčnega dolžnika (prvega toženca) do njegovega dolžnika C. C., ki mu je bila prisojena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1900/2018 z dne 20. 3. 2019 v višini 400.000,00 EUR s pripadki;

-prvi toženec je davčni dolžnik, zoper katerega je tožnica kot upnica sprožila več postopkov davčne izvršbe (na denarna sredstva, premičnine, nematerializirane vrednostne papirje);

-tožnica je s sklepom o davčni izvršbi št. DT 0000-000/2019-3 z dne 4. 12. 2019 postopek davčne izvršbe na denarno terjatev davčnega dolžnika (prvega toženca) do njegovega dolžnika C. C. delno ustavila za terjatev v višini 80.000,00 EUR, ker jo je davčni dolžnik seznanil, da je z drugo toženko 11. 12. 2014 sklenil Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev (v nadaljevanju obrazložitve: Dogovor o nagradi), 18. 9. 2017 pa še Pogodbo o odstopu terjatve (v nadaljevanju obrazložitve: Pogodba o odstopu);

-tožnica je s sklepom o davčni izvršbi št. DT 0000-000/2019-1 z dne 25. 11. 2019 zarubila denarno terjatev davčnega dolžnika (prvega toženca) do njegovega dolžnika C. C., ki mu je bila prisojena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1900/2018 z dne 20. 3. 2019 v višini 400.000,00 EUR s pripadki;

-z Dogovorom o nagradi sta se prvi toženec in druga toženka dogovorila, da bo druga toženka za prvega toženca opravila storitev izterjave dolga v višini 400.000,00 EUR od C. C., prvi toženec pa ji bo za opravljeno odvetniško storitev plačal nagrado v odstotku od dobljenega zneska v višini 20 %, če se bo zadevni postopek uspešno končal;

-tožnica je s sklepom o davčni izvršbi št. DT 0000-000/2019-3 z dne 4. 12. 2019 postopek davčne izvršbe na denarno terjatev davčnega dolžnika (prvega toženca) do njegovega dolžnika C. C. delno ustavila za terjatev v višini 80.000,00 EUR, ker jo je davčni dolžnik seznanil, da je z drugo toženko 11. 12. 2014 sklenil Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev (v nadaljevanju obrazložitve: Dogovor o nagradi), 18. 9. 2017 pa še Pogodbo o odstopu terjatve (v nadaljevanju obrazložitve: Pogodba o odstopu);

-s Pogodbo o odstopu terjatve sta prvi toženec kot odstopnik in druga toženka kot prevzemnica ugotovila, da ima prvi toženec bodočo terjatev do dolžnika C. C., da drugi toženki odstopa del navedene terjatve v višini 80.000,00 EUR, kar predstavlja dogovorjeno nagrado za zastopanje, ki sta jo dogovorila v Dogovoru o nagradi;

-z Dogovorom o nagradi sta se prvi toženec in druga toženka dogovorila, da bo druga toženka za prvega toženca opravila storitev izterjave dolga v višini 400.000,00 EUR od C. C., prvi toženec pa ji bo za opravljeno odvetniško storitev plačal nagrado v odstotku od dobljenega zneska v višini 20 %, če se bo zadevni postopek uspešno končal;

-tožnica v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev davčnega dolžnika (prvega toženca) do njegovega dolžnika C. C. ni prejela plačila; ker je bil nad C. C. s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St 00/2019 z dne 7. 2. 2020 začet postopek osebnega stečaja, plačilo te denarne terjatve uveljavlja v stečajnem postopku.

-s Pogodbo o odstopu terjatve sta prvi toženec kot odstopnik in druga toženka kot prevzemnica ugotovila, da ima prvi toženec bodočo terjatev do dolžnika C. C., da drugi toženki odstopa del navedene terjatve v višini 80.000,00 EUR, kar predstavlja dogovorjeno nagrado za zastopanje, ki sta jo dogovorila v Dogovoru o nagradi;

Glede aktivne legitimacije

-tožnica v postopku davčne izvršbe na denarno terjatev davčnega dolžnika (prvega toženca) do njegovega dolžnika C. C. ni prejela plačila; ker je bil nad C. C. s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St 00/2019 z dne 7. 2. 2020 začet postopek osebnega stečaja, plačilo te denarne terjatve uveljavlja v stečajnem postopku.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v obravnavani zadevi tožnica zatrjuje, da je prvi toženec njen davčni dolžnik, ki je z drugo toženko sklenil nična pravna posla (Dogovor o nagradi in Pogodbo o odstopu), s katerima je odtujil svoje premoženje. Zato ima tožnica kot upnica, ki jo je s tem oškodoval, za uveljavljanje svojih pravic ničnostno tožbo. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica s tem, ko je izkazala, da je upnica, izkazala svoj pravni interes za vložitev obravnavane tožbe na ugotovitev ničnosti Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu.

Glede aktivne legitimacije

7.Pritožnika navedeno stališče izpodbijata in trdita, da je tožnica izdala sklep o davčni izvršbi, s katerim je zarubila denarno terjatev prvega toženca do dolžnika C. C. v višini 400.000,00 EUR, vendar jo je v nadaljevanju po prejemu Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu delno ustavila za znesek 80.000,00 EUR. Zato nima pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, saj je za sporni znesek, ki predstavlja terjatev, ki je bila predmet Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu, ustavila davčno izvršbo.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v obravnavani zadevi tožnica zatrjuje, da je prvi toženec njen davčni dolžnik, ki je z drugo toženko sklenil nična pravna posla (Dogovor o nagradi in Pogodbo o odstopu), s katerima je odtujil svoje premoženje. Zato ima tožnica kot upnica, ki jo je s tem oškodoval, za uveljavljanje svojih pravic ničnostno tožbo. Po presoji sodišča prve stopnje je tožnica s tem, ko je izkazala, da je upnica, izkazala svoj pravni interes za vložitev obravnavane tožbe na ugotovitev ničnosti Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu.

8.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstvo svoje terjatve pravilno uveljavlja s tožbo za ugotovitev ničnosti. To pa nadalje pomeni, da je tožnica že s tem, ko je izkazala, da je upnica, izkazala tudi svoj pravni interes za vložitev tu obravnavane tožbe za ugotovitev ničnosti Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu.

7.Pritožnika navedeno stališče izpodbijata in trdita, da je tožnica izdala sklep o davčni izvršbi, s katerim je zarubila denarno terjatev prvega toženca do dolžnika C. C. v višini 400.000,00 EUR, vendar jo je v nadaljevanju po prejemu Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu delno ustavila za znesek 80.000,00 EUR. Zato nima pravnega interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, saj je za sporni znesek, ki predstavlja terjatev, ki je bila predmet Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu, ustavila davčno izvršbo.

Za obstoj procesne legitimacije in s tem dopustnost meritornega odločanja v pravdnem postopku namreč zadošča že zatrjevanje stvarne legitimacije: tožničina trditev, da je nosilka upravičenja iz materialnopravnega razmerja in da uveljavlja svojo pravico. Izpolnjevanje te predpostavke je v danem primeru, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izkazano.

8.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstvo svoje terjatve pravilno uveljavlja s tožbo za ugotovitev ničnosti. To pa nadalje pomeni, da je tožnica že s tem, ko je izkazala, da je upnica, izkazala tudi svoj pravni interes za vložitev tu obravnavane tožbe za ugotovitev ničnosti Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu.1 Za obstoj procesne legitimacije in s tem dopustnost meritornega odločanja v pravdnem postopku namreč zadošča že zatrjevanje stvarne legitimacije: tožničina trditev, da je nosilka upravičenja iz materialnopravnega razmerja in da uveljavlja svojo pravico. Izpolnjevanje te predpostavke je v danem primeru, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, izkazano.

9.Ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima tožnica legitimacijo v tem sporu, ne izpodbije pritožbeni očitek, da je ustavila davčno izvršbo z rubežem na terjatev iz Dogovora o nagradi in Pogodbe o odstopu. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (prvi odstavek 173. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2). Rubež terjatve je procesno dejanje v izvršilnem postopku, ki služi zgolj zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na način, da se dolžniku prepove razpolagati z zarubljenimi terjatvami. Smisel tega pravila je, da se prepreči takšno dolžnikovo razpolaganje, ki bi onemogočilo prednostno poplačilo njegove davčne obveznosti. Pri rubežu denarnih terjatev gre za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.

10.Davčna izvršba se sme zaradi plačila davčne obveznosti opraviti na premoženju davčnega dolžnika, zato je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da premoženje, na katero se poseže z davčno izvršbo, pripada njemu. Povsem očitno je izključeno, da v premoženje davčnega dolžnika sodijo sredstva, ki pripadajo tretji osebi in iz katerih bi se lahko poplačale denarne terjatve davčnega dolžnika. Zato je v primeru, ko je sporno imetništvo denarne terjatve in se zastavlja vprašanje, ali predstavlja denarna terjatev premoženje davčnega dolžnika ali tretje osebe, davčni organ soočen s sporom iz civilnopravnega razmerja. Prvostopenjski davčni organ, upoštevajoč stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016, vprašanja iz civilnopravnega razmerja v postopku davčne izvršbe kot predhodnega vprašanja ne sme reševati sam. Odločanje o predhodnem vprašanju ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti dolžnikovemu dolžniku, da poplača tuj davčni dolg, če je sporno, ali del te obveznosti dolguje davčnemu dolžniku ali tretji osebi. Zato mora biti odločitev o spornem imetništvu terjatve sprejeta v kontradiktornem pravdnem postopku. Navedeno potrjuje pravni interes tožnice za tožbo, s katero v pravdnem postopku uveljavlja ničnost tistih dveh pravnih poslov, za katera je prvi toženec v davčni izvršbi zatrdil, da je z njima del zarubljene terjatve do svojega dolžnika prenesel na tretjo osebo (drugo toženko) in zato ne sodi več v njegovo premoženje, na katerega bi tožnica kot upnica lahko posegla z davčno izvršbo.

11.Iz navedb tožnice tudi izhaja, da je bil nad dolžnikom davčnega dolžnika (prvega toženca) začet postopek osebnega stečaja, zato plačilo denarne terjatve, ki jo je neuspešno poskušala doseči v postopku davčne izvršbe, uveljavlja v stečajnem postopku. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP, ki ureja pravne posledice začetka stečajnega postopka, med drugim določa, da od začetka stečajnega postopka ni mogoče zoper dolžnika dovoliti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov, postopki izvršbe, ki so v teku, pa se prekinejo (131. in 132. člen ZFPPIPP). Upniku, ki v stečajnem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika, pravočasna prijava terjatve daje procesno legitimacijo v stečajnem postopku (56. in 57. člen ZFPPIPP). Navedeno je dodaten razlog, da tožnici ni mogoče odreči pravnega interesa, da v pravdnem postopku uveljavlja ničnost pravnih poslov, s katerima je prvi toženec na tretjo osebo (drugo toženko) prenesel tisti del terjatve, katere plačilo si prizadeva tožnica doseči tudi kot upnica v stečajnem postopku.

Glede ničnosti Dogovora o višini odvetniške nagrade

12.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ničen Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, ki sta ga toženca sklenila 11. 12. 2014. To odločitev je oprlo na četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika – OZ, po katerem je nična pogodba, ki ima nedopustno podlago. Ugotovilo je, da ima Dogovor o nagradi nedopustno podlago, to je nedopustno dogovorjeno višino nagrade v 20 % deležu od uspeha zastopanja, kar nasprotuje tretjemu odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu – ZOdv.

13.17. člen ZOdv se glasi: (1) Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. (2) Odvetnik je upravičen do višjega plačila za svoje delo, kakor mu gre po odvetniški tarifi, če se o tem pisno dogovori s stranko. (3) Odvetnik se v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da namesto plačila po odvetniški tarifi prejme kot nagrado največ 15 % delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. (4) Dogovor iz drugega ali tretjega odstavka tega člena mora biti sklenjen v pisni obliki ter ločen od pooblastila in drugih dogovorov.

14.Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama sporen Dogovor o nagradi nasprotuje izrecni zakonski prepovedi iz tretjega odstavka, ki zamejuje dogovor o deležu pravde (pactum de quota litis) na največ 15 % delež od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki. Tej izrecni prepovedi namreč nasprotuje prvi odstavek točke 3 Dogovora, v katerem je bil delež dogovorjen v višini 20 %. Ker zaradi tega nasprotuje zakonskemu določilu, je navedeno pogodbeno določilo nično.

15.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da sta bistvo in namen pravila iz tretjega odstavka 17. člena ZOdv v konkretizaciji načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), ki naj prepreči, da bi si odvetnik kot močnejša stranka (profesionalec) v mandatnem razmerju izgovoril nesorazmerno visoko nagrado, izraženo v deležu od prisojenega premoženja. Zakonodajalec se je to mejo odločil postaviti pri 15 % od deleža sodne vrednosti premoženja. S tem je strankam odvetniških storitev olajšal utemeljevanje ničnosti v primerih, ko nagrada ta delež presega. V teh primerih se tako strankam ni treba opirati na bistveno bolj zapleteno pravno konstrukcijo, utemeljeno na nasprotovanju moralnim načelom, ustavi ali temeljnim načelom obligacijskega prava, ki prevevajo zakonska pravila pogodbenega prava.

15.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da sta bistvo in namen pravila iz tretjega odstavka 17. člena ZOdv v konkretizaciji načela enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), ki naj prepreči, da bi si odvetnik kot močnejša stranka (profesionalec) v mandatnem razmerju izgovoril nesorazmerno visoko nagrado, izraženo v deležu od prisojenega premoženja. Zakonodajalec se je to mejo odločil postaviti pri 15 % od deleža sodne vrednosti premoženja. S tem je strankam odvetniških storitev olajšal utemeljevanje ničnosti v primerih, ko nagrada ta delež presega. V teh primerih se tako strankam ni treba opirati na bistveno bolj zapleteno pravno konstrukcijo, utemeljeno na nasprotovanju moralnim načelom, ustavi ali temeljnim načelom obligacijskega prava, ki prevevajo zakonska pravila pogodbenega prava.2 Zato niso relevantne pritožbene navedbe v smeri utemeljevanja, da Dogovor o nagradi ni fiktiven in nemoralen posel.

Zato niso relevantne pritožbene navedbe v smeri utemeljevanja, da Dogovor o nagradi ni fiktiven in nemoralen posel.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je nagrada v dogovorjenem 20 % deležu dopustna, ker sta se pogodbenici že od vsega začetka dogovarjali za zastopanje v več postopkih, ki jih bo druga toženka kot pooblaščenka vodila za prvega toženca kot stranko. Sodišče prve stopnje tovrstnih navedb tožencev ni prezrlo, ampak je pravilno presodilo, da za presojo niso pravno relevantne, ker je vsebina Dogovora o nagradi jasna. Kot izhaja iz 1. točke Dogovora o nagradi, sta pogodbenici uvodoma ugotovili, da si želi prvi toženec zagotoviti pravno svetovanje in zastopanje s strani druge toženke, in sicer za točno določen čas in obseg, pri čemer iz 2. točke Dogovora o nagradi izhaja, da bo druga toženka za prvega toženca opravila storitev izterjave dolga v višini 400.000,00 EUR od g. C. C., iz 3. točke Dogovora o nagradi pa izhaja, da bo prvi toženec drugi toženki za opravljeno odvetniško storitev plačal nagrado v odstotku od dobljenega zneska v višini 20 %. Glede na vsebino navedenih pogodbenih določil je jasno, da sta se pogodbenici dogovorili za nagrado v določenem odstotku od vrednosti, ki jo stranka pridobi z zastopanjem proti dolžniku C. C. zaradi izterjave dolga v višini 400.000,00 EUR. Ker sta stranki nagrado vezali na uspeh zastopanja in ne na vrsto in število odvetniških storitev, ki jih je potrebno opraviti za dosego tega uspeha, so nerelevantne pritožbene navedbe, da je druga toženka za prvega toženca vodila oziroma še vodi štiri vrste sodnih postopkov (pravdni, izvršilni, stečajni in kazenski postopek). Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, na koliko postopkov se je Dogovor o nagradi nanašal. Drži, da je sodišče prve stopnje izvedlo vpogled v tri sodne spise, a izvedenega dokaza ni ocenilo. Vendar se obveznost obrazložitve sodbe nanaša le na pravno relevantna dejstva, zato sodišče, tudi če nek nerelevanten dokaz sicer izvede, rezultata tega dokaza ni dolžno navajati v obrazložitvi.

Pogodbena klavzula, ki plačilo odvetniške nagrade veže na uspeh zastopanja, vsebuje tudi element tveganja, predvsem za odvetnika, saj ne bi bil upravičen do plačila, ne glede na vložen trud, če ne bi bil dosežen predviden rezultat. Gre za nagrado za prevzem rizika uspeha. Zato pritožnika s sklicevanjem na številnost, zahtevnost ter dolgotrajnost opravljenih odvetniških storitev ne moreta uspeti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja moralo zaslišati prvega toženca. Toženca tega dokaznega predloga v postopku pred sodiščem prve stopnje nista podala.

Pritožba nadalje uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je nagrada do 15 % nedopustna oziroma zakaj je štelo za nično celotno nagrado in ne samo v delu, ki presega 15 %. Opozarja, da je ničnost skrajna sankcija, da velja splošno načelo ohranjanja pogodb v veljavi, kljub morebitni delni ničnosti posameznih določil. Po stališču pritožnikov bi sodišče moralo uporabiti 88. člen OZ o delni ničnosti.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ob ugotovitvi, da je dogovorjena višina nagrade nedopustna, šteje, da je ničen celoten Dogovor o nagradi. Drži, da je dogovor, ki plačilo odvetniške nagrade veže na uspeh zastopanja, na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZOdv dopusten. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil Dogovor o nagradi v skladu s četrtim odstavkom 17. člena ZOdv sklenjen v pisni obliki. Kot predhodno obrazloženo pa je ugotovilo, da je v nasprotju s tretjim odstavkom 17. člena ZOdv le višina oziroma dogovorjen delež nagrade.

Če je v nasprotju s prisilnim predpisom samo vsebina posameznega pogodbenega določila, po prvem odstavku 88. člena OZ ni nična tudi sama pogodba, če sta izpolnjeni dve predpostavki: 1. če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo niti pogodbeni pogoj niti odločilni nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. V tem primeru je nično samo pogodbeno določilo, vsebina katerega je v nasprotju z vsebino, določeno s prisilnim predpisom.

Če kogentno pravilo zapoveduje določeno vsebino pogodbene ureditve, je pogodbeno določilo, ki (za položaj, na katerega se nanaša kogentno pravilo) določa drugačno vsebino pravnega razmerja, nično. Namesto ničnega pogodbenega določila se za pogodbeno razmerje (neposredno) uporablja kogentno pravilo, ki ga določa zakon (primerjaj drugi odstavek 17. člena OZ). To za obravnavani primer pomeni, da se za višino nagrado iz Dogovora neposredno uporabi tretji odstavek 17. člena ZOdv, ki višino nagrado omejuje na 15 % delež od uspeha zastopanja.

Upoštevaje vse navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi v delu, da je nično pogodbeno določilo Dogovora o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, sklenjenega med A. A. in Odvetniško pisarno B., d. o. o. z dne 11. 12. 2014, o nagradi, ki po višini presega 15 % delež od uspeha zastopanja. V preostalem delu Dogovor o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, sklenjen med A. A. in Odvetniško pisarno B., d. o. o. z dne 11. 12. 2014, ni ničen. Zato je višje sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo I. točko izreka izpodbijane sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

Glede ničnosti Pogodbe o odstopu terjatve

Sodišče prve stopnje je tudi presodilo, da je nična Pogodba o odstopu terjatve, ki sta jo toženca sklenila 18. 9. 2017. To odločitev je oprlo na prvi odstavek 417. člena in drugi odstavek 441. člena OZ. Po prvem odstavku 417. člena OZ upnik ne more prenesti terjatev, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tistih, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Primer zakonske prepovedi prenosa terjatve oziroma ničnosti pogodbe, s katero bi odvetnik kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju, je določen v drugem odstavku 441. člena OZ. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je šlo za plačilo odvetniških stroškov in honorarja za zastopanje, kar predstavlja podlago sporne cesije. Ta je v dogovoru o načinu izpolnitve obveznosti, ki izvira iz mandatnega razmerja med prevzemnikom odstopljene terjatve (sedanja druga toženka oziroma odvetnica sedanjega prvega toženca in tožnika iz prejšnjega postopka) in odstopnikom (sedanji prvi toženec in tožnik iz prejšnjega postopka). Na dogovorjeni način naj bi bila plačana obveznost plačila odvetniških storitev v prejšnjem postopku.

Pritožba ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje glede ničnosti Pogodbe o odstopu. Pritožnika zgolj uvodoma navajata, da se pritožujeta zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, a v nadaljevanju ne pojasnita, v katerem delu, zakaj ali kako naj bi bilo le-to glede Pogodbe o odstopu zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Pritožnika prav tako ne pojasnita, v čem naj bi sodišče prve stopnje pri presoji Pogodbe o odstopu kršilo določbe pravdnega postopka. Glede na to, da zgolj uveljavljata, da se izpodbijana sodba razveljavi v celoti, je višje sodišče odločitev glede ugotovljene ničnosti Pogodbe o odstopu preizkusilo v okviru razlogov, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo zoper ugotovitev, da je nična Pogodba o odstopu in potrdilo II. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Glede stroškov postopka

Ker je višje sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških, do katerih je upravičena posamezna pravdna stranka (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da ena stranka povrne drugi stranki ustrezen del stroškov, ki so bili potrebni za pravdo (drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

Toženca v pritožbi sami višini potrebnih pravdnih stroškov, ki jo je za tožnico izračunalo sodišče prve stopnje, nista nasprotovala. Zato je višje sodišče kot osnovo za svoj izračun upoštevalo, da so potrebni stroški tožnice znašali 3.240,54 EUR. Upoštevajoč tožničin uspeh glede obeh tožbenih zahtevkov (62,5%), sta ji toženca dolžna povrniti pravdne stroške v višini 2.025,34 EUR. Višje sodišče je potrebne pravdne stroške tožencev odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in jima priznalo strošek odgovora na tožbo (1100 točk), pristop na prvi narok (1100 točk), pristop na drugi narok (550 točk), 2% za materialne stroške in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša skupaj 2.053,26 EUR. Priglašenega stroška za konferenco s stranko višje sodišče tožencema ni priznalo, ker je vsebovan v priznanem strošku sestave odgovora na tožbo. Glede na uspeh (37,5%) jima je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške v višini 769,97 EUR. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožnica od tožencev zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 1.255,37 EUR. To obveznost sta ji toženca dolžna nerazdelno izpolniti v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Toženca sta s pritožbo delno uspela, zato jima je tožnica dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila. Višje sodišče je pritožbene stroške tožencev odmerilo v skladu z določili Zakona o sodnih taksah – ZST-1 in OT, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR. Tožencema je priznalo 1100 točk za pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, strošek plačane sodne takse v višini 1.449,00 EUR, kar znaša skupaj 2.270,30 EUR. Upoštevajoč delni pritožbeni uspeh, mora tožnica tožencema povrniti 851,36 EUR stroškov pritožbenega postopka. To obveznost je tožnica dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

-------------------------------

1 VSRS sodbi II Ips 44/2014 z dne 8. 10. 2015 in II Ips 297/2010 z dne 9. 2. 2012. 2 VSRS sodba II Ips 341/2017 z dne 18. 4. 2019.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 8, 39, 39/4, 88, 88/1, 417, 417/1, 441, 441/2 Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 17, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 173, 173/1 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 56, 57, 131, 132

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sodba I Cpg 53/2023

ECLI:SI:VSLJ:2024:I.CPG.53.2023 Gospodarski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas