Jedro

Za izdajo sodbe na podlagi stanja spisa je bil izpolnjen tudi vsebinski pogoj – torej, da je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi in je bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Sodišče prve stopnje je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 14.6.2011 sprejelo dokazni sklep, da se zasliši tožeča stranka, zaradi česar je tudi preložilo narok na dan 30.8.2011, obenem pa je izvedlo tudi dokaze. Ker pa tožeča stranka na preloženi narok ni prišla, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dejansko stanje (glede na dokaze, ki so bili izvedeni), dovolj pojasnjeno in je, upoštevajoč predlog tožene stranke, izdalo sodbo na podlagi stanja spisa.

Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazni sklep za zaslišanje tožeče stranke, ker pa se slednja naroka za glavno obravnavo ni udeležila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, je povsem jasno, da sodišče prav iz tega razloga omenjena dokaza ni moglo izvesti.

Odvetnik mora v prošnji za preložitev naroka izkazati, da je v okviru dolžne skrbnosti storil vse, da bi zagotovil svojo navzočnost oziroma da postopek ne bi bil oviran.

Smisel pogodbe o finančnem lizingu je v tem, da se lizingodajalec sam dogovori z dobaviteljem o nabavni ceni in pogojih dobave predmeta lizinga, po tem ko si predmet lizinga prav tako izbere sam. Čeprav je tožena stranka pravna lastnica predmeta lizinga, pa bi bilo v nasprotju s smislom predmetne pogodbe, da bi slednja odgovarjala za stvarne napake predmeta pogodbe na podlagi določil zakupne (najemne) pogodbe in posla, ki sta ga sklenila tožeča stranka in dobavitelj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 43.297,28 EUR z zamudnimi obrestmi, v celoti zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške pravdnega postopka v višini 1.911,00 EUR, v petnajstih dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tožeča stranka in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka s pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vrnitev: začetnega pologa skupaj s stroški, davka na dodano vrednost in že plačanih obrokov po sklenjeni Pogodbi o finančnem lizingu ter plačilo nastale premoženjske in nepremoženjske škode, skupaj 43.297,28 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen po materialnem pravu.

6. Odločitev, da izda sodbo na podlagi stanja spisa, je sodišče prve stopnje oprlo na določbe 4. in 5. odstavka 282. člena ZPP. Če na kakšen poznejši narok ne pride ena stranka, nasprotna stranka pa predlaga odločitev z izdajo sodbe na podlagi stanja spisa, je izpolnjen eden izmed formalnih pogojev, za katerega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v konkretnem primeru izpolnjen.

7. Določbo 4. odstavka 282. člena ZPP je nadalje mogoče uporabiti zgolj ob izpolnitvi pogoja iz 5. odstavka istega člena, torej če je bila stranka pravilno vabljena in ni izkazala upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni splošno znanih okoliščin, iz katerih izhaja, da stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok. Sodišče prve stopnje se je na naroku za glavno obravnavo dne 14.6.2011 s pravdnimi strankami dogovorilo, da se narok zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika preloži na dan 30.8.2011 ter določilo tudi točno uro naroka. Pooblaščenec tožeče stranke se je, kot navaja v pritožbi, z izbranim datumom in uro strinjal, prav tako pa na naslovno sodišče ni naslovil prošnje za preložitev obravnave, ko je Okrožno sodišče v Celju kasneje za isti dan ob 8.30 in 12.30 uri razpisalo dva naroka za glavno obravnavo, in sicer iz razloga, ker je v njegovi odvetniški pisarni zaposlena še ena odvetnica, ki naj bi ga nadomestila, vendar pa je le-ta nepričakovano zbolela. Sodišče prve stopnje prošnji za preložitev naroka za glavno obravnavo ni ugodilo, saj po oceni sodišča pooblaščenec tožnika ni navedel upravičenih razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožeča stranka na predmetni narok pravilno vabljena, saj je bil njen pooblaščenec seznanjen z uro in dnem izvedbe naroka, pri čemer se je zavezal, da bo o tem obvestil tudi tožečo stranko, s podpisom zapisnika pa se je odpovedal tudi posebnemu pisnemu vabilu. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da razlog odsotnosti pooblaščenca tožeče stranke ni mogoče šteti kot upravičen. Slednji se je namreč očitno odločil, da se predmetnega naroka ne bo udeležil, zato bi moral poskrbeti, da je njegova odsotnost ustrezno nadomeščena. Pritrditi gre mnenju sodišča prve stopnje, da bolniška odsotnost sodelavke (pri čemer pritožnik v pritožbi omenja bolezen, v prošnji za preložitev obravnave pa poškodbo sodelavke) ne predstavlja razloga za preložitev naroka, saj ta sodelavka tožnika pri dotedanjih procesnih opravilih ni zastopala. V kolikor je sodelavka pooblaščenca zbolela že v petek, bi moral pooblaščenec iz razloga skrbnosti že prej zaprositi za preložitev naroka oziroma poskrbeti za zastopanje po drugem pooblaščencu, ne glede na zatrjevano kompleksnost zadeve. Odvetnik mora v prošnji za preložitev naroka izkazati, da je v okviru dolžne skrbnosti storil vse, da bi zagotovil svojo navzočnost oziroma da postopek ne bi bil oviran. Tega pa glede na omenjeno v konkretnem primeru ni moč trditi. Ne glede na to pa v pritožbi ni pojasnjeno, zakaj se naroka ni udeležil vsaj tožnik sam, ki bi moral biti na predmetnem naroku tudi zaslišan. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bil pogoj iz 5. odstavka 282. člena za uporabo določbe 4. odstavka istega člena izpolnjen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil izpolnjen formalni pogoj – tožeča stranka se naroka za glavno obravnavo ni udeležila, nasprotna stranka pa je predlagala odločitev glede na stanje spisa.

8. Izpolnjen pa je bil tudi vsebinski pogoj – torej, da je sodišče že opravilo narok, na katerem so se izvajali dokazi in je bilo dejansko stanje dovolj pojasnjeno. Sodišče prve stopnje je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 14.6.2011 sprejelo dokazni sklep, da se zasliši tožeča stranka, zaradi česar je tudi preložilo narok na dan 30.8.2011, obenem pa je izvedlo tudi dokaze (dopustili so se dokazi, ki so prispeli v spis do dne izvedbe predmetnega naroka). Ker pa tožeča stranka na preloženi narok ni prišla, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dejansko stanje (glede na dokaze, ki so bili izvedeni), dovolj pojasnjeno in je, upoštevajoč predlog tožene stranke, izdalo sodbo na podlagi stanja spisa. Prav tako pa ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 287. člena ZPP, ki določa, da senat predlagane dokaze, za katere misli, da ni niso pomembni za odločbo, zavrne, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo dokazni sklep za zaslišanje tožeče stranke, ker pa se slednja naroka za glavno obravnavo ni udeležila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena, je povsem jasno, da sodišče prav iz tega razloga omenjena dokaza ni moglo izvesti. Ne gre torej za primer, ko bi se sodišče prve stopnje samo odločilo, da dokaza z zaslišanjem tožeče stranke ne bo izvedlo, kar bi sicer lahko naredilo, temveč dokaza ni moglo izvesti zaradi neudeležbe tožeče stranke, pri čemer gre na tem mestu upoštevati določbe prvega in drugega odstavka 262. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s svojim postopanjem ni kršilo določbe drugega odstavka 287. člena ZPP, posledično pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s čemer se pritožbena prizadevanja v tej smeri pokažejo kot neutemeljena.

9. Pogodba o finančnem lizingu, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je inominatna (z zakonom neurejena) pogodba avtonomnega gospodarskega prava, s katero stranki v okviru predpisov svobodno urejata svoje obligacijsko razmerje. To pa med drugim pomeni, da lahko sami določita vsebino tega razmerja. Kot navaja že sodišče prve stopnje, je kavza (namen) lizinga pridobitev ekonomske lastnine z možnostjo odkupa predmeta lizinga in s tako pridobitvijo tudi pravne lastnine. Kavza zakupne (najemne) pogodbe pa je zgolj pridobitev ekonomske lastnine, medtem ko je pri prodaji na obroke prodaja (torej pridobitev pravne lastnine) bistveni del posla. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da predmetnega razmerja ni mogoče v celoti podrediti določbam OZ, ki urejajo razmerje med najemodajalcem in najemojemalcem. Tožnik je namreč tisti, ki je pri dobavitelju, podjetju T., d.o.o., po svojih predstavah in potrebah poiskal zase primerno tovorno vozilo. Tožnik v tožbi navaja, da mu je dobavitelj zagotavljal skladnost motorja z zahtevanimi standardi, ne pa tudi tožena stranka. Smisel pogodbe o finančnem lizingu je namreč v tem, da se lizingodajalec sam dogovori z dobaviteljem o nabavni ceni in pogojih dobave predmeta lizinga, po tem ko si predmet lizinga prav tako izbere sam. Čeprav je tožena stranka pravna lastnica predmeta lizinga, pa bi bilo v nasprotju s smislom predmetne pogodbe, da bi slednja odgovarjala za stvarne napake predmeta pogodbe na podlagi določil zakupne (najemne) pogodbe in posla, ki sta ga sklenila tožeča stranka in dobavitelj. Za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke je torej treba upoštevati predvsem predmetno pogodbo o finančnem lizingu premičnin ter njej pripadajoče Splošne pogoje za finančni lizing premičnin. Pritožbeno sodišče pa hkrati ugotavlja, da zatrjevana stvarna napaka sploh nima narave stvarne napake po 459. členu OZ. V Pogodbi o finančnem lizingu in prilogah ni bilo nikjer določeno ali dogovorjeno, da je predmet pogodbe vozilo z oznako EURO 3. Vozilo je nedvomno imelo lastnosti, ki so bile potrebne za njegovo običajno rabo in promet, posebne lastnosti in oblike pa niso bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ne more biti nično določilo Splošnih pogojev, v skladu s katerim tožena stranka ne odgovarja za stvarne napake predmeta lizinga, če tožnik s tem ne izgubi pravice do uveljavljanja zahtevkov iz naslova stvarnih napak v celoti. Do takšne izgube pa, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni prišlo, saj 5.1 člen Splošnih pogojev določa, da lizingodajalec odstopa lizingojemalcu (tožniku) vse pravice in terjatve nasproti dobavitelju, ki izhajajo iz ugotavljanja napak, tožnik pa je te pravice in terjatve nasproti dobavitelju po členu 5.3 Splošnih pogojev prejel in se odpovedal pravici do uveljavljanja takih zahtevkov zoper toženo stranko. Pritožbeno sodišče se posledično pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so določila Splošnih pogojev, ki izključujejo odgovornost lizingodajalca (tožene stranke) za stvarne napake predmeta lizinga, veljavna in v skladu z načelom dispozitivnosti oziroma ne nasprotujejo kogentnim določbam OZ. Posledično je pritožbena navedba o tem, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, neutemeljena.

11. Ker tožeča stranka ni uspela uveljaviti pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi strošek odgovora na pritožbo, saj je pritožbeno sodišče presodilo, da le-ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).