Jedro

Neutemeljen je pritožbeni pomislek glede plačila DDV. Tožnik je v svoji izpovedi sam priznal, da je bil dogovorjeni znesek v višini 1.500,00 EUR za izvršena dela v kopalnici "čisti" znesek. Takšen dogovor pravdnih strank je odraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da je davčno breme v tem delu glede na dogovor pravdnih strank prevzel nase sam tožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5584/2016 z dne 29. 1. 2016 ostane v veljavi za plačilo 744,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2015 dalje in za 128,00 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V presežku (do še zahtevanih 2.221,98 EUR s pripadki) je sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je še naložilo, da mora tožencu povrniti tudi 696,18 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve drugemu sodniku prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v postopku zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev. Neizvedene dokaze je zavrnilo brez ustrezne obrazložitve. Sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so protislovni. Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča. Tožnik vztraja, da je v toženčev objekt vgradil tudi podstavek za kotel, kar je potrdil izvedenec. Ni pomembno, ali je tožnik podstavek kupil ali ga je izdelal sam. V vsakem primeru so mu v zvezi s tem nastali stroški, ki jih sodišče ni ugotavljalo. Pravdni stranki se nista dogovorili o 20% popustu na material. Za drugačno ugotovitev sodišča ne zadošča izpoved priče P. P. Sicer pa je tožnik tožencu priznal in obračunal 920,00 EUR popusta na material. Tožencu je za material in delo izstavil račun, v katerem je obračunal tudi DDV. Slednjega mu sodišče ne sme odtegniti, saj bi bilo to v nasprotju z davčnimi predpisi. Ker bi moral tožnik v pravdi v celoti uspeti, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Poudarja, da podstavek, naveden v predračunu T. d. d., nikoli ni bil vgrajen v toženčevo kotlovnico, zato navedeni predračun ne more biti osnovna za tožnikov zahtevek. Tožnik je tožencu sam predlagal, naj material kupi preko njega, saj bo zanj dobil popust, obenem pa bo plačal nižji DDV.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je jasno in celovito obrazložilo svojo odločitev, tako da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Izrecno ali posredno se je izreklo o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih izpostavlja pritožba. Ustrezno in razumno je pojasnilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Izvedene dokaze je dovolj skrbno ocenilo, njihovo vsebino pa je v sodbi korektno povzelo. Izpodbijana sodba zato ni obremenjena z očitanima absolutnima bistvenima kršitvama iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Neobrazložen in brez podlage pa je tudi pritožbeni očitek, da v ponovljenem postopku niso bili upoštevani napotki sodišča druge stopnje ob razveljavitvi prejšnje sodbe v tej pravdi.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje. Glede na izid dokaznega postopka tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti nobenega dvoma več, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik material, ki ga je potreboval za delo na toženčevem objektu, nabavil pri T., d. d., z 20% popustom in 9,5% DDV, kar bo nato upošteval v računu, ki ga bo po opravljenem delu izstavil tožencu. Drugačni pritožbeni pomisleki ne morejo omajati tehtnih in prepričljivih dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe, ki temeljijo na skrbni analizi in primerjavi izpovedi pravdnih strank ter priče P. P. 7. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo podstavka za kotel. Dokazni postopek je namreč pokazal, da tožnik tega podstavka ni kupil pri T., d. d., kot je bilo dogovorjeno. Toženec se je zato zahtevanemu plačilu utemeljeno uprl, posebej ker tožnik niti v ponovljenem postopku ni dokazal izvora tega podstavka oziroma razkril, koliko ga je stala njegova nabava.

8. Končno ni utemeljen niti pritožbeni pomislek glede plačila DDV. Tožnik je v svoji izpovedi sam priznal, da je bil dogovorjeni znesek v višini 1.500,00 EUR za izvršena dela v kopalnici "čisti" znesek. Takšen dogovor pravdnih strank je odraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da je davčno breme v tem delu glede na dogovor pravdnih strank prevzel nase sam tožnik.

9. Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je za svojo presojo izbralo in pravilno uporabilo ustrezno pravno podlago (določila OZ o podjemni pogodbi). Ob tem je pravilno upoštevalo ugotovljeno vsebino pogodbenega dogovora med pravdnima strankama. Še podrobnejše pravno utemeljevanje delne zavrnitve tožbenega zahtevka po navedenem niti ni bilo potrebno.

10. Stroškovna odločitev v izpodbijani sodbi je posledica delnega uspeha pravdnih strank v pravdi. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, sicer pa pritožba odmeri stroškov in ugotovljenemu deležu uspeha niti ne oporeka.

11. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

12. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sam, tožencu pa mora povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožencu po odvetniški tarifi pripada nagrada za sestavo odgovora na pritožbo (250 točk - tar. št. 21/1), 2% materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena tarife) in 22% DDV, kar glede na veljavno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša skupaj 186,66 EUR. Če bo tožnik s plačilom pritožbenih stroškov zamujal, bo tožencu od navedenega zneska dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in prvim odstavkom 299. člena OZ).