Jedro

Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 na zavodu za zaposlovanje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb. Po 394. členu ZPIZ-2 bi se lahko upokojil po ZPIZ-1, če bi bil na ta dan uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela, če bi mu na ta dan pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela, ali pa v primeru, če bi bil na ta dan vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje zavod za zaposlovanje. Ker je ta pogoj izpolnjen, je potrebno v ponovljenem upravnem odločanju ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2014 in št. ... z dne 24. 10. 2013 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 399,15 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 238,74 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke z dne 20. 10. 2014 in z dne 24. 10. 2013 ter da se tožeči stranki prizna pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 2013 dalje (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik na dan 31. 12. 2012 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb in bi se lahko upokojil po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), vendar le, če bi bil na ta dan uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela, če bi mu na ta dan pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela, ali pa v primeru, če bi bil na ta dan vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje ZRSZ. Tožniku je bila res s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje po odločbi z dne 9. 2. 2012 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2012 do 11. 7. 2012, z odločbo z dne 27. 9. 2012 pa pravica do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013, vendar pa je bilo s kasnejšima odločbama z dne 14. 3. 2014 odločeno, da tožniku od 1. 2. 2012 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in da se odločba z dne 27. 9. 2012, s katero je bila tožniku priznana pravica do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, odpravi brez izdaje posebnega sklepa o uvedbi obnove postopka po uradni dolžnosti. Navedeni odločbi ZRSZ sta postali dokončni 9. 9. 2014 oziroma 29. 9. 2014. Tožnik je zoper navedeni odločbi uveljavljal sodno varstvo, prvostopenjski organ tožene stranke, postopka ni prekinil, pravnomočnost za odločanje v upravnem postopku pa ni zahtevana in je tako sodišče zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2), v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic, med drugim tudi za brezposelne. Tožnik ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev, da bi se v času veljavnosti ZPIZ-2 upokojil pod pogoji, kot so določeni v ZPIZ-1. 2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo določilo 152. člena ZUP glede vezanosti na odločbo, s katero je rešeno predhodno vprašanje, ko ta odločba postane dokončna. Ker se pravnomočna odločba z dne 9. 2. 2012 o izplačevanju nadomestila od 1. 2. 2012 do 11. 7. 2012 in odločbo z dne 27. 9. 2012 o plačevanju prispevkov od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2014 lahko odpravi le s pravnomočno odločbo in sta navedeni odločbi o izplačevanju nadomestila in plačevanju prispevkov pravnomočni, v skladu s 152. členom ZUP pravnomočno zavezujeta organ, ki rešuje predhodno vprašanje o tem, ali je imel tožnik od 1. 2. 2012 do 11. 7. 2012 pravico do denarnega nadomestila zaradi brezposelnosti in ali je imel pravico do plačevanja prispevkov s strani zavoda od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013. Prvostopenjsko sodišče je torej napačno ugotovilo, da pravnomočnost za odločanje v upravnem postopku ni zahtevana in svojo odločitev opira na dokončno odločbo o odpravi pravnomočnih odločb in je tako napačno uporabilo 152. člen ZUP in se v posledici tega postavilo na stališče, da niso izpolnjeni pogoji iz določbe 394. člena ZPIZ-2, ker naj bi tožnik 31. 12. 2012 ne bil vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje do upokojitve. Pravnomočna odločba z dne 27. 9. 2012 dokazuje, da je bil 31. 12. 2012 izpolnjen tudi ta pogoj in je tako sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi neutemeljeno odpravljenih odločb z dne 9. 2. 2012 o izplačevanju nadomestila za čas od 1. 2. 2012 do 11. 7. 2012 in odločbe z dne 27. 9. 2012 o plačevanju prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013 je na tej napačni podlagi tožena stranka odpravila in zavrnila zahtevek za upokojitev. Tožnik se je bil prisiljen ponovno zaposliti, saj bi drugače ostal brez sredstev za preživljanje. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem napačno sklicuje na 108/II točko ZPIZ-2, da je bil tožnik od 1. 7. 2013 do 7. 4. 2016 ponovno vključen v obvezno zavarovanje. Drugi odstavek 108/II ZPIZ-2 se ne nanaša na položaj, kakor je v tem primeru. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, ali je bil tožnik v obdobju od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013 upravičenec do plačevanja prispevkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Predmetni spor se nanaša na to, ali je tožena stranka z odločbo z dne 24. 10. 2013 v zvezi z odločbo z dne 20. 10. 2013 pravilno odločila glede priznanja pravice do starostne pokojnine tožnika. Toženka je z odločbo z dne 24. 10. 2013 odločila, da tožnik nima pravice do starostne pokojnine, ker na dan 31. 12. 2012 ni bil uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma uživalec pravice iz prvega odstavka 394. člena ZPIZ-2, ki po prenehanju te pravice pridobi še pravico iz prejšnjega odstavka, in je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, skladno s predpisi, veljavnimi do uveljavitve tega zakona. Takšen zavarovanec se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po ZPIZ-1. 6. V predmetni zadevi se spor torej nanaša na to ali je tožnik pri Zavodu za zaposlovanje na dan 31. 12. 2012 bil uživalec pravice iz prvega odstavka 394. člena ZPIZ-2 in je po prenehanju te pravice pridobil še pravico iz drugega odstavka 394. člena. Tožena stranka je upoštevala pisno sporočilo Zavoda za zaposlovanje, da je Zavod za zaposlovanje z dokončno odločbo št. ... z dne 14. 3. 2014 odločil, da tožniku z dnem 1. 2. 2012 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, z dokončno odločbo istega organa št. ... z dne 14. 3. 2014 pa odločil, da se odpravi odločba o priznanju pravice do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev za čas od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013. 7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri toženi stranki vložil 13. 5. 2013, pri čemer je v zahtevi navedel, da mu bo obvezno zavarovanje prenehalo 30. 6. 2013. Na ta dan (30. 6. 2013) je dopolnil 61 let 2 meseca in 26 dni starosti (tožnik je rojen 4. 4. 1952) ter 37 let, 7 mesecev in 12 dni, z dodano dobo iz naslova služenja vojaškega roka pa 38 let 9 mesecev in 16 dni pokojninske dobe.

8. Prvostopenjsko sodišče pravilno povzame materialno pravo in sicer določila ZPIZ-2, kjer so določeni minimalni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine v 27. členu. V letu 2013 je zavarovanec pridobil pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe oziroma, če je dopolnil 63 let in 6 mesecev starosti ter 20 let pokojninske dobe oziroma, če je dopolnil starost 58 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Upoštevajoč navedeno tožnik na dan 1. 7. 2013, ko se je želel starostno upokojiti, ni izpolnjeval minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine v skladu z določbami 27. člena ZPIZ-2. 9. Prvostopenjsko sodišče je preizkušalo, ali bi tožnik na dan 30. 6. 2013 izpolnil pogoje do starostne pokojnine po ZPIZ-1, upoštevajoč prehodne določbe ZPIZ-2 (391. oziroma 394. člen ZPIZ-2). V zvezi s tem je presojalo tudi dejstvo, ali je tožnik bil na dan 31. 12. 2012 na Zavodu za zaposlovanje prijavljen v evidenco brezposelnih oseb ter ugotovilo, da je v tej evidenci tožnik na navedeni datum bil prijavljen. Tožnik bi se tako po določbah ZPIZ-1 lahko upokojil ob pogoju, če bi bil na ta dan uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela, če bi mu na ta dan pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela, ali pa v primeru, če bi bil na ta dan vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi plačila prispevkov za to zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, ki jih plačuje Zavod za zaposlovanje.

10. Zadnjo navedeno okoliščino je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo, ko je štelo, da sta bili pravnomočna odločba Zavoda za zaposlovanje z dne 9. 2. 2012, s katero je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2012 do 11. 7. 2012 in odločba istega organa z dne 27. 9. 2012, s katero je tožniku bila priznana pravica do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013 s kasnejšima odločbama ZRSZ z dne 14. 3. 2014 odpravljeni. Tožnik je namreč glede odprave odločb Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 28. 8. 2014 in odločbe št. ... z dne 14. 3. 2014 ter odločbi št. ... z dne 14. 3. 2014 in odločbe št. ... z dne 10. 9. 2014 uspel v postopku sodnega varstva in so citirane odločbe s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 246/2016 z dne 27. 10. 2016 pravnomočno odpravljene.

11. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da je imel pravnomočno priznano pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za preostali del upravičenosti in sicer za čas od 1. 2. 2012 do 11. 7. 2012 (odločba Zavoda za zaposlovanje z dne 9. 2. 2012), saj zavod za zaposlovanje navedene odločbe ni odpravil, spremenil oziroma razveljavil. Pravnomočna odločba, s katero je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila z dne 9. 2. 2012 je bila tako v postopku odločanja tožene stranke o pravici tožnika do starostne pokojnine še vedno „živa“. Tako tudi ni razlogov za izdajo odločbe Zavoda za zaposlovanje z dne 14. 3. 2014 in z dne 10. 9. 2014, ki se nanašata na plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev, saj je bila tožniku z odločbo z dne 27. 9. 2012 priznana pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev za čas od 12. 7. 2012 do 30. 6. 2013, saj niso nastopili krivdni razlogi oziroma okoliščine, zaradi katerih tožnik ni upravičen do plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

12. Napačno je materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da tožnik iz razloga, ker je bil v času od 1. 7. 2013 do 7. 4. 2016 ponovno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ker je za pridobitev pravice do starostne pokojnine treba izpolniti tudi pogoj iz drugega odstavka 108. člena ZPIZ-2 glede prenehanja obveznega zavarovanja. Navedena določba se nanaša na pridobitev pravice do izplačevanja pokojnine in ne same pravice do pokojnine, iz katere izhajajo nadaljnja upravičenja, to je uživanje in izplačevanje te pravice.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 izpodbijano sodbo spremenilo kot je razvidno iz izreka te sodbe. Tožena stranka je tožnikov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnila upoštevajoč to, da naj tožnik ne bi bil uživalec pravic iz prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 394. člena ZPIZ-2. Ni pa presojala morebitnih ostalih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in iz navedenega razloga pritožbeno sodišče zadevo vrača toženi stranki v ponovno upravni postopek.

14. Ker je tožnik uspel z zahtevkom je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je po tar. št. 3100 priznalo nagrado za postopek v višini 159,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 147,60 EUR in materialne stroške po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za davek na dodano vrednost po tar. št. 607. Sodišče je tako tožniku priznalo stroške, kot jih je priglasil pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je nadalje priznalo tudi pritožbene stroške in sicer 195,69 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3200, povečano za 22 % DDV, kakor je bilo priglašeno v pritožbi.