Jedro

Odškodninska terjatev zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije je zastarana, ker je tožnica za protipravnost ravnanja organov tožene stranke izvedela najkasneje z objavo Ustavne odločbe št. U-I-284/1994 z dne 4.2.1999.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh tožnici plačati znesek 141.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.3.2007 dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v 15 dneh toženki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.432,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pritožbo iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da njena terjatev ni zastarana. Zmotno je stališče, da bi ji protipravno ravnanje toženke moralo biti znano ob objavi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/94, to je dne 12.3.1999. Navedena odločba govori le o pogojih za pridobivanje dovoljenja za stalno prebivanje državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, zato na njeni podlagi ni mogla vedeti, da je bilo ravnanje toženke protipravno. Sodišče je ni zaslišalo, da bi ugotovilo, kdaj je izvedela za izdano odločbo Ustavnega sodišča U-I-284/94. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitev obveznosti, in prične ponovno teči (objektivni in subjektivni rok), ko prenehajo ovire, zaradi katerih upnik ni mogel zahtevati sodno izpolnitev obveznosti. Nepremagljive ovire je pojasnila, saj izdaja odločbe ni bila odvisna od nje oziroma ni mogla vplivati na čas izdaje odločbe. Ministrstvo za notranje zadeve ji je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003, za katero kot prava neuka stranka ni bila dolžna in ni mogla vedeti, dne 10.3.2004 izdalo odločbo, s kateri ji je priznalo pravico do stalnega prebivanja od 25.2.1992 do pridobitve dovoljenja za stalno bivanje, s tem pa tudi vse pravice, ki so ji pripadale kot tujemu državljanu s prijavljenim stalnim prebivanjem v Republiki Sloveniji. Prvi dan, ko je lahko zahtevala izpolnitev obveznosti, je 10.3.2004, ko ji je bila vročena navedena odločba Ministrstva za notranje zadeve o priznanju pravice do bivanja v Republiki Sloveniji od dne 25.2.1992 do 22.9.2000, saj je za pravno priznano škodo izvedela šele ob njeni vročitvi, ker kot prava neuka stranka lahko razume in je razumela le izrek odločbe z dne 10.3.2004. Seveda ji je škoda nastajala od leta 1992 do 2000, ko je ponovno pridobila pravico do stalnega prebivanja, vendar njena pravica do plačila odškodnine ni sovpadala s tem obdobjem, temveč je zaradi zadržanja zastaranja nastala šele nekaj let kasneje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je zatrjevala, da ji je zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva RS od dne 25.2.1992 do dne 13.12.2000, ko je bila ponovno prijavljena v register stalnega prebivalstva, nastala premoženjska škoda (zaradi izgube zaposlitve, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v času brezposelnosti, pravice do otroškega dodatka ter pravice do socialne pomoči) in nepremoženjska škoda zaradi pretrpljenih duševnih bolečin.

Sodišče prve stopnje je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 141.000 EUR zavrnilo zaradi zastaranja odškodninske terjatve. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (361. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Za zastaranje odškodninskih terjatev veljata subjektivni in objektivni zastaralni rok. Subjektivni rok treh let teče od trenutka, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 376. člena ZOR). Za začetek zastaranja odškodninske terjatve je po navedenem torej bistven trenutek, ko je oškodovanec mogel opredeliti vse elemente odškodninske odgovornosti povzročitelja škode. V vsakem primeru zastara odškodninska terjatev v objektivnem roku petih let (drugi odstavek 376. člena ZOR). Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da zahtevku ni mogoče ugoditi, ker je vtoževana terjatev v skladu s prvim in drugim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih že zastarala.

Tožnica v tej pravdi zatrjuje nastanek škode kot posledico izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992. Zatrjuje tudi, da je za protipravnost ravnanja toženke zvedela šele z vročitvijo dopolnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 10.3.2004, do njene vročitve pa zaradi nepremagljivih ovir (izdaja odločbe ni bila odvisna od nje, do njene izdaje pa za protipravnost ravnanja toženke ni mogla vedeti) ni mogla zahtevati sodne izpolnitve obveznosti, kar ponovno izpostavlja tudi v pritožbi. Takšno stališče tožnice ni pravilno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je stalno prebivališče izgubila dne 26.2.1992, ko je bila na podlagi 81. člena Zakona o tujcih izbrisana iz registra oseb s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ker ni vložila vloge za sprejem v državljanstvo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica mogla zvedeti za protipravnost ravnanja toženke najkasneje z objavo odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. 284/1994 z dne 4.2.1999, v Uradnem listu RS, št. 14/99, z dne 12.3.1999. Že s to odločbo je namreč Ustavno sodišče presojalo skladnost Zakona o tujcih iz leta 1991 z Ustavo in s tem povezano nezakonitost postopanja državnih organov, na katero se sklicuje tožnica. Tedaj je ugotovilo, da je navedeni zakon v neskladju z Ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS iz drugega odstavka 81. člena Zakona o tujcih po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo RS, če tega niso storili (kot v konkretnem primeru tožnica), ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo RS dokončna. Hkrati je zakonodajalcu naložilo odpravo neskladnosti v roku 6 mesecev od dneva objave v Uradnem listu. Pojasnilo je, da zakon ni upošteval posebnega položaja državljanov drugih republik, ki so imeli v Republiki Sloveniji stalno prebivališče in so na njenem ozemlju stalno živeli. Ker zakon ni uredil njihovega prehodnega položaja, je s tem povzročil, da so bili v slabšem položaju kot tisti tujci, ki so imeli status tujca že pred osamosvojitvijo RS. Glede na navedeno je bilo že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-284/1994 z dne 4.2.1999, jasno poudarjeno, da je bilo ravnanje organov toženke protipravno (enako stališče je bilo zavzeto tudi v odločbah Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 201/2008 in II Cp 1291/2008).

Po ustaljeni sodni praksi je sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo, torej tako, da mu ni mogoče očitati malomarnosti (prvi odstavek 18. člena ZOR). Ob takšnem izhodišču je odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za protipravnost ravnanja toženke kot enega od štirih elementov odškodninske odgovornosti, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo. Sodišče prve stopnje tako ni bilo dolžno izvajati dokaza z zaslišanjem tožnice, s katerim bi ugotovilo, kdaj je tožnica izvedela za izdano odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/1994. Citirana odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-284/1994, ki je ravnanje organov toženke že opredelila kot protipravno, je bila dne 12.3.1999 objavljena v Uradnem listu RS (tega dne je začela tudi učinkovati) in je tako tožnica imela možnost, da se z njo seznani. Če te skrbnosti ni pokazala, to ne more iti na škodo toženke (prvi odstavek 18. člena ZOR). V kolikor bi se z njo seznanila, je mogla vedeti, da se predmetna odločba nanaša tudi na njen primer, saj že iz njene trditvene podlage izhaja, da je bila leta 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivališča, ker do poteka roka ni vložila prošnje za sprejem v državljanstvo.

Glede na navedeno nastanek njenih pravic v smislu določb 361. člena ZOR ter prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR ni bil vezan na izdajo dopolnilne odločbe o stalnem prebivališču, na podlagi katere ji je bilo stalno prebivališče priznano tudi za nazaj. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je navedena dopolnilna odločba le ugotovitvena odločba, ki jo je upravni organ izdal po nalogu Ustavnega sodišča RS v ustavni odločbi, opr. št. U-I-246/2002 z dne 3.4.2003. Z navedeno drugo ustavno odločbo iz leta 2003 je Ustavno sodišče presojalo le nadaljnje ravnanje zakonodajalca, ki je po prvi ustavni odločbi iz leta 1999 uredil položaj državljanov drugih držav članic nekdanje SFRJ v Sloveniji s posebnim zakonom - Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v RS (Ur. l. RS, št. 61/99 in 64/01). Za navedeni zakon je ugotovilo neskladnost z ustavo, ker tem državljanom ni priznaval stalnega prebivanja vse od navedenega dne naprej ter ker ni uredil pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih. Na ugotovitev same nedopustnosti ravnanja toženke pri izbrisu torej ta druga ustavna odločba iz leta 2003 ni imela več posebnega vpliva (posledično tudi ne dopolnilna odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 10.3.2004), saj je vse relevantne elemente o protipravnosti vsebovala že prva ustavna odločba z dne 4.2.1999. Tako je tožnica za nedopustno ravnanje toženke (protipravnost) izvedela najkasneje z objavo ustavne odločbe U-I-284/1994 dne 12.3.1999. Najkasneje do dne 13.12.2000, ko je bila tožnica ponovno prijavljena v register stalnega prebivalstva, je tožnici moral biti znan tudi obseg vse škode oziroma ji je glede na trditveno podlago nastala vsa škoda, zato sta subjektivni triletni in objektivni petletni zastaralni rok pričela teči najkasneje dne 13.12.2000. Ob vložitvi tožbe dne 12.3.2007 je bila tako vtoževana odškodninska terjatev nedvomno že zastarana.

Ob dejstvu, da se je pred vložitvijo tožbe že iztekel objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR (glede na trditveno podlago in pritožbene navedbe je tožnici vsa škoda nastala do konca leta 2000), tožnica s pritožbenim izpostavljanjem njenih subjektivnih okoliščin (konkretno dejstva, da je prava neuka stranka), zaradi katerih pred izdajo odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 10.3.2003 ni mogla zvedeti za protipravnost ravnanja toženke, ne more uspeti. Začetek in potek subjektivnega zastaralnega roka namreč v takšni situaciji za odločitev o zastaranju odškodninske terjatve nista več pomembna.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).