3. 7. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. junija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 540/00 z dne 14. 11. 2001 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2074/99 z dne 17. 5. 2000 ter sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 226/97 z dne 1. 9. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo tolarske protivrednosti denarnega zneska v višini 22 440 DEM z obrestmi za devizne hranilne vloge na vpogled v kraju plačila od 23. 4. 1993 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče prve stopnje meni, da predstavlja denarni znesek v višini 22 440 DEM vsoto posameznih denarnih zneskov, ki jih je tožnik toženki izročil za plačilo dveh obrokov za nakup stanovanja tožene stranke, za nakup toženkine kuhinje, za mizarska dela v stanovanju toženke, za nakup kavča in za registracijo osebnega avtomobila toženke. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik toženki te zneske izročil kot brezobrestno posojilo. Tožena stranka je, kot ugotavlja sodišče, obstoj toženčevega dolga priznala v [pobotnici[, ki jo je podpisala pod vplivom sile in grožnje, vendar pa sodišče ocenjuje, da zaradi poteka enoletnega roka od prenehanja sile oziroma grožnje toženka ne more več zahtevati razveljavitve pogodbe zaradi napake volje. Zaradi pripoznanja dolga tožena stranka tudi ne more učinkovito ugovarjati zastaranja, ker je pripoznanje dolga prekinilo tek zastaralnega roka. Sodišče pa je kljub temu, da je bil v [pobotnici[ priznan tudi dolg v višini 15 000 DEM (kot znesek preživnine za skupnega otroka pravdnih strank od rojstva do 15. 1. 1993 v znesku 100 DEM mesečno), štelo, da zahtevek za vračilo tega dela denarnih sredstev ni utemeljen. Sodišče je pri reševanju predhodnega vprašanja glede očetovstva ugotovilo, da je tožnik oče otroka toženke. Sodišče prve stopnje je ob tem navedlo, da tožnik ni upravičen zahtevati vračila preživnine od toženke, ker ni dopustno zahtevati vračila preživninskih obrokov od roditelja, ki je svoje obveznosti do otroka izpolnjeval. Če tožnik ne bi bil oče otroka, bi po mnenju sodišča takšen tožbeni zahtevek lahko vložil le zoper tistega, ki svojih preživninskih obveznosti ni poravnal. Iz istih razlogov je bila zavrnjena tudi pritožba tožene stranke. Višje sodišče je v skladu s pritožbenimi navedbami še opozorilo, da stranki svojega razmerja v postopku pred sodiščem prve stopnje nista opredeljevali kot zunajzakonske skupnosti. Tudi če bi ga, za sklenitev [pobotnice[ po mnenju sodišča ne bi veljali predpisi o obvezni sklenitvi tega pravnega posla pred sodnikom oziroma pred notarjem v obliki notarskega zapisa, ker stranki v času sklenitve tega pravnega posla nista več živeli v življenjski skupnosti.

Revizija tožene stranke je bila kot neutemeljena zavrnjena.

Vrhovno sodišče meni, da časovna omejitev pravice do izpodbijanja pravnega posla ne pomeni nedopustne kršitve osebnostnih pravic toženke, ker je ta rok določen zaradi pravne varnosti nasprotne stranke. Pred prvostopnim sodiščem ugotovljene okoliščine, v katerih je bila sklenjena [pobotnica[, po oceni Vrhovnega sodišča ne predstavljajo razloga ničnosti, ker je pravno razmerje, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom in morali, nično samo, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje česa drugega. V konkretnem primeru zakon po oceni sodišča odkazuje na izpodbojnost. Vrhovno sodišče sicer opozarja, da statusnega vprašanja ni dovoljeno reševati kot predhodnega vprašanja, vendar ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljena dejstva ne narekujejo drugačne odločitve. Vrhovno sodišče namreč meni, da je toženkino priznanje dolga za povrnitev že plačane preživnine v nasprotju s koristmi mladoletnega otroka. Vrnitev plačanih zneskov preživnine bi po oceni Vrhovnega sodišča glede na siceršnje slabe premoženjske razmere toženke bistveno zmanjšala njene zmožnosti za preživljanje otroka.

2.2. Ustavna pritožnica v pritožbi zatrjuje, da je bila ob podpisovanju [pobotnice[ pretepana in mučena, kar naj bi predstavljalo očitno kršitev ustavnih načel in kršitev načel Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). S tem, ko so sodišča z obrazložitvijo, da je rok za izpodbijanje že potekel, takšen pravni akt vzdržala v veljavi, naj bi pritožnici kršila pravico do nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave), prepoved mučenja (18. člen Ustave), pravico do varstva osebne svobode (19. člen), pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave), svobodo gibanja (32. člen Ustave), pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Po mnenju ustavne pritožnice odločitev ni pravična, ker temelji na listini, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic. Zato naj bi bila pritožnici kršena tudi pravica do poštenega sojenja (6. člen EKČP) in s tem avtomatično tudi pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP). Zaradi napačnega pravnega stališča sodišč vseh treh stopenj naj bi bila pritožnici kršena tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in s tem pravica do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP) ter prepoved zlorabe pravic (17. člen EKČP). Pritožnica predlaga tudi ustavitev izvršbe, ki jo je sprožil tožnik. Navaja, da bi ji z izvršbo lahko nastale težko popravljive posledice, ker je izvršilni postopek naperjen zoper njeno celotno premoženje. Zato bi izvršilni postopek po zatrjevanju ustavne pritožnice lahko imel za posledico celo izselitev pritožnice in njenega otroka.

3.3. Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami in sklepi kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijani sodbi in sklepa ni uspela, še ne pomeni kršitve pravice do nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave), prepovedi mučenja (18. člen Ustave), pravice do varstva osebne svobode (19. člen), pravice do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), svobode gibanja (32. člen Ustave), pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave), pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP), pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen EKČP), pravice do učinkovitega pravnega sredstva (13. člen EKČP) ter prepovedi zlorabe pravic (17. člen EKČP). Za kršitev teh pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam in sklepom ni mogoče očitati.

4. Ker je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje.

5. Ker z izpodbijanimi sodbami in sklepi očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6. Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana Lojze Janko in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno.

Sodnica mag. Marija Krisper Kramberger je bila v tej zadevi izločena. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata

Jože Tratnik