Jedro

S procesnega vidika bi morala tožeča stranka ob zahtevani določnosti in jasnosti tožbenega petita in tožbene povesti najprej razmejiti, kolikšno odškodnino zahteva po višini za posamezno obliko uveljavljane negmotne škode in koliko odbija na račun lastnega soprispevka tožnika ter tako določiti seštevek odškodnine za vse oblike škode. Od tega bi bilo treba odšteti že plačano odškodnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ko je od zahtevanih 2,800.000,00 SIT tožniku prisodilo odškodnino v znesku 514.336,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, toženi stranki pa tudi naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 497.241,22 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Iz razlogov sodbe izhaja, da je ugotovilo deljeno odgovornost tako zavarovanca tožene stranke kot tožnika vsakega do 50 % za obravnavano škodo, zato je tožniku prisodilo polovico zahtevane odškodnine za posamezno odškodninsko postavko, odštelo pa je tudi v valoriziranem znesku že v teku pravde plačano odškodnino s strani tožene stranke v znesku

752.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki jo napada v njenem zavrnilnem delu, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se zavzema za ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Podlaga tožbenega zahtevka v bistvu ni več sporna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožnikovo škodo, prav tako pa tudi so odgovornost samega tožnika, vsakega do 50 %.

Tega pritožba več ne graja. V bistvu je nadalje tudi očitno tožeča stranka po modifikaciji tožbenega zahtevka nadaljnji tožbeni zahtevek uveljavila v višini, skladni višini zavarovalne vsote v obstoječem zavarovalnem razmerju (na podlagi zavarovanja civilne odgovornosti) med toženo stranko in njenim zavarovancem - delodajalcem tožnika. Prav tako pa je v bistvu sodišče prve stopnje v celoti po višini prisodilo tožniku odškodnino za posamezno uveljavljano obliko negmotne škode, kot je to zahteval in kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

Vendar pa pritožba trdi, da je znotraj zneska 2,800.000,00 SIT odškodnine, kolikor je tožeča stranka zahtevala, uveljavljala le plačilo odškodnine v tistem delu, kolikor odpade na toženo stranko, kar pomeni, da naj bi po višini dejansko uveljavljala za posamezno obliko škode enkrat višji znesek (glede na prispevno razmerje odgovornosti 50 % / 50 %). Slednje pomeni očitek pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz takšnega tožbenega zahtevka tožeče stranke, po katerem naj bi zahtevana višina odškodnine poplačala le tisto škodo tožnika, ki izvira iz sfere tožene stranke, tedaj v bistvu polovico odškodnine za škodo, ki je dejansko tožniku nastala tako iz sfere tožene stranke kot iz lastne sfere.

Pritožbi v smeri navedenih očitkov ni mogoče priznati uspeha. Že v skladu z uvodnim 2. členom ZPP odloča pravdno sodišče v mejah postavljenih zahtevkov in ne sme odreči odločitve o zahtevku za katerega je pristojno, obenem pa ne sme odločati o tožbenem zahtevku preko meja tega. Zato pa mora biti tožbeni zahtevek postavljen jasno in določno, tako glede glavne stvari kot stranskih dajatev, prav tako pa morajo biti tudi določno navedena dejstva, na katera tožeča stranka tak svoj zahtevek opira. V primeru dajatvene tožbe mora zahtevek glasiti na določeno dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev, z jasno in določno navedbo vseh obveznosti, ne da bi bilo dolžno pravdno sodišče nekako posredno sklepati na vsebino tožbenega zahtevka iz drugih dejstev. V bistvu pa tožeča stranka s pritožbeno grajo nakazuje, kako bi dejansko moralo sodišče prve stopnje razumeti postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke, pri tem pa se neutemeljeno sklicuje na vsebino lastnih navedb na glavni obravnavi dne 8.4.2002. Na tej glavni obravnavi je tožeča stranka modificirala svoj tožbeni zahtevek (glede na podano izvedensko mnenje), tako da uveljavlja odškodnino znotraj zavarovalne vsote 2,800.000,00 SIT, po posameznih postavkah, določno navedenih, pa naslednje zneske: za prestane telesne bolečine in neugodja 1,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,200.000,00 SIT, za strah

300.000,00 SIT in za skaženost 300.000,00 SIT. Iz takšne opredelitve tožbenega zahtevka ne izhaja razlaga, kot jo narekuje pritožba, da naj bi dejansko s tem tožeča stranka zahtevala le kritje škode, ki izhaja iz sfere tožene stranke, saj to enostavno nikjer ni navedeno in zapisano. Drugačnih navedb tudi tožeča stranka ni podala v ponovljenem sojenju. Res je, da je zatrjevala v pritožbi zoper prvič izdano sodbo v zadevi (list. št. 138-140), da naj bi zahtevana odškodnina predstavljala škodo izključno zaradi posledic obravnavane nezgode, izvirajoče iz odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

Pri tem pa ni mogoče prezreti, da je takrat vprašanje temelja zahtevka bilo še sporno, tudi glede soprispevnega deleža pri razmerju deljene odgovornosti, saj sta ob prvem obravnavanju zadeve pritegnjena izvedenca medicinske stroke podala različno oceno o razmerju med vzrokom, izvirajočim iz sfere tožene stranke in po drugi strani med vzrokom izvirajočim iz sfere tožnika. Tako v bistvu še sploh ni bilo jasno, v kolikšnem delu želi tožeča stranka doseči poplačilo svoje terjatve v breme tožene stranke.

S procesnega vidika bi morala tožeča stranka ob zahtevani določnosti in jasnosti tožbenega petita in tožbene povesti najprej razmejiti, kolikšno odškodnino zahteva po višini za posamezno obliko uveljavljane negmotne škode in koliko odbija na račun lastnega soprispevka tožnika ter tako določiti seštevek odškodnine za vse oblike škode. Od tega bi bilo treba odšteti že plačano odškodnino. V okviru tako jasno postavljenega tožbenega zahtevka bi moglo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava eventuelno odločiti o prisoji višje denarne odškodnine, kot jo je sedaj dejansko glede na postavljeni tožbeni zahtevek prisodilo, tako pa je bilo vezano na že navedene procesne okvirje postavljenega tožbenega zahtevka ob modifikaciji na glavni obravnavi dne

8.4.2002. Zato tudi ne vzdrži pritožbena graja, da sodišče prve stopnje v vtoževanem znesku 2,800.000,00 SIT ne bi smelo zajeti celotnega stanja tožnika "ki obsega tako obolevno kot popoškodbeno stanje", saj je bilo vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. Prav tako pa so neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih poskuša tožeča stranka prikazati ugotovljeno stopnjo tožnikove negmotne škode v uveljavljanih oblikah in utemeljenost prisoje višje denarne odškodnine, kot jo tožnik dobi z odločitvijo po izpodbijani sodbi.

Pritožbi tako ni mogoče priznati uspeha. Ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava ni našlo, je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam.