Jedro

Dejstvo je, da točnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni in da mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse okoliščine. Vsak oškodovanec je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR. Odškodnina mora biti individualizirana, obenem pa tudi vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika in razsodilo, da sta mu toženi stranki dolžni nerazdelno plačati odškodnino v znesku 1,050.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.2.1997 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške, odmerjene na 197.738,00 SIT z obrestmi, vse v osmih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je kot neutemeljen zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo pritožbi tožnika in drugotožene stranke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej je navajal, da mu je sodišče priznalo prenizko odškodnino za prestane telesne in duševne bolečine. Bolečine je tožnik čutil še v času sojenja na prvi stopnji, bolečine, ki se pojavljajo ob spremembah vremena in večjih naporih, pa bo čutil stalno. Močno je oviran tudi v življenjskih aktivnostih in to pri vsakdanjem delu kot pri športnih aktivnostih. Zato bi mu moral biti priznan celoten vtoževani znesek. Predlagal je, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava (kar revizijsko sodišče preizkuša glede na določbo 386. člena ZPP že po uradni dolžnosti) v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), pri čemer je bil po mnenju revizijskega sodišča pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine.

Dejstvo je, da točnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo ni in da mora biti vsaka odškodnina obravnavana glede na vse okoliščine. Vsak oškodovanec je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR. Odškodnina mora biti individualizirana, obenem pa tudi vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR. Na ta način je bila revidentu v konkretnem primeru tudi priznana odškodnina iz naslova fizičnih in duševnih bolečin. Upoštevano je bilo izvedensko mnenje pa tudi njegovi subjektivni občutki. Prisojena odškodnina za fizične bolečine (200.000,00 SIT), ki so bile srednje močne sedem dni, zmerno pojemajoče 10 dni in lažje 15 dni, ob upoštevanju neugodnosti kot so bile nošenje elastičnega povoja, RTG slikanje in ambulantni pregledi, je glede na običajne odškodnine iz tega naslova povsem primerna, saj ustreza intenzivnosti in predvsem času trajanja teh bolečin. Prav tako sta revidentu priznani ustrezni odškodnini za strah (50.000,00 SIT) in prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (800.000,00 SIT). Primaren strah ob nesreči je bil sicer velik, vendar kratkotrajen, sekundarni strah, ki je trajal dalj časa, pa glede na izvedensko mnenje ni bil intenziven in se je kazal v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Objektivno pa tudi subjektivno, razen občasnih bolečin v poškodovanem kolenu, posledic poškodbe ni, v času podajanja izvedenskega mnenja pa je bilo revidentovo zdravstveno stanje tako, da je bila podana ocena 10 % zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Ob takem dejanskem stanju pa je nižje sodišče pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo iz naslova duševnih bolečin, po mnenju revizijskega sodišča, pravilno uporabilo materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče zato na podlagi ugotovitev in sklepanj v izpodbijani sodbi zaključuje, da je bila odločitev glede revidentovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna, zato je v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).