Jedro

Pri ugotavljanju, ali oseba izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta, se upošteva pridobivanje pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, vezanega na lastništvo, zakup oziroma drugačno uporabo kmetijskega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Šentjur (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da se A.A., v tem upravnem sporu tožniku, ne prizna statusa kmeta v smislu 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), v 2. točki izreka pa ugotovila, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitev svoje odločitve je navedla, da je izvedla ugotovitveni postopek, v katerem je ugotovila, da ima tožnik registrirano kmetijo. Tožnik ima registriran intenzivni nasad leske s 150 sadikami, zato dohodek od lešnikov (5.280,00 EUR) ni sporen, prav tako so na kmetijskih zemljiščih, ki jih ima v lasti, zasajena sadna drevesa. Ima tudi vrt, kjer prideluje vrtnine, zato tudi ta dohodek (6.236,00 EUR) ni sporen. Ker je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da tožnik travnikov ne kosi sam, dohodka od travinja v postopku priznanja statusa kmeta ni mogel upoštevati, ker pripada nosilcem kmetij, ki te travnike kosijo. Tako znaša za leto 2014 skupni predvideni dohodek od tožnikove kmetije, ki ga je izračunal cenilec, 13.748,00 EUR, od česar je treba odšteti dohodek travinja 1.872,00 EUR. Tako ugotovljeni dohodek kmetije v višini 11.876,00 EUR je za priznanje statusa kmeta premalo, ker bi bilo treba za priznanje statusa kmeta v letu 2014 doseči dohodek, ki je večji oziroma enak znesku 12.324,00 EUR. Prvostopenjski upravni organ je preverjal tudi izpolnjevanje pogojev iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, pri čemer je ugotovil, da niso podani vsi pogoji za priznanje statusa kmeta, čeprav se tožnik ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in ima registrirano kmetijo, saj ima premalo dohodka za priznanje statusa kmeta.

2. Tožnik je zoper navedeno odločbo na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot drugostopenjski upravni organ vložil pritožbo, ki jo je to ministrstvo zavrnilo (točka 1 izreka), prav tako je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (točka 2 izreka). Svojo odločitev je drugostopenjski upravni organ obrazložil s tem, da je prvostopenjski upravni organ preveril relevantna dejstva in upošteval tudi izjavo tožnika, ki jo je podal na zapisnik, s čimer mu je omogočil, da se izjavi o vseh dejstvih, pomembnih za odločanje o statusu kmeta. Glede vprašanja zakupnika kmetijskega zemljišča, ki se tudi šteje za kmeta, je kot zakupno razmerje šteti samo takšen zakup, ki je vpisan v zemljiški knjigi, zakupna pogodba pa mora biti sklenjena v pisni obliki. Po vpogledu v zemljiško knjigo na predmetni parceli je bilo ugotovljeno, da na predmetnem zemljišču ni vpisano zakupno razmerje v korist tožnika. Na tej podlagi tožnika ni mogoče šteti kot zakupnika v skladu z določbami ZKZ. Po stališču drugostopenjskega upravnega organa prvostopenjski upravni organ tožnika ni bil dolžan opozarjati na pravice, ki mu po zakonu niti ne gredo niti niso izhajale iz njegovih izjav. Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev iz četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ tožnik ni uspel verjetno izkazati, da bo pridobil kmetijska zemljišča, na katerih bi lahko ustvarjal pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da sta upravna organa pri izdaji odločb zagrešila bistveno kršitev določb upravnega postopka, zmotno uporabila materialno pravo ter nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje.

4. Tožnik v zvezi s kršitvami pravil postopka najprej izpostavlja, da je prvostopenjski upravni organ zmotno presojal obstoj okoliščin, ki opredeljujejo zakonske pogoje za ugotovitev pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, kar je posledica kršitev določb splošnega upravnega postopka. Po tožbenih navedbah prvostopenjski upravni organ tožnika ni opozoril na upoštevan ocenjen dohodek iz zastopane kulture „lešniki“, ki je podcenjen, saj je tožnik na ustni obravnavi pojasnil, da ima v nasadu približno 150 grmov leske, izvedenec pa je ugotovil, da je upoštevno 110 grmov leske. Tožba navaja, da tožnik na to pomotoma ni bil pozoren, pri čemer je bil izračun izdelan na podlagi proizvodnje, ustvarjene s kmetijstvom na zemljiščih, ki so last tožnika in njegovih družinskih članov, tožnik pa ima v okviru nasada lesk dodatno v zakupu tudi nasad na zemljišču, last B.B. in C.C. Tožniku torej s strani prvostopenjskega upravnega organa ni bilo pojasnjeno, da lahko sodi v celotno kmetijsko proizvodnjo, pomembno za opredelitev pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, tudi kmetijska pridelava, ustvarjena na zakupljenih zemljiščih, in je zato zmotno menil, da se lahko pri izračunu celotnega letnega dohodka upoštevajo le lastna zemljišča. Tako tožniku ni bilo omogočeno, da v celoti in popolno zavaruje svoje pravne koristi, saj ni bil seznanjen s tem, katera kmetijska proizvodnja vse sodi v izračun celotnega letnega dohodka, s čimer je bil kršen 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Ker znaša skupni letni pridelek v tem nasadu (torej v lasti B.B. in C.C.) 3.984,00 EUR letno, je tožnik z obdelavo v zakup vzetega predmetnega nasada lešnikov ustvaril dodatnih 3.984,00 EUR. Nadalje iz izpodbijane odločbe izhaja le, katera proizvodnja se tožniku odšteje od izračuna letnega dohodka (travinja), ne pa tudi, katera vse bi se mu lahko vštela, kar pomeni, da ni bil obravnavan na način, da bi lahko predstavil tudi okoliščine, ki so v prid njegovi pravni koristi in pravicam. Drugostopenjski upravni organ dokazovanja tudi ni razširil še na izvedbo dodatno predlaganih dokazov, čeprav je tožnik v pritožbi predlagal njihovo izvedbo. To po mnenju tožnika predstavlja samostojni tožbeni razlog, ki že sam zase narekuje razveljavitev izpodbijane odločbe.

5. Tožnik nadalje zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je bilo dejansko stanje, ki se nanaša na ugotovitev okoliščin, s katerimi se ugotavlja pogoj pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, zaradi izpostavljene kršitve določb upravnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik namreč dosega ta standard, saj s svojo proizvodnjo na lastnih (11.876,00 EUR) in v zakup vzetih (3.984,00 EUR) zemljiščih dosega letni dohodek v višini 15.860,00 EUR, ta dohodek pa nedvomno predstavlja pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti, saj dosega in presega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Zmotna je argumentacija drugostopenjskega upravnega organa, da je mogoče za zakupnika kmetijskih zemljišč šteti le osebo, v korist katere je zakup vpisan v zemljiški knjigi in da se kot razlog za predkupno pravico pri nakupu zemljišč zakup izkazuje s pisno zakupno pogodbo. Tožnik se namreč v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem ne poteguje kot zakupnik, pač pa kot kmet. Navedbe, ki se nanašajo na zakupno pogodbo z zakupodajalcema B.B. in C.C., je tožnik pritožbeno podal zaradi dokazovanja dejanskega obsega tožnikove kmetijske proizvodnje in ne z namenom, da izkaže tožnikov status zakupnika glede njegovega predkupnega upravičenja po 3. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Zato je širjenje argumentacije drugostopenjskega upravnega organa z uporabo določil o izkazovanju statusa zakupnika tudi na ugotavljanje dejanskega stanja glede obsega kmetijske proizvodnje kmeta nesorazmerno, pravno zmotno in bistveno prestrogo. Drugostopenjski upravni organ je ravnal napačno, ko je tožnikove navedbe v pritožbi, ki so se nanašale na dejanski obseg kmetijske proizvodnje, razlagal s pomočjo določil ZKZ o zakupniku, namesto da bi ugotovil dejanski obseg tožnikove kmetijske proizvodnje. Nadaljnje tožbene navedbe se nanašajo na s strani tožnika zatrjevano razširitev sadjarske proizvodnje. Tožnik je na zapisnik na ustni obravnavi 11. 1. 2016 podal izjavo, da ima v načrtu razširitev te proizvodnje, saj ima že v lasti zemljišča, primerna za nasad lupinarjev, takšno izjavo pa je prvostopenjski upravni organ očitno povsem prezrl, čeprav je njen pomen odločilen, v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ. Tožnik je podal izračun prihodka, ki ga predvideva ustvariti na zemljišču, ki je predmet postopka odobritve pravnega posla s kmetijskimi zemljišči, pri čemer pojasnjuje, da so v Portorožu odlične razmere za rast in razvoj leske, v zvezi s čimer poudarja, da je kmetovalec že vse življenje in ima status kmeta že več kot 30 let, od decembra leta 2014 pa je v pokoju in želi dejavnost prenesti na naslednike, ima pa tudi registrirano kmetijsko dejavnost. Že izračunani bodoči dohodek iz kmetijske dejavnosti, skupaj z zgoraj navedenimi dohodki, predstavlja pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti. Te navedbe je tožnik podal prvič v pritožbi, vendar je to storil zato, ker v postopku na prvi stopnji ni bil poučen o svojih pravicah in pravnih koristih, zaradi česar gre za dovoljeno pritožbeno novoto. V postopku odločanja je bilo kot pravno pomembno dejstvo popolnoma spregledano tudi, da odločba Občine Šentjur z dne 29. 5. 1985 o priznanju statusa kmeta tožniku ni nikoli prenehala veljati, pa tudi ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena.

6. Po tožbenem stališču je izpodbijana odločitev o nepriznanju statusa kmeta tako tudi v vsebinskem smislu rezultat odločanja, ki ne upošteva dejanske sposobnosti in obsega tožnikove kmetijske dejavnosti in je sprejeta na podlagi meril, ki so v nasprotju z namenom in cilji zakona. Ker vrednost tožnikove letne proizvodnje, ki jo ustvari na kmetijskih zemljiščih, dosega vsaj 15.860,00 EUR, tožnik nedvomno izpolnjuje pogoje za status kmeta.

7. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ter zasliši tožnika, priče B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in izvedenca G.G., primarno izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku prizna status kmeta, torej da izpodbijano odločbo odpravi in samo razsodi, da se tožniku prizna status kmeta, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka tožnika.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov. V zvezi z zakupnim razmerjem navaja, da želi tožnik, ne glede na to, da se v postopku odobritve pravnega posla ne poteguje za prednostni vrstni red kot zakupnik, ampak kot kmet, da se mu v dohodek, pridobljen iz kmetijske dejavnosti, štejejo tudi prihodki, ki jih pridobiva na zemljiščih, ki jih ima v zakupu. Sklenjene zakupne pogodbe so lahko pri izkazovanju zakupa pravno upoštevne le z upoštevanjem pogojev iz 26. in 28. člena ZKZ, ki na ta način z zemljiščem lahko razpolagajo in iz zakupljenega zemljišča tudi pridobivajo dohodke iz kmetijske dejavnosti. Glede tožbenih navedb o izostanku opozorila tožniku, kaj se mu še lahko všteje v dohodek od kmetijske dejavnosti, in izpolnjevanju pogojev za status kmeta po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, je tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovila stališče iz drugostopenjske odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožnik je v pripravljalni vlogi ponovil tožbene navedbe, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker je bila iz izračuna tožnikove proizvodnje odšteta celotna proizvodnja, ustvarjena na najetem (zakupljenem) zemljišču (parc. št. 651/1, k. o. ...), to proizvodnjo pa bi bilo potrebno všteti v opredelitev pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Tožnik pa v tej pripravljalni vlogi k svojim dotedanjim navedbam dodaja, da navedeno zemljišče ne predstavlja kmetijskega zemljišča, ampak stavbno zemljišče, kar izhaja iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Šentjur z dne 11. 11. 2016, ki ga je tožnik pridobil po prejemu odgovora na tožbo. Zato uporaba določil ZKZ, ki urejajo zakup kmetijskih zemljišč, ni pravilna, to pa pomeni, da ima tožnik sklenjeno veljavno zakupno oziroma najemno razmerje s solastnikoma tega stavbnega zemljišča, saj skladno z določili Obligacijskega zakonika, ki urejajo zakupno (najemno) razmerje, zahteva po pisnosti pogodbe ni pogoj za njeno veljavnost. K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je ključno za presojo pravilnosti odločitve prvostopenjskega upravnega organa, ki jo je potrdil drugostopenjski upravni organ, ali je tožnik v postopku izkazal, da kot lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskih zemljišč iz naslova kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka po določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri se za pomemben dohodek šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju in ki je za leto pred vložitvijo zahteve znašal 12.324,00 EUR, ter ali je izkazal, da bo s kmetijskimi zemljišči, ki jih bo še pridobil, iz naslova kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka.

12. Po določbi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Glede na citirano zakonsko določbo in upoštevajoč spisovne podatke je po presoji sodišča prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik v času odločanja ni dosegal pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Iz spisovnih podatkov, predvsem iz izvedenskega mnenja izvedenca kmetijske stroke G.G., ki ga je slednji naknadno dopolnil, tožnik pa ga v spis vložil v okviru podane pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, izhaja, da je za leto 2014 skupni predvideni dohodek tožnikove kmetije, ki je za toženo stranko upošteven, takšni ugotovitvi pa sledi tudi sodišče, 11.876,00 EUR, kar je premalo za priznanje statusa kmeta, saj bi bilo treba v letu 2014 doseči dohodek, ki je večji oziroma enak 12.324,00 EUR. Po stališču sodišča je odločitev v izpodbijani odločbi, da k temu dohodku ne prišteje dohodka, ki ga je tožnik pridobil iz naslova kmetijske dejavnosti na zemljišču s parc. št. 651/1, k. o. ..., last B.B. in C.C., pravilna. Zakupno razmerje namreč ni bilo sklenjeno v skladu z določbami ZKZ, ki urejajo najem oziroma zakup kmetijskih zemljišč, zato takšen zakup ne more biti upošteven, pri čemer je obstoj zakupnega razmerja dolžan izkazati tisti, ki se nanj sklicuje. Peti odstavek 26. člena ZKZ, ki ureja zakup kmetijskih zemljišč, določa, da mora biti zakupna pogodba sklenjena v pisni obliki in posledico, če zakupna pogodba ni sklenjena v pisni obliki, ki je v tem, da takšna pogodba nima pravnega učinka. Nadaljnja zakonska zahteva, ki se nanaša na zakupno razmerje, izhaja iz prvega odstavka 28. člena ZKZ, ki določa, da se zakupno razmerje v skladu s predpisi vknjiži v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru.

13. Ker tožnik ni izkazal zakupnega razmerja, tako kot ga določa ZKZ, torej ni predložil zakupne pogodbe, tožena stranka pa je z vpogledom v zemljiškoknjižni izpisek ugotovila, da v zvezi z navedenim zemljiščem v zemljiško knjigo ni vpisana nobena pravica ali pravno dejstvo, ki omejuje lastninsko pravico, pa tudi ni s to nepremičnino povezana nobena zemljiškoknjižna zadeva, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno, sodišče v celoti zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na zakup spornega zemljišča, vključno z zatrjevano obveznostjo tožene stranke po seznanitvi tožnika s to pravico, ki tožniku v skladu z navedenimi določbami ZKZ ne gre, in izvajanju dokazov v smeri ugotavljanja takšnega zakupnega razmerja. Kljub navedenim zakonskim zahtevam iz 26. in 28. člena ZKZ, bi glede na upravnosodno prakso zadoščala že predložitev pisne pogodbe, brez v določbi prvega odstavka 28. člena ZKZ zahtevane vknjižbe zakupnega razmerja v zemljiški knjigi, vendar tožnik takšne pisne pogodbe ni predložil, zato takšna zakupna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, na podlagi zgoraj citiranega petega odstavka 26. člena ZKZ nima pravnega učinka. To je v skladu s pravno varnostjo, ki se nanaša na razpolaganje s kmetijskimi zemljišči v obliki zakupa kmetijskih zemljišč. Tako sodišče ne sledi stališču tožnika, da bi moral upravni organ za priznanje statusa kmeta mimo zakonskih zahtev, ki se nanašajo na obličnost zakupnega razmerja, ugotavljati dejanski obseg pridobivanja pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti.

14. Takšnega zaključka tudi ne spremeni dejstvo, ki je bilo sodišču predloženo tekom upravnega spora z vložitvijo pripravljalne vloge tožnika, da navedeno zemljišče predstavlja stavbno zemljišče, zato ima tožnik sklenjeno veljavno zakupno oziroma najemno razmerje s solastnikoma tega stavbnega zemljišča, ker se za stavbno zemljišče obličnost zakupne pogodbe ne zahteva. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 24. člena ZKZ se namreč pri ugotavljanju, ali oseba izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta, upošteva pridobivanje pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti, vezanega na lastništvo, zakup oziroma drugačno uporabo kmetijskega zemljišča. Glede na takšno dikcijo te določbe je treba upoštevati definicijo kmetijskega zemljišča, ki izhaja iz 2. člena ZKZ. V predmetni zadevi je relevanten tretji odstavek tega člena, ki določa, da se za izvajanje 4. in 7. člena tega zakona in za izvajanje določb, ki se nanašajo na skupne pašnike, poleg zemljišč iz prejšnjega odstavka za kmetijska zemljišča štejejo tudi zemljišča, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko namensko rabo in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine. Iz te določbe izhaja, da je v tem delu zakup stavbnega zemljišča pod določenimi pogoji izenačen z zakupom kmetijskega zemljišča, zato po stališču sodišča tudi v primeru zakupa stavbnega zemljišča, na katerem se po dejanski rabi izvaja kmetijska dejavnost (med drugim v obliki trajnega nasada), veljajo določila ZKZ o obličnosti zakupnega razmerja, kar je tudi namen zakonskih določb, ki se nanašajo na zakup kmetijskih zemljišč oziroma zemljišč, izenačenih s kmetijskimi zemljišči, v primeru ugotavljanja pogojev za priznanje statusa kmeta.

15. Glede na to, da je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje statusa kmeta po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, je v nadaljevanju pravilno presojal tudi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, to presojo pa je dodatno izvedel tudi drugostopenjski upravni organ. Po navedeni določbi je kmet fizična oseba, ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila in da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena. Po presoji sodišča je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožniku statusa kmeta ni mogoče priznati niti po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnik pogoje za priznanje statusa kmeta po navedeni določbi izkazal s stopnjo verjetnosti. Tožnik namreč ni verjetno izkazal, da bo zemljišče, na katerem bi opravljal proizvodnjo lešnikov (ali drugih kultur), tudi pridobil, saj gre za zemljišče, ki je predmet odobritve pravnega posla, za namen katerega se ugotavlja status kmeta, prav tako ni izkazal, da bo na zemljišču, ki ga bo pridobil, razširil sadjarsko proizvodnjo.

16. V zvezi s tožbeno navedbo, da odločba Upravne enote Šentjur z dne 29. 5. 1985, s katero je bil tožniku priznan status kmeta, nikoli ni prenehala veljati ter da ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena, sodišče ugotavlja, da lahko upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja, na podlagi šestega odstavka 24. člena ZKZ v primeru dvoma, ali je fizična oseba kmet, o tem odloča. Po mnenju sodišča je povsem zakonito in logično utemeljeno postopanje prvostopenjskega upravnega organa, da na tej pravni podlagi in upoštevajoč odločbo, ki je bila glede tožnikovega statusa kmeta izdana pred več kot 30 leti, preveri izpolnjevanje zakonskih pogojev za priznanje statusa kmeta. Ne glede na to, da predhodno izdana odločba ni prenehala veljati, je bilo z izpodbijano odločbo na podlagi drugačnega dejanskega stanja in pravne podlage ugotovljeno, da se tožniku ne prizna statusa kmeta v smislu 24. člena ZKZ, pri čemer se obe odločbi nanašata na isti subjekt in identično vprašanje, t. j. ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmeta.

17. Glede na vse navedeno tožbeni ugovori na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo o ugotavljanju pogojev za priznanje statusa kmeta po določbah ZKZ. Po presoji sodišča v upravnem postopku tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Kot je navedla že tožena stranka v odgovoru na tožbo, je prvostopenjski upravni organ pred sprejemom izpodbijane odločitve dal tožniku možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s čimer je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP.

18. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit ter ustrezno obrazložen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnik je sicer predlagal opravo glavne obravnave, vendar ni z ničemer zadostno utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba dokazov, ki jih je predlagal tožnik, pripeljala do drugačne odločitve, pri tem pa ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Ker torej tožnik v postopku ni izkazal, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka in tudi ni verjetno izkazal, da bo v prihodnosti pridobil zemljišča, s katerimi bo iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka, kar pomeni, da ni izkazal, da izpolnjuje potrebne pogoje za priznanje statusa kmeta, in je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo.

K točki II izreka:

19. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.