Jedro

Posameznih navedb iz opisa kaznivih dejanj pri presojanju zadostnosti opisa ni mogoče obravnavati in razumeti izolirano, temveč v njihovi medsebojni povezavi in takšno celovito presojanje trditev v opisu pokaže, da zajamejo vse zahtevane zakonske znake očitanih kaznivih dejanj. Povsem določno so opisana izvršitvena ravnanja, s katerimi so abstraktni zakonski znaki v zadostni meri konkretizirani, saj je jasno in konkretno izraženo ter napolnjeno z okoliščinami obravnavanega primera, v čem se kaže očitana zloraba položaja oziroma pomoč k temu kaznivemu dejanju.

Tako opisani očitki so obdolžencem omogočili učinkovito obrambo, hkrati pa dali sodišču jasen okvir predmeta obravnavanja, pri čemer je sodišče prve stopnje posamezne navedbe iz opisa dejanj tudi argumentirano in podrobno analiziralo v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je s strani državnega tožilstva dve kaznivi dejanji (glede na očitano zlorabo položaja v dveh družbah) opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje, pri tem pa uporabilo pravno konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Upoštevalo je namreč sočasnost očitanih kaznivih dejanj, identičen način storitve in premoženjsko naravo dejanj, takšna opredelitev pa je bila tudi obdolžencu v korist. Koristoljubnost je lahko podana tudi v primeru, če storilec zasleduje pridobitev koristi komu drugemu.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega C. C. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu C. C. izrečena kazen eno leto in osem mesecev zapora zniža na eno leto in tri mesece zapora.

II. V ostalem se pritožba zagovornika obdolženega C. C., v celoti pa pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in zagovornika obdolžene B. B. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženi A. A. in obdolžena B. B. sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer A. A. v znesku 375,00 EUR, B. B. pa v znesku 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolžene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive storitve kaznivih dejanj, in sicer A. A. nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1, obdolženo B. B. in obdolženega C. C. pa pomoči pri nadaljevanem kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 38. in 54. členom KZ-1. Obdolžencem so bile izrečene zaporne kazni vsakemu eno leto in osem mesecev zapora. Po prvem in tretjem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžencem naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 319,99 EUR, tako da je obdolženi A. A. dolžan plačati 255,08 EUR, obdolžena B. B. 30,15 EUR in obdolženi C. C. 34,75 EUR. Odločeno je še bilo, da sta dolžna obdolžena B. B. in obdolženi C. C. po enakih delih povrniti tudi stroške pooblaščenca družbe DUTB, d.d. 2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki vseh treh obdolžencev iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer je zagovornik obdolžene B. B. primarno predlagal spremembo sodbe in oprostitev obdolženke, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, enak pritožbeni predlog je glede obdolženega C. C. podal njegov zagovornik, medtem ko je zagovornik obdolženega A. A. primarno predlagal spremembo sodbe z oprostitvijo obdolženca, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom in še podrejeno, da se obdolžencu izreče milejša kazenska sankcija.

3. Na predlog zagovornikov vseh treh obdolžencev je pritožbeno sodišče 31. 3. 2023 izvedlo javno sejo, katere so se udeležili obdolžena B. B., vsi zagovorniki in višja državna tožilka. Seje se nista udeležila pravilno obveščena obdolžena A. A. in C. C., tako da je bila javna seja opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

4. Pritožba zagovornika obdolženega C. C. je delno utemeljena, pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in zagovornika obdolžene B. B. pa nista utemeljeni.

**Presoja zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka:**

5. Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da po modifikaciji obtožbe s strani tožilstva izrek sodbe ni več jasen, a mu ni mogoče pritrditi. Z nadomestitvijo prvotnega očitka, ki je vseboval navedbo, da „...bi družbi lahko delnice na borzi kupili za 1.373.900,00 EUR...“, z navedbo, da je „...borzna vrednost delnic znašala 1.373.900,00 EUR...“, kar je bilo povzeto v izrek sodbe, slednji v ničemer ni nerazumljiv. Če pritožnik s spremenjenim očitkom ne soglaša, pa s tem izpodbija pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar bo v nadaljevanju posebej preizkušeno.

6. Zagovornik obdolžene B. B. v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje, da naj bi bil kljub izostanku celotnega opisanega zakonskega znaka po 240. členu KZ-1, ki je veljal v času domnevne storitve kaznivega dejanja, opis kaznivega dejanja popoln. Zatrjuje, da zaradi te opustitve sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar nima prav. Že izrek obsodilne sodbe namreč implicitno vsebuje tudi odločitev sodišča, da ima opis dejanja vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, saj bi v nasprotnem primeru, če bi sodišče ocenilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, obdolžencu izreklo oprostilno sodbo po prvi točki 358. člena ZKP. Obrazložitev, ki jo neutemeljeno pogreša zagovornik, bi zato bila povsem odveč, pri čemer bo na pritožbene navedbe, češ da opis dejanja ne zajema zakonskega znaka, in sicer da je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti veliko premoženjsko korist ali drugemu povzročiti veliko premoženjsko škodo, odgovorjeno posebej v okviru presoje zatrjevanih kršitev kazenskega zakona.

7. Prav tako zagovornik obdolžene B. B. ne more biti uspešen z uveljavljanjem istovrstne procesne kršitve v smislu, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju, s tem ko je sodišče prve stopnje v opis dejanja obdolženi B. B. očitane pomoči vneslo po mnenju pritožnika pavšalno navedbo o odločilnem vplivanju na članico komisije za komercialno bančništvo F. F., hkrati pa je ocenilo, da očitek obdolženkinega naročila članom komisije za naložbe komercialnega bančništva, naj glasujejo za odobritev kreditov, ni dokazan. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi zagovornik obdolženega C. C. z navedbami, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti zaradi „konfuzne“ obrazložitve glede očitka odločilnega vplivanja B. B., saj vpliv na enega člana komisije ne more pomeniti vplivanja na celotno komisijo. Zagovornikoma ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje izpostavljenega posega v opis dejanja obdolženi B. B. ni obrazložilo le v točki 20 razlogov izpodbijane sodbe, kot to neutemeljeno navaja zagovornik obdolžene B. B., temveč je to odločitev izčrpno in tehtno utemeljilo tudi v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe. Svojo presojo, ko je očitek, da je obdolženka naročila članom komisije za naložbe komercialnega bančništva, naj glasujejo za odobritev kreditov, nadomestilo z očitkom, da je B. B. odločilno vplivala na članico komisije F. F., da je komisija tako glasovala, je z razumnimi razlogi jasno utemeljilo, pri tem pa se ni opiralo le na izpovedbo priče F. F. ter navedene listinske dokaze, temveč tudi na zagovora tako obdolžene B. B. kot obdolženega C. C., dodatno pa je svoje zaključke utrdilo še z izpovedbama prič V. V. in Z. Z. Pritožnika, ki z navedenimi zaključki ne soglašata, pod videzom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka v bistvu uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki bo predmet posebne pritožbene presoje. Podobno velja glede pritožbenih navedb zagovornika obdolžene B. B., ki ob zatrjevanju procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da konkretizacija vplivanja ni razvidna ne iz izreka ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe, v bistvu uveljavlja kršitev kazenskega zakona in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar vse bo prav tako predmet posebnega pritožbenega obravnavanja.

8. Zagovornik obdolžene B. B. nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z obrazložitvijo premoženjske koristi, saj po njegovih navedbah sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je štelo zatrjevano reševanje bilance za leto 2008 za premoženjsko korist, ko je vendarle po njegovem prepričanju šlo za koristi, ki so nepremoženjske narave. Tako meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, vendar mu ni mogoče pritrditi. Zakonski znak pridobitve velike premoženjske koristi je namreč sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo utemeljilo na več mestih (točki 5 in 21, zlasti pa v točki 17 razlogov izpodbijane sodbe), zato zagovornik, ki tudi v tem pogledu v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar bo predmet posebne pritožbene presoje, ne more uspeti.

9. Zavrniti pa je treba tudi pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega C. C. v zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v smislu protislovnosti izreka ter nasprotja med izrekom in obrazložitvijo kot tudi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Najprej zagovornik to kršitev izpostavlja v povezavi s pristojnostmi in delokrogom obdolženega C. C. v banki Č., vendar po presoji sodišča druge stopnje izrek v tem delu ni ne protisloven ne nerazumljiv, prav tako ni zaslediti kakšnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo. V opisu dejanja je namreč uvodoma navedena funkcija C. C., ki jo je v kritičnem času opravljal v Č. banki, medtem ko so v nadaljevanju jasno opisana njegova izvršitvena ravnanja, ki se s to funkcijo ne izključujejo. Ob tem je v razlogih izpodbijane sodbe (zlasti v točkah 14 in 19), ki se vsebinsko povezujejo z izrekom, opisana tudi njegova vloga, ki jo je imel kot član komisije za naložbe komercialnega bančništva in kot pooblaščenec predsednice uprave Č. banke, kar vse jasno in razumno utemeljuje očitke, opisane v izreku izpodbijane sodbe. Pritožnik ugotavlja protislovnost izreka tudi glede očitka C. C. v zvezi z odobritvijo kreditov v povezavi z očitkom obdolženi B. B. v zvezi z odločilnim vplivom na eno od članic komisije, vendar nima prav. Očitki obema omenjenima obdolžencema, ki opredeljujejo izvršitvena ravnanja pomoči, so v izreku sodbe konkretno ločeno opisani za vsakega obdolženca posebej, pri čemer je sodišče prve stopnje glede vsakega konkretiziranega očitka, ki se med seboj ne izključujejo, zavzelo jasna stališča, ki jih je natančno, skrbno in prepričljivo utemeljilo skozi razloge sodbe (zlasti v točkah 7, 9, 15 in 19). Sodbeni izrek je tako jasen in po presoji sodišča druge stopnje tudi povsem skladen z razlogi izpodbijane sodbe, zato zatrjevane procesne kršitve niso podane.

10. Prav tako ni podano s strani zagovornika obdolženega C. C. zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede procesnega statusa Č. banke oziroma njene pravne naslednice, ki ji je sodišče prve stopnje v tem postopku priznalo status oškodovanke, saj je tudi to odločitev prvostopenjsko sodišče jasno in razumno ter v skladu s 144. členom ZKP utemeljilo v točki 23 (v povezavi s točko 18) razlogov izpodbijane sodbe. Pri tem je ustrezno opredelilo družbi, ki sta bili neposredno oškodovani (D. in E.), hkrati pa ni prezrlo ostalih očitkov v izreku sodbe, ki zadevajo tudi ravnanja obeh pomočnikov pri odločanju banke o spornih kreditih, ko so nastale škodljive posledice tudi za banko in kar je botrovalo naznanitvi suma z njene strani. Status oškodovanca je tako bil pravilno presojan, zato tudi ni mogoče priznati uspeha pritožbi zoper odločbo o stroških. Kar zadeva preostalo pritožbeno grajo zagovornika obdolženega C. C. v smislu obravnavane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi bila podana tudi v povezavi z ugotavljanjem časovnega obdobja podpisa opcijskih pogodb, ko ugotavlja nasprotje izreka z obrazložitvijo, kot tudi glede zatrjevane laične presoje sodišča prve stopnje, kdaj je treba knjižiti opcijske pogodbe, o čemer naj sodba ne bi imela ustreznih razlogov in v zvezi s čimer pritožnik uveljavlja še kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), nenazadnje pa tudi glede ugotovljene razlike prav v višini 3,122.500,00 EUR, kolikor naj bi znašala premoženjska korist, o čemer naj izpodbijana sodba prav tako ne bi imela razlogov oziroma naj bi bili ti v nasprotju z izrekom sodbe, pritožnik pod videzom navedene procesne kršitve v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju posebej presojalo.

11. Vsi trije zagovorniki sodišču prve stopnje nadalje očitajo prekoračitev obtožbe, s čimer uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik obdolžene B. B. izpostavlja, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je prvotni očitek obdolženi B. B., da je članom komisije za naložbe komercialnega bančništva naročila, naj glasujejo za odobritev kredita, zamenjalo z očitkom odločilnega vplivanja na članico komisije F. F., prekoračilo obtožbo. Po mnenju pritožnika gre za pravno relevantno spremembo obtožbe, ki jo je izvedlo sodišče, s čimer se je odreklo nepristanskosti in prevzelo funkcijo organa kazenskega pregona. Poudarja, da so po ustaljeni sodni praksi s strani sodišča dopustne zlasti spremembe obtožbe, ki so redakcijske, stilistične ali jezikovne narave oziroma spremembe obtožbe, ki naredijo opis dejanja natančnejši in jasnejši, medtem ko pravno relevantne spremembe, kot v konkretnem primeru, niso dopustne. Vsebinsko podobno stališče sta zavzela tudi zagovornika obdolženih A. A. in C. C. 12. Z zagovorniki ni mogoče soglašati. Objektivna identiteta obtožbe in sodbe (prvi odstavek 354. člena ZKP) je ena temeljnih zahtev kazenskega procesnega prava, ki je pogoj za uresničevanje načela akuzatornosti kot tudi obdolženčeve pravice do materialne obrambe. Načelo akuzatornosti predpostavlja strogo ločenost treh temeljnih procesnih funkcij, to je obtožbe, obrambe in sojenja, zato se v primeru presojanja objektivne identitete obtožbe in sodbe zastavlja vprašanje, ali ta še vedno obstaja, če je sodišče upoštevaje načelo iskanja materialne resnice vneslo v opis določena dejstva, na katera se obtožba ne nanaša.1 Tako procesna teorija kot sodna praksa absolutne vezanosti sodbe na obtožbo ne sprejemata. Merilo za presojanje objektivne identitete je po ustaljenem stališču tako teorije kot sodne prakse razrešitev vprašanja, ali gre za drugo ali le za drugačno dejanje. Po pregledu prvotnega očitka v obtožbi in sedanjim očitkom, ki ga je nadomestilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je identiteta med obtožbo in sodbo še vedno podana. S tem ko je sodišče prve stopnje očitek, da je B. B. članom komisije za naložbe komercialnega bančništva naročila, naj glasujejo za odobritev kredita, zamenjalo z opisom, da je odločilno vplivala na članico komisije za naložbe komercialnega bančništva F. F., da je komisija glasovala za odobritev kredita, procesne zahteve po identiteti med opisom dejanja v obtožbi in sodbi ni prekršilo. Sodišče namreč lahko spreminja okoliščine v opisu dejanja, ki ne pomenijo zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa le njegovo natančnejšo opredelitev glede na način storitve, kot je to bilo v konkretnem primeru. Poleg načina storitve bi lahko sodišče natančneje opredeljevalo tudi čas, prostor oziroma sredstvo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno in druge okoliščine, ki ne pomenijo zakonskih znakov, saj te okoliščine ne vplivajo na pravno opredelitev dejanja. Ne spreminjajo namreč njegove pravne kvalifikacije, temveč pomenijo le konkretizacijo istega historičnega dogodka, kot je ta, ki je predmet obtožbe. Naročilo obdolženke članom komisije je pojmovno širši očitek kot odločilen vpliv obdolženke na eno od članic komisije, zato sodišče prve stopnje s takšno nadomestitvijo očitka obtožbe ni moglo prekoračiti. Pritožbena izvajanja zagovornika obdolžene B. B., ki se nanašajo na nekonkretiziranost navedenega vplivanja v opisu dejanja kot tudi na domnevno napačne ugotovitve glede odločilnega vpliva obdolženke v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa po vsebini pomenijo uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov, ki bodo predmet posebne presoje pritožbenega sodišča v nadaljnji obrazložitvi.

13. Zagovornik obdolžene B. B. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi se izpodbijana sodba opirala na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati. Meni namreč, da se izpodbijana sodba v svojih razlogih (na straneh 19, 21 in 22) opira na uradne zaznamke policije o zbranih obvestilih od G. G., na strani 24 pa tudi na uradni zaznamek policije o zbranih obvestilih od H. H. Pritožnik izpostavlja, da izjava, zapisana v uradnem zaznamku, ne more nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega sodišče opre svojo odločitev glede krivde obdolženca. Poudarja, da sodišče na glavni obravnavi navedenih prič ni neposredno zaslišalo, temveč je zapisnika o njunem zaslišanju zgolj prebralo, pri tem pa vsebina uradnega zaznamka, ki je bila predočena v fazi preiskave, v zapisnik ni bila vnesena. S tem je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP, po katerem lahko sodišče opre sodbo na samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, posledično pa je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Takšnim pritožbenim izvajanjem sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Kot sicer pravilno poudarja zagovornik, so lahko uradni zaznamki o zbranih obvestilih, ki jih sestavi policija, uporabni pri presojanju verodostojnosti določene priče, pri čemer iz zapisnika o zaslišanju prič G. G. in H. H. izhaja, da je bila obema pričama vsebina uradnih zaznamkov ustrezno predočana. Sodišče je namreč v zapisniku o zaslišanju priče natančno navedlo listovno številko uradnega zaznamka kot tudi mesto v tekstu, kjer se je predočana vsebina nahajala, z dobesedno povzetim začetkom stavka, pri čemer sta priči, potem ko jima je bilo nadaljnje besedilo v predočanem odstavku le prebrano in ne prepisano iz uradnega zaznamka v zapisnik o zaslišanju, smiselno odgovarjali na tako predočano vsebino. Iz takšnega načina zaslišanja je tako povsem nedvomno, kaj je bilo posamezni priči predočano in kaj je priča v zvezi s tem povedala. Ni treba, da bi bil v zapisniku o zaslišanju priče povzet dobesedni prepis vsega, kar je bilo priči prebrano, saj je bistveno, da je iz zapisnika natančno in jasno razvidno, kakšna vsebina se je priči predočala. Četudi navedeni priči na glavni obravnavi nista bili neposredno zaslišani, je sodišče na podlagi branja njunih izpovedb iz preiskave s soglasjem strank imelo vso podlago, da se je na takšni izpovedbi oprlo. Še zlasti, ker očitno tudi za zagovornika obdolžene B. B. vsebina zapisnikov ni bila dvomljiva, saj ni predlagal neposrednega zaslišanja nobene od navedenih prič. Zatrjevana procesna kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

15. Vsi zagovorniki v pritožbah tudi izpostavljajo, da je zaradi zavrnitve predlaganih dokazov sodišče prve stopnje prekršilo pravice obrambe, s čimer zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zagovornika obdolženih A. A. in C. C. v tem prepoznavata tudi kršitev 29. člena Ustave, zagovornik obdolženega C. C. pa še kršitev 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pritožbeno sodišče z njihovimi stališči ne soglaša. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov zagovornikov za zaslišanje prič I. I., J. J. in K. K., kot tudi za postavitev izvedenca finančne stroke natančno in tehtno obrazložilo v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe, pri čemer ni prekršilo pravice do izvedbe dokazov v korist obrambe v smislu navedenih določil ZKP, Ustave oziroma EKČP. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) namreč sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč; če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo; ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Gre za ustaljena (ustavno)sodna merila2. 16. Sodišče prve stopnje je zavrnitev problematiziranih dokaznih predlogov ustrezno presojalo z vidika navedb obrambe, o čem bi lahko posamezne priče izpovedovale, oziroma smiselnosti postavitve predlaganega izvedenca. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da zaslišanje prič o naložbenih strategijah Č. banke in splošnih pričakovanjih slovenskih gospodarstvenikov, o čemer naj bi izpovedali priči J. J. in I. I., upoštevaje vsebino očitkov iz obtožnice ne bi zadevalo materialnopravno relevantnih dejstev, ki bi lahko vplivala na presojo utemeljenosti obtožnice. Sodišče, tudi ob upoštevanju načel učinkovitosti in ekonomičnosti kazenskega postopka po 15. členu ZKP, ugodi le tistemu dokaznemu predlogu, ki je ustrezno in zadostno substanciran in s katerim se dokazujejo pravno relevantna dejstva, pomembna za razsojo v konkretni zadevi. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov po zaslišanju prič J. J. in I. I. primerno in razumno obrazložilo, ob tem pa je tudi sprejemljivo pojasnilo, zakaj ni ugodilo zaslišanju priče I. I., četudi je omenjen v opisu obravnavanih kaznivih dejanj in naj bi deloval na podoben način v istih organih Č. banke kot obdolženi C. C., pri čemer zoper njega državno tožilstvo kazenskega pregona ni nadaljevalo, kar vse je poudarjal zagovornik obdolženega C. C., ko se je na naroku za glavno obravnavo 30. 9. 2021 pridružil dokaznemu predlogu obrambe za zaslišanje te priče. Zgolj to, da je določena oseba omenjena v opisu kaznivega dejanja, še avtomatično ne pomeni, da je njeno zaslišanje nujno za ugotovitev materialnopravno relevantnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (zlasti v točkah 14, 15 in 19) navedlo obsežne, natančne in tehtne razloge, ki jasno razmejujejo vlogo obdolženega C. C. od vloge, ki jo je pri odobritvi obravnavanih kreditov imel I. I., ne glede na to, da je slednji bil predsednik komisije za naložbe komercialnega bančništva in član uprave, kot v pritožbi poudarjata zagovornika obdolženih B. B. in C. C. S temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih povzema, saj je sodišče prve stopnje pomen tega dokaznega predloga za ugotovitev odločilnih dejstev pravilno ocenilo. Zagovornika obdolžene B. B. in obdolženega C. C. v pritožbi navajata, da bi moralo biti obrambi omogočeno zastavljanje vprašanj navedeni priči glede okoliščin odobritve spornih kreditov, glede morebitne vloge obdolženega C. C. pri tem in glede védenja tako C. C. kot I. I. o okoliščini, za kateri namen naj bi se kredita porabila, zagovornik B. B. pa izpostavlja še razjasnjevanje okoliščin vplivanja B. B. na članico komisije za naložbe komercialnega bančništva F. F. Okoliščine odobritve kreditov, kot tudi vlogo obdolženega C. C. in njegovo poznavanje okoliščin poslov ter namena odobrenih kreditov je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo v več točkah razlogov izpodbijane sodbe (zlasti v točkah 7, 8, 9, 14, 15 in 19), medtem ko se glede poznavanja teh okoliščin na strani I. I. upoštevaje opis dejanja ni bilo dolžno posebej opredeljevati, tudi zato ne, ker se I. I. ne očita krivda, ki bi imela kazenskopravni pomen. Zaslišanja te priče zagovornik obdolžene B. B. tudi ni predlagal v zvezi z razjasnjevanjem očitka naročila članom komisije za komercialno bančništvo, pri čemer je to okoliščino sodišče prve stopnje natančno presodilo in očitek ustrezno omejilo, kar vse je v sodbi tudi tehtno obrazložilo.

17. Prav tako je zagovornik obdolžene B. B. šele v pritožbi navajal, da bi lahko predlagana priča J. J. podal pojasnila v zvezi z elektronskim sporočilom, ki mu ga je posredovala F. F., saj se je v postopku na prvi stopnji zavzemal za zaslišanje te priče le v povezavi z naložbenimi strategijami Č. banke in glede pričakovanih gospodarskih kazalnikov v zvezi s takratnim gospodarskim stanjem v Sloveniji. Glede na utemeljitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, pravilnosti odločitve pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe v zvezi z razčiščevanjem okoliščin poslanega elektronskega sporočila, saj je odločilna dejstva v zvezi s tem sodišče prve stopnje zanesljivo razjasnilo, kot bo razvidno še iz nadaljnje obrazložitve.

18. Vsi zagovorniki tudi grajajo odločitev prvostopenjskega sodišča, ker je zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca ekonomsko finančne stroke, ki naj bi pojasnil, kakšna je bila na dan 8. 12. 2008 poštena cena delnice KBMR ter odgovoril na vprašanje, ali je borzno ceno delnice mogoče enačiti s pošteno ceno, če se pri tem upoštevajo razmere na borznem trgu. S tem naj bi sodišče prve stopnje obdolžencem prekršilo pravice do obrambe, s čimer uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zagovornik obdolženega C. C. pa tudi kršitev 22. člena in 3. alineje 29. člena Ustave; na kršitev 29. člena Ustave se v zvezi s tem dokaznim predlogom sklicuje tudi zagovornik obdolženega A. A. 19. Zagovornikom tudi v tem pogledu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke tehtno zavrnilo in svojo odločitev z razumnimi razlogi pojasnilo v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe, pri tem pa je upoštevalo tudi vsebino strokovnega mnenja mag. L. L., ki ga je predložil obdolženi A. A. Ob presojanju dokaznega predloga se je ustrezno ukvarjalo s vprašanjem, ali ugotovitve iz strokovnega mnenja vplivajo na ugotavljanje višine pridobljene protipravne premoženjske koristi oziroma škode v zvezi z očitkom iz obtožnice, pri čemer je ugotovilo, da je lahko pravno upoštevna le javno objavljena cena delnice na borzi, ki je tedaj veljala za zainteresirane vlagatelje, to svojo odločitev pa je v nadaljnji obrazložitvi sodbe tudi podrobno in prepričljivo utemeljilo. S temi razlogi sodišče druge stopnje v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, zaradi česar ugotavlja, da pravice obrambe niso bile prekršene, niti v smislu navedenih ustavnopravnih določil oziroma določila 6. člena EKČP, prav tako dejansko stanje zato ni bilo ne zmotno ne nepolno ugotovljeno, kot bo razvidno še iz nadaljnje obrazložitve.

20. Uspešen ne more biti niti zagovornik obdolžene B. B., ki sodišču prve stopnje očita, da na glavni obravnavi ni odločilo o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče K. K., s čimer naj bi prav tako zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Iz postopka na prvi stopnji dejansko izhaja, da sodišče o tem dokaznem predlogu ni odločilo v skladu s petim odstavkom 299. člena ZKP, vendar to ne pomeni, da je ta dokazni predlog obrambe povsem prezrlo, saj je njegovo utemeljenost v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP presojalo v točki 5 razlogov izpodbijane sodbe. Glede na to, da naj bi omenjena priča pojasnjevala primerljiv položaj v zvezi z gibanjem cen delnic Ž. banke, torej druge banke, ki nima povezave z obtožbenimi očitki, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zaslišanje te priče ne bi v ničemer vplivalo na ugotavljanje odločilnih dejstev v obravnavani zadevi. Takšno tiho zavrnitev dokaznega predloga je nato v sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, zaradi česar pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

**Presoja zatrjevanih kršitev kazenskega zakona:**

21. Zagovornik obdolženega A. A. in zagovornik obdolžene B. B. v pritožbi zatrjujeta kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj da dejanje, za katerega se obdolženca preganjata, ni kaznivo dejanje. Opozarjata, da v opisu kaznivega dejanja, ki se očita obdolženemu A. A. in pri katerem naj bi obdolžena B. B. naklepoma pomagala, niso zajeti vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ-1. Poudarjata vsebino navedenega člena, po katerem mora biti v opisu kaznivega dejanja, če je bila z dejanjem pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda, še navedeno, da je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo. To pa po pritožbenih navedbah obeh zagovornikov v konkretnem opisu A. A. očitanega kaznivega dejanja manjka. Ob tem se sklicujeta na sodno prakso Višjega sodišča v Mariboru II Kp 25499/2010 z dne 23. 9. 2020, zagovornik obdolžene B. B. pa tudi na sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 14471/2016 z dne 27. 1. 2022. 22. Pritožbenim izvajanjem obeh zagovornikov ni mogoče priznati uspeha. Zagovornika imata sicer načeloma prav, ko opozarjata na zakonske znake očitanega kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ-1, vendar napačno zaključita, da obdolženemu A. A. očitano kaznivo dejanje ne vsebuje zakonskega znaka, da je hotel komu drugemu pridobiti veliko premoženjsko korist. Prezreta namreč uvodni del besedila v opisu dejanja v izreku sodbe, iz katerega izhaja, da je „A. A. decembra 2008 v Mariboru pri vodenju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi Č. banki d.d. pridobil veliko premoženjsko korist...“, kar povsem ustreza s strani zagovornikov pogrešanemu zakonskemu znaku, da je storilec hotel komu drugemu pridobiti veliko premoženjsko korist. Sodba Višjega sodišča v Mariboru, ki jo izpostavljata oba zagovornika, ni povsem primerljiva z obravnavanim primerom glede na opis dejanja, ki se očita A. A., saj je v navedeni sodbi šlo za kaznivo dejanje po drugem odstavku 244. člena prej veljavnega Kazenskega zakonika, ob tem pa v uvodnem delu tudi ni bil jasno opredeljen namen drugemu pridobiti veliko premoženjsko korist. Druga odločba, ki jo izpostavlja zagovornik obdolžene B. B. (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 14471/2016 z dne 27. 1. 2022), prav tako ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj je v navedeni sodbi sodišče odgovarjalo na stališče pritožnika, da mora biti oškodovalni namen kot izrecen zakonski znak v opisu dejanja konkretno opredeljen. V zvezi s tem je višje sodišče opozorilo, da je zakonski znak direktnega naklepa v obliki oškodovalnega namena subjektivni zakonski znak, ti pa so del notranjega sveta storilca in ko je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v samem zakonu, zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Nadalje je pojasnilo, da je prav določen oškodovalni namen kot zakonski znak značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Prav to pa so besede, ki jih izpostavlja zagovornik obdolžene B. B., vendar v napačnem pomenu. Zato razlaga pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne nasprotuje razlogom, ki jih je v svoji odločbi navedlo Višje sodišče v Ljubljani, ob tem pa je slednje še posebej izpostavilo, da sodišče na obstoj določenega namena storilca sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, pri čemer je navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena razviden iz obrazložitve sodbe. Gre namreč za dokazno oceno določenega namena, ki pa je del obrazložitve sodbe in ne njenega izreka.

23. Pravkar navedeno je pomembno v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženega C. C., ki poudarja, da v opisu dejanja, ki se očita A. A., ni z ničemer konkretiziran njegov namen družbama D. in E. povzročiti premoženjsko škodo oziroma Č. banki pridobiti protipravno premoženjsko korist. Prav tako naj v opisu dejanja obdolženemu C. C. ne bi bil konkretiziran njegov subjektivni odnos do prikrajšanja obeh navedenih gospodarskih družb. Kot nazorno izhaja iz že izpostavljene sodne prakse, za opredelitev subjektivnega zakonskega znaka v obliki oškodovalnega ali koristoljubnega namena zadostuje besedna zveza, kot jo predvideva zakon, poleg tega že izrek sodbe vsebuje očitek, da je A. A. vedel, da je ob podpisu prodajnih pogodb borzna cena delnic znašala 11 EUR za delnico, navedeni gospodarski družbi pa sta delnice odkupili po ceni 36 EUR za delnico. Ob tem pa je sodišče prve stopnje okoliščine v zvezi z dokazno oceno namena obdolženca Č. banki pridobiti premoženjsko korist obširno navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Prav tako je ocena subjektivnega odnosa obdolženega C. C. in konkretizacija okoliščin, da je C. C. vedel, da podpisuje antedatirani opcijski pogodbi oziroma da mu je bila znana borzna cena na dan 8. 12. 2008, stvar obrazložitve sodbe, kar je prvostopenjsko sodišče tudi skrbno in prepričljivo utemeljilo v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe.

24. Zagovorniki v pritožbah glede posameznih očitkov obdolžencem navajajo, da ti v opisu dejanja niso konkretizirani, s čimer merijo na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ-1, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Tako zagovornik obdolženega A. A. navaja, da je očitek v izreku sodbe po opravljeni modifikaciji obtožbe s strani tožilstva nekonkretiziran, zato bi bila že iz tega razloga po njegovem mnenju na mestu oprostilna sodba. Tudi zagovornik obdolžene B. B. v pritožbi navaja, da opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, s tem ko je prvostopenjsko sodišče v opis obdolženi B. B. očitanega dejanja vneslo pavšalno navedeno vplivanje, sploh ni konkretiziran. Ničesar namreč ne pove o tem, kako konkretno naj bi obdolženka to storila. Zoper takšen nekonkretiziran očitek vplivanja pa se obdolženka ne more učinkovito braniti, zato ne gre le za kršitev po 29. členu Ustave, temveč tudi za kršitev 6. člena EKČP. Ob tem je obdolženka za tak pavšalni očitek vplivanja izvedela šele s samo sodbo, ki je torej sodba presenečenja in po mnenju zagovornika krši vsa pravna jamstva v kazenskem postopku. Tudi zagovornik obdolženega C. C. v izreku sodbe glede C. C. očitane pomoči pogreša konkretizacijo posameznih očitkov, in sicer je po njegovem mnenju ostal nekonkretiziran očitek, da je obdolženi C. C. odobril kredit skupaj z I. I., saj iz takšnega opisa ni mogoče razbrati, kakšen naj bi bil konkreten prispevek obdolženca pri odobritvi spornih kreditov, čeprav naj bi prav s tem dejanjem prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja. Zoper tak splošen očitek se obdolženec tudi ni mogel učinkovito braniti. Po mnenju navedenega zagovornika iz opisa dejanja tudi ni mogoče razbrati, v kateri izmed faz in vlog naj bi obdolženi C. C. odobril kredit, saj se v izreku sodbe omenja izključno njegova funkcija direktorja direkcije za komercialno bančništvo. Zagovornik C. C. pa nadalje opozarja tudi na pomanjkljivosti izreka izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na obdolženega A. A., saj da je opis dejanja do te mere „konfuzen“, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede na očitek A. A., da naj bi v decembru, natančneje med 1. 12. in 8. 12. 2008 sklenil in podpisal antedatirani opcijski pogodbi z lažnim datumom sklenitve, po drugi strani pa se mu očita, da naj bi oškodoval družbi D. in E. za razliko med prodajno in borzno ceno delnice na dan 8. 12. 2008, kar pomeni, da glede na podpis opcijskih pogodb kadarkoli med 1. 12. in 8. 12. 2008 obdolžencu v tem obdobju še ni mogla biti znana borzna cena delnice KBMR na dan 8. 12. 2008. Zato obdolžencu tudi ni mogoče očitati naklepa do pridobitve premoženjske koristi oziroma oškodovanja v višini 3.122.500,00 EUR, kot se mu očita v izreku sodbe. Ob tem pa v izreku sodbe tudi ni navedeno ničesar glede izjave o uresničitvi opcijskega upravičenja. Zaradi vseh teh pomanjkljivosti opis dejanja po mnenju pritožnika ne ustreza konkretizaciji očitanega kaznivega dejanja.

25. Z zagovorniki ni mogoče soglašati. Sodišče druge stopnje načeloma pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, da obdolžencu omogočajo učinkovito obrambo. Vendar nimajo prav, da opisi obdolžencem očitanih kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe tem zakonskim zahtevam in ustaljenemu stališču sodne prakse ne ustrezajo oziroma ne zadostijo. Nasprotno, po presoji pritožbenega sodišča vsebuje vsak posamezen opis obdolžencem očitanih kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe vse potrebne zakonske znake tako kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, ki se očita A. A., kot tudi vse zakonske znake pomoči pri tem kaznivem dejanju, ki se očita B. B. in C. C. Opisano je namreč bistvo protipravnega ravnanja A. A. po določbi 240. člena KZ-1. To se kaže v zlorabi pooblastil, ki izhajajo iz njegovega položaja direktorja pri navedenih gospodarskih družbah, in sicer tako, da dejanj, za katera je sicer bil pooblaščen (sklepanje pogodb), ni opravil v skladu z njihovim namenom (nakup slabih naložbenih delnic na podlagi lažnih opcijskih pogodb), pri tem pa ravnal v nasprotju z interesi gospodarskih družb (torej v nasprotju z določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah – v nadaljevanju ZGD-1), s čimer se je izrazila njegova nezvestoba do družbe.3 Pri tem pritožbeno sodišče soglaša z uvodnimi navajanji zagovornika A. A., ki poudarjajo teoretična izhodišča obravnavanega kaznivega dejanja, s tem da nasprotno od pritožnika ocenjuje, da je A. A. s svojim ravnanjem izpolnil prav bistvo inkriminacije po 240. členu KZ-1. Tudi kar zadeva B. B. in C. C., je opisano bistvo njunih prispevkov, s katerima sta naklepoma izvedla jasno opisane aktivnosti znotraj banke, da bi A. A. pomagala zlorabiti njegov položaj v družbah, ki sta kupili Č. bankine slabe naložbene delnice z oznako KBMR (z motivom, da bi tako pripomogla k izboljšanju poslovnega rezultata Č. banke za leto 2008). V zvezi s pritožbenimi izvajanji je treba poudariti, da posameznih navedb iz opisa kaznivih dejanj pri presojanju zadostnosti opisa ni mogoče obravnavati in razumeti izolirano, temveč v njihovi medsebojni povezavi in takšno celovito presojanje trditev v opisu pokaže, da zajamejo vse zahtevane zakonske znake očitanih kaznivih dejanj. Povsem določno so opisana izvršitvena ravnanja, s katerimi so abstraktni zakonski znaki v zadostni meri konkretizirani, saj je jasno in konkretno izraženo ter napolnjeno z okoliščinami obravnavanega primera, v čem se kaže očitana zloraba položaja A. A. oziroma pomoč k temu kaznivemu dejanju s strani B. B. in C. C. Tako opisani očitki so obdolžencem omogočili učinkovito obrambo, hkrati pa dali sodišču jasen okvir predmeta obravnavanja, pri čemer je sodišče prve stopnje posamezne navedbe iz opisa dejanj tudi argumentirano in podrobno analiziralo v razlogih sodbe. Če zagovorniki ne soglašajo s posameznimi, v pritožbi izpostavljenimi in zgoraj povzetimi očitki, navedenimi v opisu dejanja, oziroma z njihovo utemeljitvijo v obrazložitvi sodbe, po vsebini izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, s tem pa uveljavljajo drug pritožbeni razlog, to je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj s svojimi navedbami podajajo lastno oceno dejanskih zaključkov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Kot že navedeno, pa bo ocena pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja predmet posebne presoje sodišča druge stopnje, ki bo podana v nadaljevanju.

26. Zagovornik obdolženega C. C. sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni presojalo izključitve protipravnosti z vidika privolitve oškodovanca, saj da ni upoštevalo morebitnega soglasja družb D. in E., v katerih je bil A. A. nesporno družbenik z edinim oziroma večinskim poslovnim deležem, oziroma ni upoštevalo morebitnega soglasja družbenikov, pri čemer je po mnenju pritožnika bila tudi prezrta v času domnevne storitve kaznivih dejanj obstoječa sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je izpostavljene okoliščine upoštevala in zaradi česar bi se A. A. lahko nahajal najmanj v neizogibni pravni zmoti. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi. Če pustimo ob strani dejstvo, da se obdolženi A. A. na kakšno pravno zmoto v svojem zagovoru niti smiselno ni skliceval, zagovornik tudi ne pojasni okoliščin, ki bi utemeljevale, da bi bil A. A. sploh seznanjen s tedanjo v pritožbi izpostavljeno (relativno osamljeno in s strani teorije kritizirano4) sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je pomenila odmik od dotedanjih stališč in čemur sodna praksa niti ni enotno sledila. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017, ki jo je v svoji obrazložitvi poudarilo tudi sodišče prve stopnje, zavzelo jasno stališče, da je premoženje gospodarske družbe ločeno od premoženja drugih oseb, vključno z njenimi družbeniki, in da je razpolaganje s takim premoženjem omejeno s pravili gospodarskega statusnega prava in gospodarskega poslovanja. Vse navedeno je prvostopenjsko sodišče skrbno in tehtno presodilo v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe, zato ni na mestu očitek, da je to vprašanje povsem prezrlo. S pravnimi zaključki sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti soglaša in nasprotne pritožbene navedbe zagovornika C. C. zavrača. 27. Nadalje sodišče druge stopnje zavrača pritožbena izvajanja zagovornika obdolžene B. B., po katerih naj bi prvostopenjsko sodišče očitano dejanje „nepravilno pravno okvalificiralo kot dve kaznivi dejanji, izvršeni v nadaljevanju, in ne eno samo kaznivo dejanje“, kar po mnenju pritožnika pomeni kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Poudarja, da je mogoče nadaljevano kaznivo dejanje po določbi 54. člena KZ-1 storiti iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, pri čemer se po mnenju pritožnika prvoobdolženemu A. A. v opisu kaznivega dejanja ne očita ne eno ne drugo. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obdolženemu A. A. očitanima kaznivima dejanjema v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je s strani državnega tožilstva dve kaznivi dejanji (glede na očitano zlorabo položaja v dveh družbah) opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje, pri tem pa uporabilo pravno konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja po merilih iz 54. člena KZ-1. Upoštevalo je namreč sočasnost očitanih kaznivih dejanj, identičen način storitve in premoženjsko naravo dejanj, takšna opredelitev pa je bila tudi obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje torej ni dejanj, očitanih A. A., pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji, kar trdi pritožnik, temveč kot eno (nadaljevano) kaznivo dejanje, ki pomeni posebno obliko navideznega realnega steka. Na kakšni pravni podlagi naj bi sodišče s strani tožilstva očitani dve kaznivi dejanji opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje, če ne kot nadaljevano kaznivo dejanje, zagovornik ne pojasni. Ob tem si napačno razlaga pojem koristoljubnosti, saj je ta lahko podana tudi v primeru, če storilec zasleduje pridobitev koristi komu drugemu.5 **Presoja zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:**

28. Pritožbena izvajanja zagovornikov glede zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovore obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da so obdolženci storili v izreku izpodbijane sodbe opisana kazniva dejanja. Svoje ugotovitve in zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo z razumnimi in izkustveno sprejemljivimi razlogi, zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki iz izpodbijane sodbe in jih kot pravilne povzema.

29. Zagovornik obdolženega A. A. v zvezi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje postavlja pod vprašaj višino pridobljene premoženjske koristi v zatrjevanem znesku 3.122.500,00 EUR, saj bi po mnenju zagovornika moral biti v kontekst povzet celoten posel, pri tem navaja odobritev kredita Č. banke družbama P. Celje in R. Ptuj, nadalje posojilo obeh navedenih družb družbama D. in E. ter nakup delnic KBMR, saj da ni sporno, da je Č. banka podelila kredit v višini 4.800.000,00 EUR družbama P. Celje in R. Ptuj izključno z namenom nadaljnjega plasiranja sredstev in z namenom nakupa delnic KBMR. Meni, da ni upoštevna le prodaja delnic na presečni datum, ampak tudi financiranje oziroma kreditiranje nakupa delnic s strani Č. banke in je šele potem mogoče ugotoviti, ali je Č. banka sploh pridobila kakršnokoli korist. Odobritev kreditov v skupnem znesku 4.800.000,00 EUR in hkrati prejem kupnine za delnice v skupni višini 4.495.800,00 EUR je za Č. banko premoženjsko oziroma finančno nevtralen posel najmanj do zneska 4.495.800,00 EUR, zato A. A. Č. banki ni mogel pridobiti premoženjske koristi v višini 3.122.500,00 EUR. Zagovornik skratka meni, da je šlo le za nevtralno računovodsko operacijo, ki se je odražala v bilanci Č. banke.

30. S takšno razlago obravnavanih poslov ni mogoče soglašati. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi natančno analiziralo vse zadevne pravne posle, tako odobritev kreditov s strani Č. banke družbama P. Celje in R. Ptuj, kot tudi prenakazilo denarnih sredstev iz obeh kreditnih poslov na račun družbe D., pri čemer sta bili podlagi za ti transakciji pogodbi o kratkoročnem kreditu z dne 4. 12. 2008, sklenjeni med družbo D. kot jemalcem posojila (med strankami imenovanega kredit) in družbama R. Ptuj in P. Celje kot posojilodajalcema za enaka zneska, kot sta jih ti dve družbi pridobili s kreditoma Č. banke. Vse te posle je prvostopenjsko sodišče ustrezno ocenilo in se, v nasprotju s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega C. C., ukvarjalo tudi z vprašanjem vračila navedenih kreditov (točka 17 razlogov sodbe), pri tem pa pravilno ugotovilo nastanek velike premoženjske koristi na strani Č. banke, kar je v navedeni točki razlogov izpodbijane sodbe tudi argumentirano in prepričljivo obrazložilo. Z oceno prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša, pri tem pa poudarja, da sta kreditni pogodbi vzpostavili samostojno obveznost kreditojemalk do banke in hkrati terjatev banke do družb P. Celje in R. Ptuj, enako velja tudi glede posojila, ki sta ga družbi D. dali družbi P. Celje in R. Ptuj. Zato tudi ne more biti utemeljena pritožbena navedba zagovornika obdolženega C. C., ki v zvezi z višino protipravne premoženjske koristi navaja, da je Č. banka izplačala za 303.600,00 EUR več denarja, kot ga je bilo potrebnega za nakup delnic. Prodajni pogodbi na podlagi pogodb o ustanovitvi prodajne pravice (opcijskih pogodb) sta bila namreč posebna pravna posla med drugimi strankami kot so bile stranke obeh kreditnih pogodb in dejstvo je, da je Č. banka 8. 12. 2008 na svoj račun prejela znesek kupnine od družb D. in E., ki je zanjo pomenil pozitivno spremembo premoženjskega stanja in je torej v višini 3,122.500,00 EUR zaradi antedatiranih opcijskih pogodb zanjo pomenil protipravno premoženjsko korist. Da to drži, nenazadnje izhaja že iz zagovora B. B., ki je povedala, da je ob realizaciji opcijske pogodbe za banko nastal pozitivni učinek v razliki med opcijsko in takratno borzno ceno delnice KBMR v višini 3,1 milijona evrov. Zato nima prav njen zagovornik, ki v pritožbi nakazuje, da bi lahko šlo zgolj za korist nepremoženjske narave. Za družbi D. in E., ki sta plačali kupnino, pa je to nakazilo seveda pomenilo temu ustrezno škodo. Res so bili posli povezani, a kreditne pogodbe so, kot že navedeno, vzpostavile obveznosti obeh kreditojemalcev (P. Celje in R. Ptuj) do banke, kot tudi obveznost vračila posojila družbe D. do družb P. Celje in R. Ptuj kot posojilodajalcev, zato za družbi D. in E. nikakor ni šlo za finančno nevtralen posel, kot se v pritožbi zavzema zagovornik A. A. 31. Zagovorniki vseh treh obdolžencev grajajo odločitev sodišča prve stopnje, ker je zavrnilo njihov dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke, ki naj bi pojasnil, kakšna je bila na dan 8. 12. 2008 poštena cena delnic KBMR in ali jo je mogoče enačiti z borzno ceno. Pri tem pritožbe izpostavljajo strokovno mnenje mag. L. L., predloženo s strani A. A., ki je njihov dokazni predlog utemeljevalo, zagovornik B. B. pa se v zvezi s tem sklicuje še na izpovedbo M. M. Zagovorniki tako menijo, da je ob kršitvah pravic obrambe zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni mogoče sklepati o višini zatrjevane premoženjske koristi. Vendar po presoji pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ocenjuje, da so razlogi prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem pravilni. Izpodbijana sodba namreč vsebuje obširne in natančno argumentirane razloge (zlasti v točki 16), zakaj strokovno mnenje mag. L. L. ne more biti upoštevno za ugotovitev dejanskega stanja v predmetni zadevi. Teh ugotovitev ne more omajati niti s strani zagovornika C. C. na pritožbeni seji predložen strokovni članek dr. Aljoše Valentinčiča in Katarine Sitar Šuštar (z naslovom Koncepti vrednosti, cene in kapitalskega trga v luči globalne finančne krize), ki jasno ne more zajemati poglobljene presoje vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Slednje ni prezrlo vsebine strokovnega mnenja mag. L. L., saj ga je v bistvenem povzelo, nato pa pravilno zaključilo, da splošne navedbe iz tega mnenja o neujemanju borzne cene delnice KBMR s podatki o poslovnem rezultatu poslovanja banke Y v ničemer ne pojasnjujejo ekonomske upravičenosti visokega odstopanja nakupne cene delnic od njene borzne cene. Slednja je bila kot javno objavljena tržna vrednost tudi po presoji pritožbenega sodišča edina merodajna za ugotovitev višine protipravne premoženjske koristi za banko in posledično škode za obe gospodarski družbi, saj je bila edino ta cena tista, ki je v kritičnem času veljala za zainteresirane vlagatelje. Takšne prvostopenjske zaključke utrjuje tudi sam zagovor B. B., ki je povedala, da je Č. banka v svojih poslovnih knjigah naložbo v delnice KBMR v celotnem obdobju od nakupa do prodaje vrednotila po vsakokratni tržni ceni, nenazadnje pa so celo v strokovnem mnenju družbe Q., ki ga je predložila B. B., zapisali, da je Č. banka tekom leta 2008 bolj konzervativno poročala svoje medletne izkaze, ker je prikazovala nižanje kapitala zaradi padca poštene vrednosti delnic KBMR. Da bi bila poštena vrednost delnic kaj drugačna (višja) od javno objavljene borzne cene, pa v kritičnem času ni ugotavljal niti A. A., saj po prvostopenjskih ugotovitvah (točka 5 razlogov izpodbijane sodbe) po nakupu delnic ni skušal ugotavljati njihove morebitne višje cene od borzne. Tako je bila tudi z vidika pravno upoštevne cene delnice KBMR pri izračunu razlike med ceno, navedeno v lažnih opcijskih pogodbah, in javno objavljeno borzno ceno protipravno pridobljena premoženjska korist pravilno ugotovljena.

32. Zagovornik A. A. v pritožbi nadalje izpostavlja, da za sklenitev opcijske pogodbe zadošča, da se pogodbeni stranki zedinita glede bistvenih sestavin pogodbe in da pozitivna zakonodaja za njeno veljavnost ne zahteva pisne oblike. Sama opcijska pogodba je zavezovalni pravni posel, ki terja še dodatni, to je razpolagalni pravni posel in šele ta povzroči v premoženjski sferi obeh udeležencev premik premoženja. Da je bilo ustno sklepanje opcijskih pogodb običajno, pa je povedal tudi priča M. M. Opcijski pogodbi sta tako bili sklenjeni, ko sta se srečali izjavi volje zakonitih zastopnikov in so bili dogovorjeni vsi bistveni elementi, potrebni za sklenitev pogodbe o prenosu delnic. Da posebna obličnost pri sklepanju opcijske pogodbe ni potrebna, v svoji pritožbi poudarja tudi zagovornik obdolženega C. C., ki v tej zvezi opozarja tudi na izpovedbe G. G., H. H. in M. M., kar sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno presojalo. Ustna sklenitev opcijske pogodbe torej ni zahtevala nobenega posebnega evidentiranja, kot opozarja zagovornik obdolženega A. A. in v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita zmotne ugotovitve. Pri tem poudarja, da Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS), na katere se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, za banke niso veljali, saj so za Č. banko kot finančno institucijo že od leta 2007 dalje veljali t. i. Mednarodni standardi računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP), pri čemer izpostavlja zlasti Mednarodni računovodski standard (v nadaljevanju MRS) 39, po katerem opcijske pogodbe naj ne bi bilo treba knjižiti v računovodske izkaze, temveč le pogodbo oziroma pravno razmerje, ki nastane kot posledica izpolnitvene izjave opcijskega upravičenca. Evidentiranje nastalega poslovnega dogodka tako torej ni bilo potrebno, saj je bilo, kot je v svojem zagovoru navajala obdolžena B. B., treba evidentirati transakcije, ne pa samih opcijskih pogodb. Slednje pa je potrdila tudi priča G. G. Navedeno izhaja še iz strokovnega mnenja, ki ga je podalo svetovalno podjetje s področja revidiranja Q. z dne 9. 6. 2022 in ga je v svojem zagovoru predložila obdolžena B. B. Do tega strokovnega mnenja se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Vsebinsko enaka, kot doslej povzeto iz pritožbe zagovornika obdolženega A. A., so tudi pritožbena izvajanja zagovornikov C. C. in B. B., pri čemer zagovornik slednje še posebej izpostavlja navodilo o prehodu na MSRP, ki ga je že v letu 2006 izdal guverner Banke Slovenije. Zagovornik A. A. je tudi poudaril, da je bila kot vsako poslovno leto tudi za leto 2008 opravljena revizija računovodskih izkazov banke, pri čemer revizorska hiša, ki je revizijo opravljala, glede evidentiranja ustno sklenjenih opcijskih pogodb ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Kot v svoji pritožbi poudarja zagovornik C. C., tudi iz strokovnega mnenja Q. izhaja, da je banka v letu 2008 upravičeno izkazala poslovni dogodek izvršitve opcijskega upravičenja v decembru 2008 in ne ob njegovem nastanku v februarju 2008, pri čemer bi lahko bilo vmesno izkazovanje učinkov v danem primeru v poslovnem izidu „napihnjeno“. To pa se po mnenju zagovornika sklada tudi z izpovedbo priče Z. Z., da za banko kot opcijsko upravičenko sploh ni bilo tveganja. Sodišču prve stopnje očita lastno laično presojo glede trenutka obveznosti knjiženja opcijskih pogodb ter oceno, da banka v optimističnih okoliščinah februarja 2008 ne bi bila zainteresirana za sklenitev opcijskih pogodb, čeprav naj bi delnico KBMR takrat ocenjevali kot perspektivno in stabilno naložbo. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo t. i. hedginga kot enega od temeljnih namenov, zaradi katerih se sklepajo opcijske pogodbe in je namenjen zmanjševanju tveganj, ki so povezana s finančnimi instrumenti. Takšnim napakam bi se po mnenju zagovornika obdolženega C. C. sodišče moralo izogniti s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, pri tem pa je kot prepričljivega ocenil zagovor B. B., da je bila sklenitev opcijske pogodbe za banko smiselna v smislu zavarovanja pozicije s finančnim instrumentom, saj je uprava banke ne glede na krizno ali nekrizno obdobje morala skrbeti za ustrezno upravljanje s kapitalom.

33. Zagovornikom ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem dejanske sklenitve opcijskih pogodb obsežno ukvarjalo zlasti v točkah 12 in 13 razlogov izpodbijane sodbe, pri čemer je jasno, logično in razumno utemeljilo, zakaj ni sledilo zagovorom obdolžencev, da sta poznejši pisni pogodbi predstavljali le zapis ustnega dogovora iz februarja 2008. Za svoje sklepanje je imelo zadostno podlago v izvedenih dokazih, ki jih je v navedenih točkah razlogov izpodbijane sodbe skrbno ocenilo, ob tem pa tudi ni prezrlo strokovnega mnenja družbe Q., ki ga je obdolžena B. B. priložila svojemu zagovoru. Četudi so bila naknadna in z obdolženo B. B. usklajevana pojasnila o načinu prikazovanja predmetnih opcijskih pogodb v računovodskih izkazih z vidika MSRP sprejemljiva za revizorje, to še ne pomeni, da je ocena sodišča prve stopnje, ki je ugotavljalo dolžnost evidentiranja tudi teh poslovnih dogodkov, zmotna. Da je bilo takšno evidentiranje potrebno, jasno izhaja iz izpovedbe priče G. G., ki je v svoji izpovedbi tudi potrdila svoja zapisa, naslovljena na službo notranjega revidiranja, in svojo izjavo v policijskem postopku. Iz njenih navedb izhaja, da jo je B. B. pred koncem leta 2008 obvestila, da bo banka del za prodajo razpoložljivega portfelja, na katerem se izkazujejo največje izgube, prodala po cenah blizu nakupnim in da bodo predložene opcijske pogodbe, datirane tako, da bodo transakcije po teh cenah upravičene, saj je treba rešiti bilance za leto 2008, te pogodbe pa je obdolženka (istočasno ali z nekaj dnevi razlike) tudi prinesla in ji naročila, naj jih poknjiži. Prvostopenjsko sodišče je pravilno kot ključno izpostavilo izpovedbo G. G. v povezavi z že navedenim pojasnilom službi notranjega revidiranja (priloga A2/73), da je slednja tedaj B. B. opozorila med drugim tudi na to, da je sklenitev opcijske pogodbe poslovni dogodek, ki ga je treba zavesti, ko nastane. B. B. ji je potrdila, da to ve, hkrati pa povedala, da je treba bilance za 2008 rešiti in da bodo transakcije zagotovo predmet pregleda nadzornikov in revizorjev, zato je treba pripraviti pojasnilo, ki bo transakcijo utemeljevalo z vidika MSRP, pri tem pa je za pripravo pojasnila zadolžila navedeno pričo. Kot izhaja iz prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje, je G. G. tudi pripravila pisno pojasnilo Banki Slovenije, kar pa je usklajevala z obdolženo B. B., kot izhaja iz elektronske korespondence med njima (točka 12 razlogov izpodbijane sodbe). Navedena priča je v skladu z omenjenimi pojasnili tudi v izpovedbi pojasnjevala, zakaj bi prišlo ob prikazu opcijskih pogodb v medletnih izkazih do „napihnjenega“ izkaza poslovnega izida, zaradi česar naj bi bila opustitev računovodskega prikaza, kot je v zagovoru poudarjala tudi B. B., bolj poštena do investitorjev. Očitno so pojasnila, ki jih je pripravila G. G. v usklajevanju z obdolženo B. B., bila prepričljiva za revizorje, kot poudarjajo pritožbe in kot izhaja tudi iz strokovnega mnenja Q., vendar to ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje, ki tega strokovnega mnenja upravičeno ni štelo kot merodajnega. Ali je bilo medletno prikazovanje opcijskih pogodb v izkazu poslovnega izida računovodsko upravičeno ali ne (in v skladu z MSRP), namreč ni odločilno dejansko vprašanje v tem kazenskem postopku, zato tudi niso bistvene ugotovitve strokovnega mnenja družbe Q., ki ga je predložila B. B. Ključno je namreč vprašanje, ali so bile opcijske pogodbe dejansko sklenjene februarja 2008, kot izhaja iz na njih navedenega datuma, ali pa šele v začetku decembra 2008, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, in so zato bile lažne. Da slednje drži in so torej bile te pogodbe sklenjene šele v decembru 2008, izhaja iz natančnih in prepričljivih razlogov prvostopenjskega sodišča, ki se je glede tega odločilnega dejstva v točkah 12 in 13 obrazložitve sodbe ob oceni zagovorov B. B. in C. C. utemeljeno oprlo še na številne listinske dokaze, predvsem pa na izpovedbo priče G. G. Izpovedbo slednje je tudi ustrezno kritično presojalo glede njenih navedb, da naj bi bile te pogodbe sklenjene poleti 2008 oziroma pol leta pred realizacijo, v spremljavo pa so jih prejeli pred samo realizacijo. Z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom izpovedbe navedene priče navedlo v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj so izkustveno sprejemljivi, medtem ko je ostale navedbe te priče prvostopenjsko sodišče ustrezno presojalo tudi v povezavi z listinskimi dokazi v spisu, zato ne morejo biti uspešni pritožbeni očitki zagovornika obdolženega C. C., da je sodišče pri presojanju izpovedbe G. G. enkrat dvomilo v njen spomin, drugič pa ne.

34. Ko zagovorniki v pritožbah izpostavljajo izpovedbo G. G. v delu, ko je povedala, da so morali evidentirati transakcije, ne pa opcijskih pogodb, prezrejo, da je navedena priča to povedala v povezavi z opisovanjem konkretnega posla, torej evidentiranja konkretnih opcijskih pogodb, medtem ko je na splošno povedala, da je bila banka dolžna evidentirati opcijsko pogodbo takrat, ko je nastala in da se sama ni spomnila, da kakšnih poslov pred tem ne bi evidentirali, ko so ti nastali. Takšna izpovedba se sklada tudi z že omenjenim pisnim pojasnilom službi notranjega revidiranja (priloga A2/73), ki ga je navedena priča v svoji izpovedbi potrdila. Da direktorica direkcije za spremljavo poslovanja in računovodstvo, torej nedvomno usposobljena oseba (in nenazadnje tudi sama B. B., ki je glede obveznosti evidentiranja tedaj pritrdila G. G.), ne bi poznala MSRP, v skladu s katerimi nikakršno evidentiranje po pritožbenih navedbah naj ne bi bilo potrebno, je milo rečeno neverjetno. Tako ne more biti uspešen niti zagovornik A. A., ki se v pritožbi le posplošeno in z ničemer izkazano na kratko sklicuje na domnevno vsebino MRS 39, čeprav gre tako kot pri ostalih tudi pri tem standardu za obsežno vsebino, ki se je tekom let spreminjala. Pritožbe prav tako ne pojasnijo, v čem konkretno bi se glede evidentiranja poslovnih dogodkov MSRP in SRS razlikovali, saj morajo biti slednji praviloma usklajeni s prvimi, kot to izhaja iz devetega odstavka 54. člena tedaj veljavnega ZGD-1. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje vzelo v obzir SRS in ne MSRP, je torej upoštevaje izpostavljeno izpovedbo G. G. in ostale zaključke, ki jih je navedlo v tej zvezi, pravilno ugotovilo, da bi zadevni opcijski pogodbi morali biti kje evidentirani že ob njuni domnevni sklenitvi v februarju 2008, pa očitno nista bili niti v Probanki niti v družbah D. in E. Ob tem velja poudariti, da je glede na prvostopenjske razloge, ki jim ni mogoče odreči razumnosti, odsotnost evidentiranja opcijskih pogodb zgolj eden od številnih jasnih in izkustveno sprejemljivih argumentov (navedenih v točkah 12 in 13 razlogov izpodbijane sodbe) za ugotovitev, da te pogodbe niso bile sklenjene na datum, ki je naveden na njihovem pisnem zapisu. Kot je pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, teh zaključkov ne more omajati izpovedba M. M., ki niti ni mogel jasno potrditi, da bi se pri banki, ki jo je tedaj vodil (banka Y), kdaj zgodilo, da bi stranke sklenile pisno opcijsko pogodbo dalj časa za tem, ko bi se o tem ustno dogovorile. Prav tako je ustrezna prvostopenjska ocena izpovedbe H. H., ki se posla z delnicami KBMR niti ni spomnila, glede terminskih poslov pa je tudi le na splošno povedala o verjetnosti ustnih dogovorov, ničesar pa v zvezi s konkretnimi opcijskimi pogodbami. Četudi obličnost opcijskih pogodb ni posebej predpisana, kot poudarja zagovornik C. C. v pritožbi, mora biti sklenitev opcijske pogodbe zanesljivo ugotovljena. Da to tega ni prišlo že 28. 2. 2008, temveč šele decembra 2008 ob sami prodaji delnic, pa je sodišče prve stopnje jasno, razumno in prepričljivo ugotovilo. Pri tem je tudi obrazložilo (točka 13 obrazložitve), da je Č. banka izjavi o uresničitvi prodajnih pravic podala 8. 12. 2008, in se tako s to okoliščino ustrezno ukvarjalo v razlogih izpodbijane sodbe, saj podpis prodajnih pogodb, naveden v opisu dejanja, že sam po sebi predpostavlja podani izjavi o uresničitvi opcijskega upravičenja. Zato nima prav zagovornik C. C., ki v tem smislu graja opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe.

35. Pravkar navedenemu pritožniku tudi ni mogoče pritrditi, ko sodišču prve stopnje očita strokovno neutemeljeno razlago, češ da banka „v optimističnih okoliščinah februarja 2008“ naj ne bi bila zainteresirana za sklenitev opcijskih pogodb, čeprav naj bi delnico KBMR takrat ocenjevali kot perspektivno in stabilno naložbo, s čimer naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo „hedginga“ kot enega temeljnih namenov, zaradi katerih se sklepajo opcijske pogodbe. To ne drži, saj razlogi sodišča prve stopnje (v točki 12 obrazložitve), ki interes banke za sklenitev opcijske pogodbe s prodajnim upravičenjem v optimističnih okoliščinah februarja 2008 ocenjuje kot „precej presenetljiv“, ne nasprotujejo pritožbenim navedbam glede zniževanja tveganj v primeru padca tržne cene finančnega instrumenta, ko gre za prodajno opcijsko upravičenje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje le z drugimi besedami razumno in izkustveno sprejemljivo pojasnilo, da je po logiki stvari sklenitev dogovora o ustanovitvi prodajne pravice s pobudo na strani prodajnega upravičenca (Č. banke) zaradi zmanjšanja tveganja v primeru padca tržne cene delnic verjetnejša v času, ko se tak padec vrednosti pričakuje6, kar se glede na zagovor B. B. v februarju 2008 ni. Za preveritev takšne ocene tudi ni treba angažirati posebnega izvedenca, saj ta ne bi mogel odgovoriti na ključno vprašanje, ki je v domeni sodišča, in sicer ali so bile konkretne opcijske pogodbe v februarju 2008 dejansko sklenjene.

36. Zagovornik C. C. tudi nima prav, ko opozarja na čas storitve A. A. očitanega kaznivega dejanja, češ da se temu obdolžencu očita, da je med 1. 12. 2008 in 8. 12. 2008 sklenil in podpisal antedatirani opcijski pogodbi, hkrati pa, da je na dan 8. 12. 2008 družbi D. in E. oškodoval za razliko med prodajno in borzno ceno delnice KBMR. Meni, da glede na tak očitek obdolžencu ni mogoče pripisati direktnega naklepa do pridobitve protipravne premoženjske koristi Č. banki in povzročitve škode navedenima družbama, saj mu ob tem, da naj bi bili opcijski pogodbi podpisani kadarkoli med 1. 12. in 8. 12. 2008, še ni mogla biti znana borzna cena delnice na dan 8. 12. 2008. S takimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati, saj zagovornik prezre celotno dogajanje v zvezi s sklenitvijo inkriminiranih opcijskih in prodajnih pogodb, ki ga je sodišče prve stopnje podrobno analiziralo in prepričljivo pojasnilo (zlasti v točkah 16 in 17 razlogov sodbe). Iz teh zaključkov izhaja, da je cena delnice KBMR na borzi po objavljenih podatkih vse leto 2008 padala (kot izhaja iz priloge A14, se je že vse od konca novembra 2008 gibala okoli 11 EUR), pri čemer je A. A., ko je v prvih dneh decembra 2008 sklenil antedatirani pogodbi o ustanovitvi prodajne pravice s Č. banko, in sicer z dogovorjeno ceno 36 EUR za delnico in nato na njuni podlagi 8. 12. 2008 prodajni pogodbi za nakup delnic po navedeni ceni, čeprav je cena delnice na borzi tisti dan znašala le 11 EUR, ravnal v izrazitem nasprotju z določbo 263. člena ZGD-1, ki vodstvenemu organu gospodarske družbe zapoveduje opravljanje nalog v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Pri tem pa prvostopenjsko sodišče tudi jasno ugotavlja, da je A. A. vedel za razliko med borzno in dogovorjeno ceno delnice, saj je prav to bil smisel obravnavanih poslov, s katerimi naj Č. banka prikaže boljši poslovni rezultat. Tudi v izreku sodbe se očitek, da je obdolženec vedel za tedanjo borzno ceno, nanaša prav na dan 8. 12. 2008, ko mu je bila tudi znana povsem natančna višina protipravno pridobljene koristi Č. banki in na drugi strani višina škode gospodarskima družbama, ki ju je vodil. Iz opisa dejanja v izreku sodbe ne izhaja, da je obdolženec za točno borzno ceno vedel vse dni od 1. do 8. 12. 2008, zanesljivo pa mu je bila ta v natančni višini znana 8. 12. 2008, zato očitki in razlogi prvostopenjskega sodišča niso v ničemer v nasprotju, temveč celovito v ustreznem časovnem sosledju zajamejo vsa inkriminirana ravnanja.

37. Tudi to, da so na banki zahtevek za odobritev kredita družbi P. Celje prejeli že 28. 11. 2008 in da je sodišče na več mestih časovno izpostavilo jesen 2008, ki naj bi po pritožbenih navedbah zagovornika obdolženega C. C. trajala od 23. 9. do 21. 12. 2008, ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Slednje je namreč jasno ugotovilo, da je prišlo do pobude za sklenitev obravnavanih poslov s strani Č. banke jeseni 2008, pri tem pa je na več mestih v obrazložitvi sodbe jasno konkretiziralo, da je prišlo do sklenitve opcijskih oziroma prodajnih pogodb decembra 2008 oziroma v prvih dneh decembra 2008 (točke 12, 16 in 17 razlogov izpodbijane sodbe), kar sta nenazadnje navajala tudi B. B. in C. C. v svojih zagovorih. Razloge, da sta tudi navedena obdolženca tedaj vedela za močno razvrednoteno delnico KBMR in pomen spornih poslov, je sodišče prve stopnje prepričljivo navedlo zlasti v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe, pri čemer je tudi izpostavilo, da sta oba obdolženca na strani banke podpisala antedatirani opcijski pogodbi, neposredno pred prodajo delnic pa tudi sopodpisala pogodbi o prodaji delnic in pri tem brez dvoma vedela, da so posli z vidika družb D. in E. ekonomsko neupravičeni, nezakoniti pa tudi z vidika Č. banke, saj so temeljili na navideznih opcijskih pogodbah. Ob teh nedvomnih dejstvih tako tudi ni odločilno, če C. C. ni imel stika s A. A., kot poudarja zagovornik obdolženega C. C. v pritožbi, saj sta mu bila vsebina in pomen poslov poznana, kar je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo.

38. Zavrniti je treba tudi pritožbena izvajanja zagovornika A. A., češ da je obdolženi A. A. pri zadevnih poslih ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki si je vseskozi prizadeval, da bi za družbo, ki jo je vodil, ustvaril premoženjsko korist oziroma ji ne bi povzročil nobene škode, tako da je po mnenju zagovornika svojo dolžnost do družb D. in E. pri obravnavanih poslih v celoti izpolnil. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo tehtne argumente (zlasti v točkah 16 in 17 razlogov izpodbijane sodbe), ki so bili deloma izpostavljeni že v točki 36 te obrazložitve, ob tem pa je prvostopenjsko sodišče ravnanje A. A. presojalo tudi z vidika pravila o podjetniški presoji, ki vsebuje standarde za ocenjevanje skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika. Presoja obdolženčevega ravnanja, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne more voditi k ugotovitvi, da je A. A. z nakupom delnic KBMR po več kot trikratni ceni glede na borzno ravnal ekonomsko upravičeno in v skladu z interesi gospodarskih družb, ki jih je vodil. Zagovornik tudi nima prav, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi obdolženi A. A. zasledoval pridobitev koristi drugemu, saj je prvostopenjsko sodišče analiziralo tudi to (točka 17 razlogov sodbe). Pri tem je poudarilo ugotovljene personalne povezave med Č. banko in družbami R. Ptuj, P. Celje, D. in E., ki so s Č. banko tudi sicer poslovale in od nje pridobivale vire financiranja ter s katerimi je bil A. A. povezan, kot je to jasno utemeljeno v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe, hkrati pa je Č. banka s podelitvijo kreditov financirala tudi obravnavana nakupa delnic, poleg tega je bil obdolženi A. A. sorodstveno povezan s predsednico uprave Č. banke, ki je njegova sestra. Nenazadnje je vzelo v obzir tudi preseganje kreditnih sredstev za izvedbo obravnavanih poslov, saj je Č. banka izplačala za 303.600,00 EUR več denarja, kot ga je bilo potrebnega za nakup delnic. Navedbe prvostopenjskega sodišča o obdolženčevih nagibih so tako prepričljive in jih nasprotne in posplošene pritožbene trditve zagovornika A. A. ne morejo v ničemer omajati.

39. Zagovornik A. A. tudi ne more biti uspešen s pritožbenimi izvajanji, ki jih sicer navaja v okviru kršitev kazenskega zakona, vendar z njimi v bistvu izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ko trdi, da A. A. ni mogoče utemeljeno očitati ravnanja z obarvanim naklepom, temveč kvečjemu z eventualnim, kar je po mnenju pritožnika hote ali nehote zapisalo tudi sodišče prve stopnje samo, ko je ugotovilo, da ni bil namen A. A. povzročiti škodo svojim družbam, kljub temu pa je v opisu dejanja pustilo navedbo, da je z opisanim poslom svojim družbam povzročil škodo v navedeni višini, kar naj bi bila zrcalna posledica pridobitve premoženjske koristi. Zagovornik nima prav, saj prezre vsebinsko razliko med pojmoma namen in naklep. Naklep se nanaša na oceno storilčevega odnosa do okoliščin, ki ustrezajo objektivnim znakom kaznivega dejanja; z namenom, ki ga zajemajo posamezni zakonski opisi nekaterih kaznivih dejanj, pa se praviloma označuje storilčevo stremljenje po uresničitvi določenega cilja (npr. pridobiti protipravno premoženjsko korist sebi ali komu drugemu), za katerega ni nujno, da ga tudi doseže.7 Izpuščen očitek glede namena povzročitve škode ne nasprotuje normativni oceni sodišča prve stopnje glede krivde obdolženega A. A. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 21 razlogov izpodbijane sodbe jasno ocenilo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, saj so bila njegova ravnanja ob polnem zavedanju o vsebini in pomenu spornih poslov hotena, kar vse je natančno utemeljilo že v predhodnih razlogih (zlasti v točkah 16 in 17), ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema. Kar zadeva samo škodo, ki je zaradi obdolženčevega ravnanja nastala gospodarskima družbama, pa jo je pravilno ocenilo kot neizogibno zrcalno posledico pridobitve protipravne premoženjske koristi, saj je korist za banko imela na drugi strani nujno posledico v obliki škode za gospodarski družbi, zato je tudi to posledico zajel obdolženčev naklep, ki se je izrazil v hotenem ravnanju pridobiti veliko premoženjsko korist Č. banki zaradi že navedenega motiva. Razloge prvostopenjskega sodišča o direktnem naklepu ne morejo omajati niti pritožbene navedbe zagovornika obdolženega A. A., češ da obdolženec niti v februarju 2008 niti v decembru 2008 ni mogel vedeti, da Č. banka svoje ustno sklenjene zaveze po povratnem nakupu delnic ne bo izvršila. Meni, da je že samo sodišče prve stopnje podalo obrazložitev, ki ne ustreza vsebini t. i. obarvanega naklepa, saj je ocenilo zagovor A. A. za prepričljivejšega v delu, kjer je navajal, da so mu na Č. banki obljubili, da bodo delnice, ki so bile predmet pogodb v mesecu decembru 2008, odkupili nazaj in da na to kaže tudi kratka ročnost podeljenih kreditov ter zapis G. G. „da Č. banka odkupi delnice nazaj“. A. A. torej ni mogel vedeti, da Č. banka svoje zaveze po povratnem odkupu ne bo realizirala, potemtakem je le dopuščal možnost nastanka prepovedane posledice (premoženjske koristi za drugega), to pa je definicija eventualnega in ne direktnega naklepa. Tudi zagovornik C. C. v pritožbi navaja, da je v zvezi s tem mogoče A. A. očitati kvečjemu malomarnost, nikakor pa ne direktnega naklepa. Vendar zagovornikoma ne gre pritrditi.

40. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi, ki jih je v zvezi z domnevnim dogovorom za povratni odkup delnic v točki 17 razlogov izpodbijane sodbe navedlo prvostopenjsko sodišče. Četudi je obdolžena B. B. takšen dogovor logično zanikala (navajala je le, da so bili pripravljeni A. A. družbam pomagati pri dezinvestiranju delnic) so očitno taki pogovori med obdolženima A. A. in B. B. potekali. Sodišče prve stopnje je za takšno sklepanje imelo zadostno podlago v zapisu F. F., ki ga je v pritožbi izpostavil tudi zagovornik A. A. (priloga A32/4), vendar je hkrati zanesljivo ugotovilo, da ti pogovori niso bili zavezujoči in da o tem ni bil sestavljen noben dokument. Listino, ki jo v pritožbi omenja zagovornik A. A., in naj bi jo zasegla policija v predkazenskem postopku, pritožnik z ničemer ne izkaže niti ne pojasni, za kakšno listino naj bi šlo, tega pa ni trdil niti obdolženi A. A. v postopku na prvi stopnji. Č. banka tako k povratnemu nakupu ni bila zavezana z nobenim dokumentom, zato je pravilna prvostopenjska ugotovitev, da ni imela nobene upravičene ekonomske podlage manj kot dva meseca po prodaji delnic na podlagi navideznih opcijskih pogodb te delnice odkupiti nazaj po isti ceni. Na to se tudi obdolženi A. A. po tehtnih in razumnih prvostopenjskih razlogih ni mogel upravičeno zanašati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njegovo smiselno sklicevanje na sklenitev obravnavanih poslov v dejanski zmoti, češ da svojima družbama ne bo povzročil premoženjske škode. Pravkar navedeno tudi ne more predstavljati nikakršnega dvoma v obdolženčev namen pridobiti Č. banki premoženjsko korist, ki je bil v trenutku izvršitve opisanih poslov jasen, niti v njegov naklep, medtem ko se z ničemer zavezujoči dogovori o povratnem odkupu delnic lahko nanašajo le na vprašanje sanacije že povzročene premoženjske škode gospodarskima družbama, na kar se A. A., kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogel utemeljeno zanašati. V izpodbijani sodbi je tako jasno ugotovljen namen obdolženca, pravilno je tudi ocenjen njegov direktni naklep pri sklepanju inkriminiranih poslov, zato se nasprotne pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

41. Sodišče prve stopnje je poglobljeno, tehtno argumentirano in zato prepričljivo utemeljilo tudi prispevke in vlogo obdolženih B. B. in C. C., ki sta naklepoma s podrobno navedenimi aktivnostmi pomagala A. A. zlorabiti svoj položaj v družbah, ki sta kupili Č. bankine slabe naložbene delnice, da bi tako pripomogla k izboljšanju poslovnega rezultata banke za leto 2008. Pravilno je ocenilo, da je bila prav obdolžena B. B. v Č. banki pobudnica sklenitve in izvedbe obravnavanih poslov in ker je bil nakup delnic po več kot trikratniku njihove borzne cene v kritičnem času tudi za banki naklonjenega kupca izrazito ekonomsko neupravičen, je banka sama priskrbela denarna sredstva družbama D. in E., tako da je odobrila kredita družbama P. Celje in R. Ptuj. Postopek odobritve kreditov je prvostopenjsko sodišče natančno analiziralo v razlogih izpodbijane sodbe (točke 7–11, 14, 15 ter 19 obrazložitve), s katerimi sodišče druge stopnje v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, pri tem pa zavrača pritožbena izvajanja zagovornikov obdolženih B. B. in C. C., ki ne morejo v ničemer omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev, ki jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Zagovornik B. B. navaja, da sodišče ni utemeljilo, kaj naj bi pravzaprav konkretno pomenilo zatrjevano odločilno vplivanje B. B. na članico komisije za komercialno bančništvo F. F., prav tako zagovornik C. C. v pritožbi poudarja, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, kako naj bi vplivanje na enega člana komisije pomenilo tudi vplivanje na celotno komisijo in njeno glasovanje, pri čemer naj bi bil tudi zgrešen zaključek, da naj bi ta komisija glasovala zgolj formalno. Zagovornikoma ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je zlasti v točkah 9, 14 in 20 razlogov izpodbijane sodbe obširno in jasno utemeljilo, kako je potekalo odločanje o podelitvi kreditov družbama P. Celje in R. Ptuj na komisiji za naložbe komercialnega bančništva (kreditnem odboru). Pri tem se je povsem utemeljeno in s pravilno oceno oprlo na izpovedbo F. F., ki je bila tedaj članica te komisije, hkrati pa tudi predstavnica direkcije za upravljanje s tveganji in je kot priča potrdila tako zapis na prilogi A32/4 spisa, kjer je navedeno, da je "glasovano ZA v dobro banke", potrdila pa je tudi svoje elektronsko sporočilo sodelavcu J. J. o doživljanju pritiska pri tem odločanju. Vsebina elektronskega sporočila je nedvoumna, priča jo je potrdila in pojasnila, zato posebno razčiščevanje okoliščin v zvezi s tem ni bilo potrebno. Navedena priča je tudi po presoji pritožbenega sodišča v svoji izpovedbi jasno povedala, da se je v zvezi z odobritvijo navedenih kreditov z njo pogovarjala le B. B., pri čemer je pri svojem odločanju na kreditnem odboru upoštevala t. i. „mehke informacije“ bančne uprave, ki ji jih je za konkretni primer glasovanja „v dobro banke“ podala prav obdolžena B. B. Glede na to, da sta navedeno pričo tudi B. B. in C. C. v svojih zagovorih izpostavila kot tisto članico komisije, ki je imela zaradi svoje pravice veta posebno vlogo pri odločanju o kreditnih predlogih, je imelo sodišče prve stopnje vso podlago, da je glede na „mehke informacije“, ki jih je ta priča prejela od B. B. o namenu odobritve kreditov v dobro banke, presodilo o odločilnem vplivu obdolženke na F. F. in s tem tudi na končno odločitev komisije o obravnavanih kreditih. Kot je v zagovoru povedal sam C. C., je namreč imela prav F. F. kot predstavnica direkcije za upravljanje s tveganji v kreditnem odboru pravico veta in je lahko preprečila odobritev kredita. S tem je sodišče prve stopnje, ob presojanju vloge tudi preostalih članov komisije (točka 14 razlogov sodbe) jasno utemeljilo, na kak način je B. B. odločilno vplivala na to članico komisije za naložbe komercialnega bančništva, in tudi, da je prav zaradi tega vpliva komisija glasovala za odobritev kreditov, pri čemer sta kot predstavnika uprave glasovala C. C. in I. I. 42. Da je bil postopek odločanja o odobritvi kreditov pomanjkljiv, je sodišče prve stopnje prav tako zanesljivo ugotovilo in za to navedlo razloge zlasti v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je pravilno ugotovilo, da je komisija za naložbe komercialnega bančništva, ob ugotovljenem vplivanju B. B. na članico komisije F. F., odobrila zadevna kredita kljub navedenim pomanjkljivostim v postopku. Glede na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 14 obrazložitve sodbe, tudi ni zmoten zaključek, da je omenjena komisija glasovala le formalno. Tega ne more omajati niti s strani pritožbe zagovornika obdolženega C. C. izpostavljena izpovedba S. S., češ da so odločali o kreditnih predlogih, ki so zadevali družbe, povezane s A. A., enako kot pri ostalih ter da C. C. in I. I. nikoli nista vršila pritiska, da bi se morali na določen način odločiti. Priča S. S. glede odločanja o kreditnih predlogih ni izpovedoval o vseh podrobnostih (enako ne priča Š. Š.), ki pa jih je vzelo v obzir prvostopenjsko sodišče, prav tako ni bistvena njegova navedba glede pritiskov, saj se kaj takšnega C. C. niti ne očita. Kako je potekalo odločanje o zadevnih kreditih, je prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo (zlasti v točkah 7–9, 11, 14, 15 in 19) in ti zaključki so tudi po presoji pritožbenega sodišča tehtno utemeljeni in zato prepričljivi. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi ustrezno ocenilo vlogo obdolženega C. C., ki je kot član komisije in tudi kot predstavnik uprave na obeh ravneh odločal o odobritvi kreditov, zaradi česar je tudi po presoji sodišča druge stopnje nedvomno vedel, da visoka kredita nista namenjena za poslovno dejavnost družb kreditojemalk, temveč bosta ti dve družbi denar posodili družbi D., ki ga bo namenila za nakup delnic KBMR.

43. Sodišče prve stopnje v zvezi z vlogo C. C. pravilno ni prezrlo, da je slednji v istem obdobju skupaj z obdolženo B. B. na strani Č. banke sprejel sklep uprave št. 05/12.2008/1 o zmanjšanju naložbe v vrednostne papirje, po katerem je Č. banka prodala 124.900 lotov delnic KBMR po ceni 36 EUR, s soobdolženko pa je tudi podpisal že obravnavani antedatirani opcijski pogodbi ter pogodbi o prodaji delnic z dne 8. 12. 2008. Tako nima prav zagovornik obdolženega C. C., da je bil C. C. obsojen zgolj zaradi svoje funkcije v Č. banki brez kakšnih dokazov o njegovem zavestnem in naklepnem sodelovanju pri kaznivem dejanju. Sodišče prve stopnje se je namreč z vlogo C. C. natančno ukvarjalo tudi v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe, pri čemer je ustrezno opozorilo, da je pri obravnavanih poslih banke sodeloval ne le kot član komisije za naložbe komercialnega bančništva, temveč tudi kot pooblaščenec predsednice uprave ob svojem visokem položaju direktorja direkcije za komercialno bančništvo. Drugače kot I. I., ki je kot član komisije za naložbe komercialnega bančništva kot predstavnik uprave skupaj s C. C. le odobril navedena kredita, je bila vloga C. C. bistveno drugačna, saj je na obeh bančnih ravneh, torej tako na ravni kreditnega odbora kot uprave, glasoval za odobritev kreditov, poleg tega pa je poznal še druge dimenzije nezakonitosti obravnavanih poslov, saj je z B. B. sopodpisal antedatirani opcijski pogodbi, hkrati pa tudi obe prodajni pogodbi, s katerima sta gospodarski družbi od Probanke odkupili razvrednotene delnice KBMR. C. C. je torej sodeloval pri sklenitvi antedatiranih opcijskih pogodb, ko mu glede na razumne prvostopenjske razloge tudi ni mogel ostati neznan zapis datuma sklenitve, saj so podpisniki navedeni neposredno pod datumom sklenitve. Zato sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom v izpodbijani sodbi, da četudi C. C. ni sodeloval pri neposrednem dogovarjanju s A. A., je poznal pravo vsebino listin, ki jih je v imenu banke sopodpisal in tako zagotovil prikaz njihove veljavnosti, zaradi česar tudi ni dvoma, da se je zavedal, da z obravnavanimi posli banka pridobiva veliko protipravno premoženjsko korist na škodo družb A. A. V zvezi s tem ne gre prezreti samih navedb C. C., ki je povedal, da je bila uresničitev prodajnih opcij decembra 2008 koristna za Č. banko glede na trenutni borzni tečaj. Držijo pritožbene navedbe njegovega zagovornika, da je bil C. C. dolžan zasledovati interese in koristi Č. banke, a ne na protipraven način s podpisovanjem antedatiranih opcijskih pogodb, zaradi česar je bila pridobljena premoženjska korist za Č. banko protipravna. Sodišče druge stopnje prav tako soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da se C. C. ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na ravnanje po navodilu predsednice uprave banke (kar naj bi po pritožbenih navedbah potrdili priči G. G. in T. T.), saj se je glede na svoj visok položaj v banki zavedal ekonomskega pomena in razsežnosti spornih poslov, sploh glede na opcijske pogodbe z lažnim datumom sklenitve, ko sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo njegovemu zagovoru, češ da se je zanašal na pojasnila drugih o ustno sklenjenih dogovorih iz februarja 2008, kar vse je v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe razumno utemeljilo. Pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega C. C., ki oporekajo prvostopenjskim zaključkom glede dokazanosti krivde C. C., kot tudi pritožbene navedbe zagovornika B. B., da slednji ni mogoče očitati naklepne pomoči soobdolženemu A. A., se tako ob prepričljivih razlogih prvostopenjskega sodišča izkažejo za neutemeljena. Obdolženima B. B. in C. C. je zato tudi po presoji sodišča druge stopnje brez dvoma dokazano zavestno in hoteno ravnanje v smislu pomoči A. A. pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, kot podrobneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

44. Glede na vse obrazloženo, ko pritožbene navedbe zagovornikov tudi v ostalem ne navajajo ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, so pritožbe, vložene zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljene.

**Presoja odločbe o kazenski sankciji:**

45. Zagovornik obdolženega A. A. graja odločbo o kazenski sankciji z navedbami, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo olajševalne in obteževalne okoliščine ter njihovo težo, zaradi česar je obdolžencu odmerilo prestrogo kazensko sankcijo. To ne drži. Ni mogoče soglašati s pritožbenimi izvajanji, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo visoko preseganje premoženjske koristi, saj da gre za zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Zagovornik namreč prezre, da na prvi stopnji ugotovljena velika premoženjska korist visoko presega mejno vrednost za opredelitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z devetim odstavkom 99. člena KZ-1, ki znaša 50.000,00 EUR. Po ustaljenem stališču tako pravne teorije8 kot sodne prakse je mogoče okoliščino, ki je sicer zakonski znak določenega kaznivega dejanja, upoštevati kot obteževalno, če to utemeljuje intenzivnost te okoliščine, prav to pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Pravilno je ocenilo tudi škodljive posledice, ki so nastale ne le za poslovno dejavnost družbe P. Celje, temveč tudi za samo Č. banko, zaradi česar se ob upoštevanju navedenih olajševalnih okoliščin, ko gre za časovno odmaknjena dejanja in obdolženec v času pred njihovo izvršitvijo še ni bil obsojen pred sodiščem, izkaže na prvi stopnji odmerjena kazenska sankcija za povsem ustrezno.

46. Zagovornik obdolžene B. B. pritožbe zoper odločbo o kazenski sankciji kljub splošnemu grajanju ne utemelji konkretneje, zaradi česar je sodišče druge stopnje v skladu s 386. členom ZKP izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je mogoče le pritrditi ustrezni prvostopenjski presoji vseh relevantnih okoliščin, pomembnih za izbiro in odmero kazenske sankcije obdolženi B. B. Sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo za izrek enake kazni, kot jo je odmerilo A. A., saj je glede na ugotovljen prispevek B. B., ki je v bistvu bila idejni vodja spornih poslov, njuni vlogi ustrezno ocenilo kot primerljivi, ne glede na to, da je bila B. B. spoznana za krivo pomoči pri obravnavanem kaznivem dejanju.

47. Prav pa ima pritožba zagovornika obdolženega C. C., da je bila vloga tega obdolženca vendarle drugačna, saj je že sodišče prve stopnje na več mestih obrazložitve sodbe poudarilo, da je bila obdolžena B. B. kot članica uprave tista, ki je bila pobudnica inkriminiranih poslov, pri čemer C. C. ni sodeloval pri neposrednem dogovarjanju s soobdolženim A. A. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je bila tudi obdolženka kot članica uprave tista ključna oseba pri Č. banki, ki je kupcema delnic priskrbela denarna sredstva v skupni višini 4.800.000,00 EUR, vplivala na F. F. ter priskrbela antedatirani opcijski pogodbi, kar vse jasno izhaja tudi iz izreka sodbe. Zato po presoji sodišča druge stopnje njena vloga ne more biti povsem enaka vlogi C. C., ki je kot pooblaščenec druge članice uprave podpisoval sporne pogodbe. Četudi je slednji vedel za bistvo inkriminiranih poslov, je teža njegovega prispevka, ko sicer niti ni bil član uprave, vendarle drugačna od vloge B. B., kar nenazadnje izhaja že iz razlogov prvostopenjskega sodišča. Upoštevaje tudi olajševalne okoliščine na strani obdolženca, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik, to je njegovo starost in nekaznovanost, ob že na prvi stopnji ustrezno upoštevani časovni oddaljenosti obravnavanih dogodkov, je tako sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega C. C. in izrečeno kazensko sankcijo znižalo, kot to izhaja iz izreka te sodbe.

48. Po vsem obrazloženem, ko pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je ob spremembi odločbe o kazenski sankciji pritožbe zagovornikov zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

49. Odločitev o dolžnosti plačila sodne takse za A. A. in B. B. je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 7113 in 7122 ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obeh obdolžencev. Za C. C. sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, ker je bila izpodbijana sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim. Z. Dežman v: M. Šepec et al., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 746–754. 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne kasnejše. Tako tudi: sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020. 3 Prim. J. Kozina v: D. Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 994–995 in 1001–1002. 4 L. Selinšek, Zloraba položaja ali pravic s strani “lastnikov” pravne osebe, Pravna praksa, št. 45/07, str. 19; N. Pušnik, Zloraba položaja ali zaupanja v enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo v nemški in slovenski sodni praksi, Podjetje in delo, št. 1/2013, str. 67. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 28751/2017 z dne 13. 2. 2020. 6 Prim. D. Veselinovič, Opcije in drugi terminski (izvedeni) finančni instrumenti, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998, str. 103. 7 M. Ambrož, Naklep in namen pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, Pravna praksa, štev. 2, 2007, str. 6–8. 8 Prim. B. Nerat v: M. Šepec et al., Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, stran 727.