Jedro

Ugotovljeno ravnanje same tožnice v času, ko sta policista opravljala ogled kraja prometne nesreče, to je oviranje obeh policistov ves čas postopka, onemogočanje njunega dela, zmerjanje in neupoštevanje večkratnih zahtev, da se odstrani in preneha s kršitvami ob opozorilih na uporabo prisilnih sredstev, dejansko tudi po oceni pritožbenega sodišča onemogočajo zaključek o protipravnem (predvsem nesorazmernem) ravnanju policistov s stopnjo prepričljivosti, sploh upoštevajoč ravnanje same tožnice, preden sta se policista odločila za uporabo opisanih prisilnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka plača odškodnino v višini 20.864,63 EUR s pripadki, zaradi česar je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 2.133,94 EUR s pripadki. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja policistov E. D. in G.M. iz P. u. T. v petek 12.9.2003 zvečer ob ogledu prometne nesreče, v kateri je bil udeležen njen sin. Ugotovilo je namreč, da je bilo ravnanje policistov v skladu s Pravilnikom o policijskih pooblastilih, ki je veljal v času, ko naj bi do škodnega dogodka prišlo (Ur. l. RS, št. 51/2000), pa tudi v skladu z določili Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98), pri čemer so policisti tožnico ne enkrat, ampak večkrat opozorili naj preneha s kršitvami, vendar tožnica opozoril policistov ni upoštevala. Policista sta pred uporabo prisilnih sredstev, ko sta tožnico pospremila v policijsko vozilo, le-tej večkrat ukazala naj se umiri in jo opozorila, da bosta ob neupoštevanju ukaza uporabila prisilno sredstvo, pri čemer policista pri izvrševanju policijskih pooblastil tožnici nista povzročila škode, ki bi bila v nesorazmerju z njihovim namenom in zastavljenimi cilji. Do poškodbe tožnice je lahko prišlo tako zaradi upiranja policajem kot tudi zaradi tolčenja in butanja v stene policijskega vozila (marice), pa tudi kot posledica sunkovite vožnje od kraja nesreče do zdravstvenega doma. Zagotovo so po mnenju sodišča k nastanku poškodb prispevala tako oba policista kot tudi tožnica sama, saj do poškodb ne bi prišlo, če se policista ne bi odločila, da bosta tožnico odstranila s kraja in jo pospremila v policijsko vozilo. Tožnica se je ves čas upirala, žalila in napadala prisotne in to kljub opozorilom, umirila pa se ni. Do poškodb ne bi prišlo, če tožnica ne bi bila nemirna, če se ne bi upirala in če ne bi s takšnim delovanjem nadaljevala tudi v samem službenem vozilu.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedbama obeh policistov in zakaj ni verjelo izpovedbi tožnice in njenih dveh sinov. Tožnica vztraja, da ji je E. D. zvil desno roko za hrbet in ji stopil na gleženj, izpovedi obeh policistov v tem delu pa so v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sodni iz. dr. M. S. je namreč zapisal, da je tožnica med drugim utrpela obtolčenino desnega zapestja in obtolčenino in zvin desnega skočnega sklepa. V kolikor bi policist tožnico zgolj „prijel“ pod pazduho leve roke, do teh poškodb ne bi prišlo. Da je policist roko tožeči stranki dejansko zvil na hrbet, pa je potrdila tudi p. B. Š. Sodišče pa niti ne obrazloži, zakaj izpovedbi te priče v tem delu ne verjame. Nelogičen je tudi nadaljnji zaključek, da bi šla tožnica v marico prostovoljno, nato pa bi razbijala po vratih. Opozarja tudi na izvedensko mnenje v delu, da bi do poškodb tožnice lahko prišlo zaradi upiranja tožnice oziroma zaradi tolčenja in butanja v stene marice, vendar izvedenec meni, da bi si tožnica nastale poškodbe težko povzročila sama, saj nastanejo pri delovanju velike sile. Nerazumljiva pa je razlaga, da naj bi do teh poškodb lahko prišlo zaradi zelo sunkovite vožnje, ki pa je tožnica ni zatrjevala. V kolikor bi ji poškodbe nastale med prevozom, bi tožnica v tožbi to tudi zatrjevala. Da sta policista tožnico strpala v marico in da se je tožnica temu upirala, pa je potrdila tudi p. S. P. Tožnica torej ni šla prostovoljno v marico, kar nasprotuje izjavi obeh policistov ter zaključku sodišča. Ta priča pa je potrdila tudi izpoved obeh sinov tožnice, da je tožnica v marici „vreščala“ v smislu, da ji primanjkuje zraka, da ne more dihati. S tem, ko policista tožnice nista nemudoma izpustila iz marice, sta jo življenjsko ogrožala. Pri tem je zgrešen tudi zaključek, da naj bi tožnica dobila ustrezna navodila pred uporabo fizične sile. Policista bi morala tožnico, v kolikor sta menila, da ovira sam postopek, odstraniti na drug način, brez povzročitve škode. Dejstvo je tudi, da tožnica policistov ni zmerjala, saj sama dela z ljudmi različnih narodnosti in si kaj takega niti v sanjah privoščila. Bilo bi ji tudi izpod časti spustiti se na tako nizkotno raven. Tudi v kolikor je tožnica kakorkoli ovirala policijsko delo, policista nista imela pravice, da bi z njo postopala na način, kot sta. S kraja dogodka bi jo lahko odstranila drugače. Sodišče pa bi moralo izpovedbo obeh policistov presojati kritično, saj imata oba interes za izid te pravde. Ob zaključku, da so k nastanku poškodb prispevala oba policista, pa bi sodišče moralo zaključiti, da gre v konkretnem primeru za deljeno odgovornost. Iz pritožbenih navedb sledi še, da naj bi sodišče v razlogih sodbe prišlo samo s seboj v nasprotje in je sodba nejasna in nerazumljiva.

Pritožba ni utemeljena.

Po 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Za dokazanost dejstev (prav trditev o dejstvih – prim. 7., 180. in 212. člen ZPP) je potrebno prepričanje (sodišča) to je tista skladnost med predstavo in dejstvi, o kateri ne dvomi noben povprečno razumen človek več (skladnost onkraj razumnega dvoma). Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem po 215. členu ZPP na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Ker mora tožnik tožbeni zahtevek utemeljiti z dejstvi (prav trditvami o dejstvih - prim. prvi odstavek 180. člena in 318. člen ZPP), in sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prim. prvi odstavek 2. člena ZPP), protipravnost ravnanja povzročitelja škode in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem povzročitelja in škodo kot elementi odškodninske odgovornosti pa mora (poleg same škode) dokazati tožnik (prim. prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ), je bilo dokazno breme, da je bila tožnici povzročena vtoževana škoda, na njej.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica ključnih trditev (dejstev) o povzročitvi škode s protipravnim ravnanjem policistov na kraju obravnave prometne nesreče njenega sina, na katerega je tožnica prišla 12.9.2003 naknadno, ko je bil njen sin zaradi poškodb že odpeljan v bolnico (ko naj bi policist Dobre tožnici zvil desno roko na hrbet, zahodil desni gleženj in izvajal na njej prijeme, ki so ji povzročile telesne poškodbe, nato pa odprl zadnja vrata policijskega vozila (marice) in jo porinil v majhen prostor ter zaprl, kjer se je pričela dušiti, pri čemer ji sploh ni bilo pojasnjeno, zakaj ji je odvzeta prostost), ni dokazala s stopnjo prepričljivosti. Pritožbeno sodišče s takim zaključkom sodišča prve stopnje (o nedokazanosti tožbenih trditev s stopnjo prepričljivosti – onkraj razumnega dvoma) v celoti soglaša in tega pritožbene trditve prav v ničemer ne omajejo. Gre za dokazno oceno celokupnosti dogajanja (sorazmernosti izvedenih prisilnih ukrepov policistov, ki so bili glede na zanesljivo in prepričljivo ugotovljeno nepravilno ravnanje tožnice potrebni – s tem soglaša tudi pritožbeno sodišče), ne pa posameznih, iz celote izločenih ravnanj udeležencev (tožnice, policistov in drugih), kot to počne tožeča stranka v pritožbi, ko skuša dokazno oceno izpodbiti z grajo posameznih, iz celote izločenih dejstev oziroma izpovedb prič in tožnice. Opisane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, še posebej ugotovljeno ravnanje same tožnice v času, ko sta policista opravljala ogled kraja prometne nesreče, to je oviranje obeh policistov ves čas postopka, onemogočanje njunega dela, zmerjanje in neupoštevanje večkratnih zahtev, da se odstrani in preneha s kršitvami ob opozorilih na uporabo prisilnih sredstev, dejansko tudi po oceni pritožbenega sodišča onemogočajo zaključek o protipravnem (predvsem nesorazmernem) ravnanju policistov s stopnjo prepričljivosti, sploh upoštevajoč ravnanje same tožnice preden sta se policista odločila za uporabo opisanih prisilnih sredstev. Na zaključek o neprepričljivosti trditev (nezanesljivost ugotovitev) o s protipravnim ravnanjem policistov povzročeni škodi pa nenazadnje napotuje tudi v bistvu neosporavana dejanska ugotovitev, da z. S.L. pri pregledu tožnice, ko sta jo policista v policijskem vozilu pripeljala na pregled v zdravstveni dom, zatrjevanih poškodb ni ugotovila (ni videla nobenih očitnih fizičnih poškodb, od bolečin pa je tožnica zatrjevala le bolečino v levi roki in odrgnino na trebuhu).

Izpodbijana sodba je torej po oceni pritožbenega sodišča pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, saj zaključka o nedokazanosti tožbenih trditev s stopnjo prepričljivosti pritožba v ničemer ne omaja. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve o zagrešnih procesnih kršitvah, saj se, kot že nevedeno, ne nanašajo na odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče, ki kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.