Jedro

Če bo tožnica vsaj deloma uspela s tožbenim zahtevkom za izločitev določenega premoženja iz zapuščine, bo ta odločitev vplivala tudi na upnika, ki je v zapuščinskem postopku predlagal ločitev zapuščine. Zato ima ta upnik pravni interes, da v tej pravdi uspe toženka, in torej interes, da se ji pridruži.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se stranska intervencija družbe A., d. o. o. na strani tožene stranke dopusti.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo stransko intervencijo A., d. o. o. na strani tožene stranke.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje predlagatelj stranske intervencije. Sodišču očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.1 Meni, da sklepa glede zahtevanih predpostavk za dopustitev stranske intervencije ni mogoče preizkusiti. Povzema stališče sodne prakse, da je predpostavka stranske intervencije poseben intervencijski interes, ki je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi njegova neugodna odločba vplivala na razmerje med njima. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta soodvisni in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. Sodišče je zmotno presodilo, da takšen pravni interes ni podan. V nadaljevanju navaja, da premoženje, ki se izloči, ne sodi v zapuščino ter povzema vsebino 142. in 143. čl. ZD.2 Meni, da ločitvenemu upniku že zakon (143. čl. ZD) priznava pravni interes, saj je stranka zapuščinskega postopka. Namen ločitve zapuščine je ločitev premoženja dediča od podedovanega premoženja. S slednjim dedič zaradi ločitve ne more razpolagati, dokler upniki, ki so predlagali ločitev, niso poplačani. Ločitveni upniki v tem primeru tudi ne konkurirajo z dedičevimi upniki, a se lahko poplačajo le iz zapuščinskega premoženja. Terjatve, ki vrednost tega premoženja presegajo, ugasnejo in dedič zanje ne odgovarja. Interes pritožnika zato ni le dejanski, ampak tudi pravni. Gre za interes, da se onemogoči dediču razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki sodijo v zapuščino, da se zagotovi učinkovito pravno varstvo in uveljavitev pravic, ki mu pripadajo na podlagi ZD. To še posebej velja v tem primeru, ko je pritožnik izkazal, da je namen tožnice zlonamerno oškodovati zapuščino ter na ta način tudi ločitvenega upnika. Ker se ločitvena pravica upnika razteza na celotno zapuščino, je izkazano materialnopravno razmerje, ki opravičuje pravni interes stranskega intervenienta. Že pojmovno bi bilo nemogoče, da bi ZD ločitvenemu upniku priznaval pravico do udeležbe v zapuščinskem postopku, v pravdi, na katero je bila napotena dedinja, pa mu ni priznan niti pravni interes za izid pravde.

3. Pravdni stranki sta na pritožbo odgovorili. Tožnica meni, da je odločitev pravilna in pritožba neutemeljena, toženka pa odločitev označuje za nepravilno in pritrjuje pritožbi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Glede na zavzeto pravno stališče vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sklepa.

6. Na podlagi 1. odst. 199. čl. ZPP se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Pogoj za vstop v tujo pravdo je, da z dejstvi utemelji in verjetno izkaže svoj intervencijski interes. Ta je podan, če pravne posledice sodbe lahko posredno vplivajo tudi na njegov pravni položaj in ima zato predlagatelj intervencije pravni (in ne kakšen drug) interes, da v pravdi zmaga stranka, ki se ji želi pridružiti.3

7. V tej zadevi se obravnava zahtevek tožnice za ugotovitev, da v zapuščinsko premoženje pokojnega B. B. ne spada določen delež premičnega in nepremičnega premoženja, in se ta delež iz tega premoženja izloči v njeno korist. Tožba je bila vložena, ker je toženka v zapuščinskem postopku takemu zahtevku nasprotovala. Nobenega dvoma ni, da ima vložena tožba vpliv na obseg zapuščinskega premoženja. V kolikor bo tožnica z zahtevkom deloma ali v celoti uspela, del premičnega ter nepremičnega premoženja, ki je sicer v formalni lasti zapustnika, ne bo del zapuščine. Taka tožba oziroma odločitev, ki bo sprejeta, pa bo, zaradi pritožnikovega predloga za ločitev zapuščine4 ter posledic, ki jih ima tak predlog, vplivala tudi na njegov pravni položaj.

8. Upnik, ki je v zapuščinskem postopku predlagal ločitev, s tem doseže položaj, kot da ločena zapuščina sploh ne bi postala zapuščina, ampak bi bila še vedno zapustnikova. Svoje terjatve lahko tak upnik poplača le iz ločenega premoženja, ne pa tudi iz premoženja dedičev.5 To posledično pomeni, da v primeru, da (ločena) zapuščina za poplačilo ne zadošča, na premoženje dedičev ne bo mogel poseči. Terjatev, ki vrednost ločenega premoženja presega oziroma se iz njega ne poplača (v celoti), ugasne in dediči zanjo ne odgovarjajo.6 Preneseno na konkretni primer to pomeni, da bo pritožnik, če bo tožnica s tožbo uspela, ostanek zapuščinskega premoženja pa ne bi zadoščal za poplačilo pritožnikove terjatve, to terjatev v neplačanem delu izgubil. Pritožnik zato nima le dejanskega, ampak tudi pravni interes, da v tej pravdi uspe toženka, in torej interes, da se ji pridruži. 9. Pritožnik v zvezi s tem utemeljeno opozarja tudi na to, da ima kot upnik, ki je predlagal ločitev zapuščine, v zapuščinskem postopku položaj stranke.7 Drži sicer, da je kot stranka omejen na vprašanja, ki se tičejo ločitve in poplačila oziroma zavarovanja svoje terjatve, ne more pa vplivati na dednopravna razmerja, vendar mu je po mnenju pritožbenega sodišča položaj stranke treba priznati tudi v zvezi z ugotovitvijo obsega in sestave zapuščine. Od tega je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, odvisen uspeh pri poplačilu njegove terjatve.8 Če pa se pritožniku tak položaj prizna v zapuščinskem postopku, mu je treba priznati tudi pravni interes, da v pravdi, ki se nanaša na vprašanje obsega zapuščine, sodeluje kot stranski intervenient. 10. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP spremenilo tako, da je stransko intervencijo pritožnika na strani tožene stranke dopustilo.

11. Stroški, ki so nastali pritožniku in obema strankama v tem pritožbenem postopku, so del stroškov postopka. O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Zakon o pravdnem postopku. 2 Zakon o dedovanju. 3 Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 265 do 269 ter odločbe VSL I Cp 4755/2010, I Cp 1523/2009 ter II Cp 636/2018. 4 O tem predlogu po navedbah pritožnika zapuščinsko sodišče sicer še ni odločilo, je pa iz predloženih listin (to je prilog C4 do C22) mogoče ugotoviti, da je pritožnik zahtevo za ločitev vložil 16. 3. 2018, torej v zakonskem roku 3 mesecev od uvedbe dedovanja (17. 12. 2017), vsaj s stopnjo verjetnosti pa je izkazal tudi obstoj terjatve. Okoliščina, da zapuščinsko sodišče, čeprav gre za ukrep zavarovanja, ločitve še ni odredilo, pri presoji intervencijskega interesa pritožniku ne more biti v škodo. 5 Glej dr. Ana Božič Penko, Ločitev zapuščine, Pravosodni bilten 2012, št.2, str. 29. 6 Glej dr. N. Weber, Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove, TFL Glasnik št. 31/2017. 7 Glej K. Zupančič in V. Žnidaršič, Dedno pravo, UL RS, Ljubljana 2008, str. 245 ter odločbe VSC Cp 1531/2006, VSM Cp 407/2006, VSL I Cp 4103/2009 in druge. 8 Tako tudi Ana Božič Penko, že citirani prispevek, str. 22.