Jedro

Določila 1. člena Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin, so bila sicer razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-98/95, Uradni list RS, št. 44/96), vendar pa že iz samih določil 140. člena Ustave RS izhaja, da inšpekcijske službe niso ostale v pristojnosti lokalnih skupnosti. Na Republiški tržni inšpektorat je prešla funkcija, ki jo je prej opravljala uprava inšpekcijskega nadzorstva, ta organ pa je po določilih 1. odstavka 103. člena Zakona o upravi tudi prevzel delavce, ki so v preteklosti opravljali to funkcijo, prevzel pa je tudi nedokončane zadeve, med katere spada tudi spor med upravo in tožnikom o plačilu za opravljene nadure. Spor je bil sprožen pred reorganizacijo državne uprave v letu 1995, zato ima značaj nedokončane zadeve. Ob upoštevanju omenjene zakonske opredelitve je treba kot pravnega naslednika uprave inšpekcijskega nadzorstva obravnavati Ministrstvo, zato Upravna enota in Mestna občina v tej zadevi nista pasivno legitimirani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da naj sodišče ugotovi, da sta prva tožena in druga tožena stranka dolžni tožniku plačati odškodnino za opravljeno nadurno delo v višini 1.284.360,00 SIT s pripadki ter naložilo tožniku, da prvi toženi stranki povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da tožnik pri toženih strankah ni bil zaposlen. Tožnik uveljavlja odškodnino za neplačane nadure, ki jih je opravil v okviru svojih del, ki jih je opravljal kot inšpektor in vodja tržnega inšpektorata na upravi inšpekcijskega nadzorstva za več občin, med drugim tudi za Občino M.. Ugotovilo je, da tožnik pri nobeni od toženih strank ni bil v delovnem razmerju, kjer naj bi opravil večje število nadur, za katere uveljavlja plačilo oziroma odškodnino. Uprava inšpekcijskega nadzorstva v M.je prenehala obstajati. Državne funkcije občinskih organov so prešle na pristojne državne organe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določila 121. člena Ustave Republike Slovenije, po katerih naloge uprave v sedanji ureditvi opravljajo neposredno ministrstva, zato ni procesnopravnega nasledstva med upravo inšpekcijskega nadzorstva v M. ter prvo in drugo toženo stranko.

Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje presoji sodišča, da v tej zadevi ni odločilnega pomena okoliščina, kdo je bil uporabnik tožnikovega dela. Sodišče bi moralo pri ugotavljanju pristojnosti inšpekcijskih služb upoštevati Zakon o tržni inšpekciji iz leta 1974, saj bi tako lahko ugotovilo, da tržna inšpekcija ni bila pristojna izvajati del, ki jih je opravljal tožnik. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnik uveljavljal svoj zahtevek le v razmerju do delodajalca, ter da v tej zadevi ni pomembno, za koga je opravljal delo. Soglašalo je s presojo, da so inšpekcijske službe uprave inšpekcijskega nadzorstva prešle v sestavo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije v sestavi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Zato prva tožena stranka in druga tožena stranka nista prevzeli omenjenih funkcij in zato tudi nista pravni naslednici uprave inšpekcijskega nadzorstva.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 370. člena ZPP/99). Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da obstaja pravno nasledstvo med upravo inšpekcijskega nadzorstva ter sedanjim Tržnim inšpektoratom Republike Slovenije v sestavi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj Uprava inšpekcijskega nadzorstva je prenehala in kot organizacija nima formalnega pravnega naslednika. Njene naloge in pristojnosti so bile prenešene na sedanji tržni inšpektorat, delno pa na upravne enote, kot upravne organe prve stopnje. Poudarja, da je bila prav pristojnost izdajanja odločb o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti po predpisih o gospodarskih družbah prenešena na upravne enote, torej je ta pristojnost prenešena na prvo toženo stranko, ki je zaradi navedenih funkcij postala tudi materialni pravni naslednik uprave inšpekcijskega nadzorstva. Revident predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni, ugodi tožbenemu zahtevku ter odloči o stroških postopka na vseh stopnjah.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje, da za odločitev o zahtevku tožnika ni odločilno, za koga je tožnik opravljal delo. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik dela, za katera uveljavlja plačilo odškodnine zaradi neplačanih nadur, opravljal v okviru delovnega časa in po nalogu vodstva organizacije, v kateri je bil zaposlen. Ker je delo, za katerega uveljavlja plačilo, opravljal kot zaposlena oseba, plačila ne more uveljavljati od neposrednih uporabnikov rezultatov njegovega dela, temveč le od svojega delodajalca.

Sodišče druge stopnje in sodišče prve stopnje sta pravilno ugotovili, da so pristojnosti uprave inšpekcijskega nadzorstva, kjer je bil tožnik zaposlen, ob spremembah v organizaciji državne uprave leta 1995, prešle na tržni inšpektorat Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Ob upoštevanju tega dejstva je sodišče prve stopnje presodilo, da toženi stranki ne moreta biti zavezani k plačilu, ki ga uveljavlja tožnik, zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Sodišči sta se pri tem oprli na Zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94), ki v 2. členu določa, da se nahaja Tržni inšpektorat Republike Slovenije v sestavi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Zakon o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Uradni list RS, št. 29/1995) je v 1. členu določal, da državne funkcije, ki so jih po 5. členu Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije do 31.12.1994 opravljali organi občin na podlagi predpisov, izdanih pred uveljavitvijo Ustave Republike Slovenije, opravljajo od 1.1.1995 dalje pristojni državni organi. Hkrati je Zakon o upravi (Uradni list RS, št. 67/94) v 103. členu določal, da upravne enote oziroma ministrstva, na katerih delovno področje sodijo naloge, ki so jih prej opravljale občine, prevzamejo tudi delavce občinskih upravnih organov, dokumentarno gradivo ter nedokončane zadeve. Določila 1. člena Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin, so bila sicer razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-98/95, Uradni list RS, št. 44/96), vendar pa že iz samih določil 140. člena Ustave RS izhaja, da inšpekcijske službe niso ostale v pristojnosti lokalnih skupnosti. Na Republiški tržni inšpektorat, ki deluje v okviru Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, je prešla funkcija, ki jo je prej opravljala uprava inšpekcijskega nadzorstva, ta organ pa je po določilih 1. odstavka 103. člena Zakona o upravi tudi prevzel delavce, ki so v preteklosti opravljali to funkcijo, prevzel pa je tudi nedokončane zadeve, med katere spada tudi spor med upravo in tožnikom o plačilu za opravljene nadure. Spor je bil sprožen pred reorganizacijo državne uprave v letu 1995, zato ima značaj nedokončane zadeve. Ob upoštevanju omenjene zakonske opredelitve je treba kot pravnega naslednika uprave inšpekcijskega nadzorstva obravnavati Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj Republiški tržni inšpektorat, zato Upravna enota M. in Mestna občina M. v tej zadevi nista pasivno legitimirani. Revizijsko sodišče torej ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.