Jedro

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko eventualnega naklepa, da je privolil v nastanek prepovedane posledice, to je oškodovankino telesno poškodbo, in da se je pri tem "zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja". Sodišču tako ni mogoče očitati, da se z vprašanjem obsojenčeve krivde ni ukvarjalo in da o tem ni navedlo razlogov.

Z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, ki ji višje sodišče pritrjuje, da je obsojenec ravnal naklepno, je bila določno in z ustreznimi razlogi zavrnjena tudi pritožbena navedba glede putativnega silobrana.

Izrek

Zahteva obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici je bil V.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega 70.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je obsojenčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo v plačilo povprečnino 80.000 SIT kot stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP. Navaja, da je sodišče "obšlo potrebo po ugotovitvi" nekaterih odločilnih dejstev, kot so vzrok za slabe odnose med obsojencem in oškodovanko, kraj škodnega dogodka in v kakšnih okoliščinah je prišlo do oškodovankine telesne poškodbe. Sodbi naj ne bi imeli potrebnih razlogov o kazenski odgovornosti, s čimer naj bi bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zahteve trdi, da je bil upravičen braniti svojo posest vrta pred oškodovanko in ji vzeti vile iz rok. Kot navaja, je "zmotno mislil, da obstoji okoliščina, ki izključuje protipravnost, če ji v danih razmerah odvzame vile". Za vložnika zahteve je nenavadno, da sodišče druge stopnje navaja določbe o silobranu, ko pa je v pritožbi izrecno uveljavljal dejansko zmoto po 20. členu KZ v širšem in ožjem smislu, ne pa silobran po 11. členu KZ. Zato ocenjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker sodišče ni uporabilo določb 2. točke 372. člena ZKP, čeprav bi jih moralo.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Obsojenec dejanje tudi ni storil v pogojih dejanske zmote. Fizično obračunavanje z oškodovanko na opisan način ne more vsebovati dejanske zmote glede vprašanja, ali je bil obsojenec "upravičen braniti svojo posest". Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je z ročajem vil udaril po roki in telesu F.K., tega pa ne bi smel storiti, tudi če je mislil, da brani svojo posest. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne pojasni, kateri od znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ naj zaradi dejanske zmote ne bi bil podan. Iz navedb zahteve je razbrati, da obsojenec ne soglaša z oceno sodišča, da je oškodovanko poškodoval naklepno, to pa je dejansko vprašanje, zaradi katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena in z vprašanjem dejanske zmote nima povezave.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikov očitek, da sodbi nimata potrebnih razlogov o obsojenčevi kazenski odgovornosti, je povsem nekonkretiziran in zato nepreverljiv, saj ne pojasni, kateri razlogi o kazenski odgovornosti manjkajo, oziroma kateri so po njegovem mnenju potrebni razlogi, pa jih v sodbi ni. Ugotoviti je treba, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (stran 4) med drugim ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko eventualnega naklepa, da je privolil v nastanek prepovedane posledice, to je oškodovankino telesno poškodbo, in da se je pri tem "zavedal vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja". Sodišču tako ni mogoče očitati, da se z vprašanjem obsojenčeve krivde ni ukvarjalo in da o tem ni navedlo razlogov. Vložnik zahteve enako procesno kršitev (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) očita tudi višjemu sodišču, vendar je z ničemer ne izkaže, pač pa jo zgolj zatrjuje.

Obsojenec se sklicuje tudi na zmoto v povezavi z njegovo domnevno pravico, da brani svojo posest vrta pred oškodovankinimi "šikanami". Obrazložitev zahteve v tem delu je nedoločna, nejasna in deloma tudi sama s seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče zahtevo v tem delu zavrača najprej z argumentom, da je ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, o naklepnem telesnem poškodovanju oškodovanke, odveč razpravljati še o dejanski zmoti (v širšem in ožjem pomenu), kajti takšna zmota sama po sebi pomeni negacijo naklepa. Kolikor vložnik zahteve izpodbija oceno o obsojenčevem naklepu in trdi, da je bilo njegovo zavedanje okoliščin ravnanja drugačno, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, s tem v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ne drži tudi očitek sodišču druge stopnje, da na pritožbene navedbe o zmoti (20. člen KZ) odgovarja z utemeljevanjem, da silobran ni podan (11. člen KZ). Vložnik zahteve (pritožnik) je v pritožbi uveljavljal t. i. putativni silobran, t. j. dejansko zmoto v širšem pomenu, ker naj bi zmotno pričakoval, da ga bo oškodovanka z vilami napadla. Sodišče druge stopnje je te pritožbene navedbe zavrnilo z ugotovitvijo, da oškodovankinega napada ni bilo in da zato obsojenec ni bil upravičen do kakršnekoli obrambe. V povezavi z ugotovitvijo prvostopenjske sodbe, da je obsojenec ravnal naklepno, tej ugotovitvi pa pritožbeno sodišče pritrjuje, to pomeni, da je s tem določno in z ustreznimi razlogi zavrnilo tudi pritožbene navedbe glede putativnega silobrana.

Pojasniti je še treba, da je zmota o prepovedanosti oziroma protipravnosti ravnanja pravna zmota (21. člen KZ). Na to se očitno smiselno sklicuje tudi vložnik zahteve, ko navaja, da je bil prepričan, da sme pri obrambi posesti oškodovanki odvzeti vile oziroma da takšno njegovo ravnanje ni bilo v nasprotju z moralnimi in pravnimi normami, skratka da je bilo dovoljeno.

Tudi teh navedb Vrhovno sodišče ne more upoštevati iz že omenjenih načelnih razlogov (ugotovitev obsojenčeve krivde izključuje razpravljanje o pravni zmoti), pa tudi zato, ker vložnik zahteve zatrjevano zmoto glede prepovedanosti povezuje z ravnanjem (odvzemom vil), ki ni predmet obtožbe, ne pa z okoliščinami, ki pomenijo uresničevanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je, da je oškodovanko z ročajem odvzetih vil udaril po roki in telesu in jo lahko telesno poškodoval. Po navedenem je treba ugotoviti, da vložnik zahteve tudi ni izkazal zatrjevane kršitve iz 2. točke 372. člena ZKP.

Vse ostale navedbe zahteve, s katerimi sodišču prve stopnje posredno očita, da ni ugotovilo nekaterih odločilnih dejstev (podrobneje jih opiše pod točkami a, b in c zahteve), sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja, zaradi česar jih Vrhovno sodišče ni presojalo. Hkrati je treba tudi zavrniti očitek zahteve, da sodišče ni ugotovilo, čigava je bila "pobuda" za obravnavani dogodek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oškodovanka sicer ni bila napadalka, da pa je bilo njeno ravnanje provokativno oziroma da je "s svojim ravnanjem tudi oškodovanka prispevala k dogodku"; to okoliščino pa je pri izreku kazenske sankcije upoštevalo kot olajševalno okoliščino na strani obsojenca.

Zahteva za varstvo zakonitosti je po navedenem neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.