Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da v opisu dejanja ni konkretizirana pravica, ki naj bi si jo obdolžena pravna oseba samovoljno vzela oziroma za katero bi mislila, da ji pripada.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom I Kr 66774/2021 z dne 4. 11. 2022 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zasebno tožbo, ki jo je zasebni tožilec A. A. vložil zoper obdolženo pravno osebo B. d.o.o. zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in zoper obdolženega C. C. zaradi storitve pomoči h kaznivemu dejanju samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in obdolžene pravne osebe.

2. Zoper sklep se je zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

5. Neutemeljen je pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ga pritožnik uveljavlja z navedbami, da je očitano kaznivo dejanje jasno konkretizirano. Pritožbeno sodišče namreč v celoti pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da dejanje iz tenorja zasebne tožbe, ni kaznivo dejanje, ker nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Opis kaznivega dejanja je najpomembnejša sestavina zasebne tožbe, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja ter uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v zadostni meri konkretizirani. Sodišče prve stopnje je v točki 5 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da v opisu dejanja ni konkretizirana pravica, ki naj bi si jo obdolžena pravna oseba samovoljno vzela oziroma za katero bi mislila, da ji pripada.

6. Predmet izvršitve kaznivega dejanja samovoljnosti je pravica, pojmovana kot pravno zavarovana možnost ravnanja subjekta na določen način. Gre predvsem za stvarne in obligacijske pravice.1 Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso,2 pravilno pojasnilo, da za presojo, ali je bilo kaznivo dejanje samovoljnosti storjeno, mora biti pravica ali domnevna pravica, ki naj bi si jo obdolženec samovoljno vzel, v opisu dejanja konkretno opredeljena. Šele takšna konkretizacija, ki je konstitutivni znak obravnavanega kaznivega dejanja, omogoča presojo, ali je obdolženec pravico imel oziroma je le mislil, da jo ima in ali je šlo za samovoljno vzetje takšne pravice. Zato v opisu dejanja ne more zadoščati le konkretizacija izvršitvenega načina, saj je na iste izvršitvene načine mogoče samovoljno jemanje različnih pravic oziroma domnevnih pravic.

7. Iz konkretnega dela opisa izhaja, da je C. C. točno neugotovljenega dne med 15. 7. 2020 in 23. 7. 2020 kot direktor družbe B. d.o.o. v njenem imenu, na njen račun in v njeno korist brez soglasja posestnika A. A. vstopil v poslovne prostore v prvem nadstropju v stavbi na D. cesti 1 v X (dve pisarni v izmeri 25,87 m2 in 16,25 m2), v katerih je A. A. kot odvetnik opravljal svojo dejavnost in poklic, iz njih odnesel dokumente in druge predmete, zamenjal ključavnice in mu onemogočil dostop do navedenih poslovnih prostorov ter iz fasade stavbe na D. cesti 1 v X odstranil tablo z napisom „Odvetnik A. A.“, s čimer si je pravna oseba B. d.o.o. samovoljno vzela svojo pravico oziroma pravico, za katero je mislila, da ji pripada, C. C. pa ji je pri tem pomagal. Ob takšnem opisu dejanja (tudi) pritožbeno sodišče zaključuje, da ni razvidno, kakšno svojo resnično ali domnevno pravico naj bi si obdolžena pravna oseba samovoljno vzela oziroma v njenem imenu, na njen račun in v njeno korist obdolženi C. C. Na navedeno ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da iz opisa dejanja izhaja, da je obdolženec vstopil v poslovne prostore brez soglasja posestnika A. A. Konkretizirana mora namreč biti pravica ali domnevna pravica, ki naj bi si jo obdolženec oziroma obdolžena pravna oseba samovoljno vzela. Iz navedbe, da je bil zasebni tožilec posestnik, pa takšna pravica obdolžene pravne osebe ni razvidna.

8. Ker pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v tenorju zasebne tožbe ne morejo biti sanirane z navedbami v obrazložitvi in morebitnem dokaznem gradivu, saj so predmet presoje in ocene sodišča lahko samo tista odločilna dejstva in okoliščine, ki so jasno in popolnoma označena v opisu dejanja, iz katerega morajo torej konkretizirano izhajati vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejanje, kot se očita obdolženi pravni osebi B. d.o.o. in obdolženemu C. C., ni kaznivo dejanje (prvi odstavek 437. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP). Uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče o pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Ker pritožba ni bila uspešna, je zasebni tožilec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena in drugi odstavek 96. člena ZKP).

1 Barbara Zobec v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 506. 2 Sodba VS RS I Ips 41364/2011-101 z dne 24. 9. 2015 in sklep VSM IV Kp 49725/2015 z dne 22. 1. 2019.