Jedro

Sodišči prve in druge stopnje se nista ukvarjali z bistvenim vprašanjem, kdo (obsojenka ali oškodovanec) je v obravnavanem primeru povzročil nevarno prometno situacijo oziroma, kdo je sprožil kazenskopravno relevantni vzročni tok, ki je rezultiral v prepovedani posledici.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 27. 10. 2017 obsojeno A. F. v ponovljenem sojenju spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji na podlagi 57. in 58. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po drugem odstavku 323. člena KZ-1 določilo kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Obsojenki je na podlagi drugega odstavka 323. člena KZ-1 ter prvega in drugega odstavka 48. člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B, C, D in E kategorije za čas sedmih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenka plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, pri čemer je sodno takso za izrek pogojne obsodbe in stranske kazni odmerilo v višini 200,00 EUR in 60,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse v višini 390,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenkini zagovorniki, kot navajajo v njenem uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 6. 8. 2018, podanem na podlagi 423. člena ZKP, meni, da je zahteva neutemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Po njegovem mnenju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razčlenili verigo vzrokov in posledic in na tej podlagi ugotovili, da je imela obsojenka objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira kršitev prometnih predpisov s strani oškodovanca in prepreči prometno nesrečo. Kot neutemeljene vrhovni državni tožilec ocenjuje tudi navedbe o protispisnih zaključkih nižjih sodišč, povezanih z vsebino izvedenskega mnenja, in navedbe, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovorniki pa prav tako ne morejo uspeti z navedbami, s katerimi pod videzom kršitev kazenskega zakona polemizirajo z dokazno oceno in dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njenim zagovornikom, ki v izjavi z dne 24. 8. 2018 vztrajajo pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložniki v zahtevi uveljavljajo, med drugim, kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP z navedbami, da dejanje, zaradi katerega se preganja obsojenka, ni kaznivo dejanje. Zatrjujejo, da obsojenka ni kršila cestno prometnih predpisov in da za obravnavani primer ne pride v poštev določba prvega odstavka 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), temveč določbe 57., 58. in 59. člena ZPrCP, ki so v razmerju do prvonavedene določbe specialnejše narave. ZPrCP nikjer ne določa, da bi moral voznik, ki v križišču zavija levo, pustiti mimo vozila, ki vozijo za njim in ga želijo prehiteti. Glede na to, da se je na zadostni razdalji pred križiščem pravilno razvrstila za zavijanje v levo in pri tem ni ovirala vozil, ki bi prihajala z nasprotne smeri, pa obsojenki niti ni mogoče očitati, da je kršila določbo prvega odstavka 42. člena ZPrCP. Kršitev kazenskega zakona pa je po navedbah vložnikov podana tudi zato, ker med obsojenkinim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico ni vzročne zveze. Oškodovanec je namreč z grobo kršitvijo cestnoprometnih predpisov, in sicer 2. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP, 12. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP in 45. člena ZPrCP, pretrgal vzročno zvezo med ravnanjem obsojenke in prepovedano posledico, obsojenka pa tudi ni imela realnih možnosti, da bi prometno nesrečo preprečila. Za nastanek nevarne situacije so bile po oceni vložnikov tako bistvene oškodovančeve kršitve cestnoprometnih predpisov. Do nevarne situacije ni prišlo zaradi obsojenkinega ravnanja, temveč zaradi oškodovančevega nedovoljenega prehitevanja in neprilagojene hitrosti. Oškodovančeva smrt zato ni v vzročni zvezi s kršitvijo, ki se očita obsojenki.

6. V obravnavani zadevi je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1, ker je v nasprotju z določbo prvega odstavka 42. člena ZPrCP, ne da bi se prej prepričala, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, z avtomobilom na križišču iz regionalne ceste zavijala v levo na stransko lokalno cesto, kar je imelo za posledico, da je zaprla pot motornemu kolesu, ki ga je takrat za njo pripeljal in jo prehiteval oškodovani V. G., in je med vozili prišlo do trčenja, pri tem pa je oškodovanec zaradi v izreku sodbe navedenih poškodb na kraju nezgode umrl. 7. Sodišče prve stopnje, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je v dokaznem postopku ugotovilo, da je obsojenka v obravnavani zadevi ravnala v nasprotju z določbo prvega odstavka 42. člena ZPrCP, ker pri zavijanju iz regionalne na stransko lokalno cesto ni pogledala v vzvratno ogledalo. Na vsebinsko enake pritožbene navedbe, kot jih zagovorniki uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti, to je, da podana kršitev kazenskega zakona, je pritožbeno sodišče odgovorilo v 6. in 8. točki obrazložitve sodbe. Navedlo je, da se določbe 42. člena ZPrCP ter 57., 58. in 59. člena ZPrCP ne izključujejo, ampak medsebojno povezano urejajo prometno situacijo, kakršna je obravnavana. Obsojenka s tem, ko je ravnala skladno s prvim odstavkom 57. člena in drugim odstavkom 58. člena ZPrCP, svojega dolžnostnega ravnanja še ni izpolnila v celoti, saj je zavijanje v križišču od nje zahtevalo, da zapelje preko nasprotnega pasu, tak premik vozila pa ureja tudi določba prvega odstavka 42. člena ZPrCP. Pritožbeno sodišče sicer ni izključilo, da je obsojenka v fazi priprav na zavijanje pogledala v vzvratno ogledalo, vendar se s tem po stališču pritožbenega sodišča njena dolžnost spremljati promet za svojim vozilom ni končala, pač pa je morala med zaznavanjem drugega pomembnega dogajanja v prometu še vedno (vzporedno) pogledovati nazaj tudi na vozila, ki so bila za njo na nasprotnem voznem pasu (8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

8. Glede vprašanja obstoja vzročne zveze med obsojenki očitanim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico se je sodišče prve stopnje opredelilo na 10. strani obrazložitve sodbe, sodišče druge stopnje pa v 9. točki obrazložitve sodbe. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da sicer drži, da je k nastanku prometne nesreče delno prispeval tudi oškodovanec, ki je hkrati prehiteval kolono vsaj treh vozil. Oškodovanec bi moral vedeti, da je na cesti pred njim križišče, saj je bil pred tem postavljen prometni znak, ki je opozarjal na bližino križišča. Zavedati bi se tudi moral, da lahko kakšno vozilo zapelje na stransko cesto ali iz nje. Vendar pa po presoji prvostopenjskega sodišča, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, oškodovančevo ravnanje ni pretrgalo vzročne zveze med obsojenkino kršitvijo in nastalo prepovedano posledico. Obsojenka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje lahko pričakovala, da jo bo kakšno drugo vozilo prehitevalo na tem delu ceste, še zlasti, ker se ji je v preteklosti to že zgodilo, in bi oškodovančevo ravnanje lahko zaznala, če bi preverila vozišče na nasprotnem voznem pasu preko vzvratnih ogledal, oziroma, če tega ne bi uspela, tako, da bi se ustavila in s pogledom preko ramena preverila, ali jo kdo prehiteva. Sodišče druge stopnje je temu še dodalo, da vprašanje oškodovančevega prispevka izgubi pomen ob ugotovitvi, da je obsojenka oškodovanega motorista lahko zaznala na razdalji, ki ji je omogočala ustrezno reagiranje.

9. Kot navedeno vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti takih zaključkov nižjih sodišč ne sprejemajo in uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki pa je iz razlogov, kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju, ni mogoče preizkusiti. Vrhovnemu sodišču se je namreč pri odločanju o njej pojavil precejšen dvom o resničnosti oziroma pravilnosti odločilnih dejstev, na podlagi katerih sta sodišči napravili svoje zaključke o vzročni povezanosti med obsojenki očitanim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico (427. člen ZKP).

10. Za presojo izpolnjenosti zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ne zadošča le ugotovitev, da je storilec kršil cestno prometne predpise, temveč je treba zanesljivo odgovoriti tudi na vprašanje, ali je nastalo prepovedano posledico objektivno mogoče pripisati storilcu, torej ali je podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo posledico, ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem (aksiološkem) smislu bistvena. Za tako presojo je vselej treba celostno oceniti obravnavano prometno situacijo, v tem obziru pa glede na okoliščine vsakega konkretnega primera skrbno raziskati in ovrednotiti tudi ravnanje žrtve oziroma oškodovanca. Če očitana storitev ali opustitev ni vzrok nastale prepovedane posledice, potem tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni njegov storilec.

11. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, izhaja, da je v obravnavanem historičnem dogodku očitno prišlo do konkurence dveh nepravilnih ravnanj udeležencev v cestnem prometu; obsojenkinega, ki se po ugotovitvah nižjih sodišč pri zavijanju iz regionalne na stransko lokalno cesto s pogledi v vzvratna ogledala ni prepričala, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, ter oškodovančevega, ki je z motornim kolesom, kljub prometnemu znaku, ki je opozarjal na bližino križišča, prehiteval poleg obsojenkinega še vsaj dve osebni vozili, ki sta vozili za njo, čeprav je obsojenka že 100 metrov pred križiščem z vključitvijo leve smerne utripalke nakazala svojo namero, da želi zaviti na stransko lokalno cesto, začela v ta namen zmanjševati hitrost in se s svojim vozilom pomikati k prekinjeni sredinski ločilni črti, zaradi česar sta tudi za obsojenko in pred oškodovanim motoristom vozeči osebni vozili že začeli z zmanjševanjem hitrosti njune vožnje.

12. Vrhovnemu sodišču je, kot rečeno, pri odločanju o zatrjevani kršitvi kazenskega zakona nastal precejšen dvom v dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe v zvezi s potekom prometne nesreče, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje sprejeli svoje zaključke o obstoju vzročne zveze med obsojenki očitanim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico. Tudi kolikor se zaključki pravnomočne sodbe v tem delu sklicujejo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za raziskave prometnih nezgod prof. dr. Franca Kosela, je treba ugotoviti, da sodba niti s sklicevanjem na ta dokaz ni dala zanesljivega odgovora na vprašanje, ali je mogoče vzrok za nastanek prometne nesreče v resnici pripisati obsojenki. Sodišči prve in druge stopnje sta v dokaznem postopku sicer ugotovili, da je k nastanku prometne nesreče delno prispeval tudi oškodovanec. Vendar sta ocenili, da njegovo ravnanje „ni prekinilo“ vzročne zveze med ravnanjem obsojenke in oškodovančevo smrtjo. Taki zaključki nižjih sodišč so se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti izkazali kot neprepričljivi. Sodišči prve in druge stopnje se namreč nista ukvarjali z bistvenim vprašanjem, kdo (obsojenka ali oškodovanec) je v obravnavanem primeru sploh povzročil nevarno prometno situacijo oziroma, kdo je sprožil kazenskopravno relevantni vzročni tok, ki je rezultiral v prepovedani posledici, to je prometni nesreči, v kateri je oškodovanec izgubil življenje. Kljub temu, da iz razlogov pravnomočne sodbe izhaja, da je tudi oškodovani motorist v obravnavanem historičnem dogodku ravnal izrazito nepazljivo, se nižji sodišči podrobneje nista ukvarjali z vprašanjem, ali in če, katere prometne predpise je kršil, kako grobe so bile njegove kršitve, zlasti pa, kako je njegova vožnja vplivala na potek prometne nesreče. Kolikor bi se nižji sodišči z navedenimi vprašanji v dokaznem postopku podrobneje ukvarjali, se glede na okoliščine konkretnega primera utegne izkazati, da je bilo prav oškodovančevo ravnanje primarni (in odločilni) vzrok za obravnavano prometno nesrečo. 13. Glede na ugotovitve pravnomočne sodbe je oškodovanec v obravnavanem primeru poleg obsojenkinega prehiteval še vsaj dve osebni vozili, ki sta vozili pred njim in za obsojenko. Nameraval je torej prehiteti vsaj tri vozila naenkrat. Skladno z drugim odstavkom 45. člena ZPrCP je že samo dejstvo, da se približuje križišču, na kar ga je opozarjal prometni znak, oškodovancu narekovalo posebej previdno in skrbno vožnjo. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, kdaj je oškodovanec pričel z manevrom prehitevanja vozil, ki sta vozili za obsojenko, kar pa je z vidika vprašanja, kdo je povzročil nevarno prometno situacijo, bistveno. ZPrCP v 2. točki prvega odstavka 52. člena namreč vozniku prepoveduje prehitevati ali začeti prehitevati drugo vozilo, če je voznik, ki vozi pred njim, že dal znak, da bo zavil levo, ali se je razvrstil za zavijanje v levo. Iz ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenka že 100 metrov pred križiščem z vključitvijo leve smerne utripalke nakazala svojo namero, da želi zaviti na stransko lokalno cesto, ter začela zmanjševati hitrost in se s svojim vozilom pomikati k prekinjeni sredinski ločilni črti, hitrost pa sta zaradi namere po spremembi smeri vožnje, nakazane s strani obsojenke, začeli zmanjševati tudi za njo (in pred oškodovancem) vozeči osebni vozili. Po prvem odstavku 45. člena ZPrCP mora voznik hitrost in način vožnje vselej prilagoditi razmeram na cesti, stanju vozila, vremenskim razmeram in svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Od udeležencev v prometu se pričakuje, da bodo pravočasno zaznali morebitno nevarnost v cestnem prometu in temu ustrezno prilagodili svoje ravnanje. Glede na ugotovitve izvedenca, ki so povzete v pravnomočni sodbi, bi lahko oškodovanec obsojenkino zmanjševanje hitrosti najprej opazil tako, da so začela vozila pred njim zmanjševati hitrost (8. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče bi moralo v dokaznem postopku ugotoviti, kdaj je oškodovanec začel z manevrom prehitevanja vozil, ki sta vozili za obsojenko, in kje se je nahajal v trenutku, ko so vozila pred njim začela zmanjševati hitrost. Če je s prehitevanjem začel po tem, ko je obsojenka z vključitvijo smernih utripalk nakazala svojo namero, da želi v križišču zaviti levo, pa vključene utripalke na njenem vozilu in zmanjševanja hitrosti pred njim vozečih vozil ni zaznal ali pa tega celo ni upošteval, potem je vsekakor oškodovanec tisti, ki je z nepazljivo in nevarno vožnjo povzročil kritično situacijo. Primarni vzrok za nastalo prometno situacijo, ki je rezultirala v obravnavani prometni nesreči, bi bilo v takem primeru torej treba iskati v ravnanju oškodovanca. Posledično pa bi to utegnilo privesti do drugačnih zaključkov tudi glede obstoja vzročne zveze med obsojenki očitanim ravnanjem in nastalo posledico.

14. Vrhovnemu sodišču pa se je dodaten dvom pojavil tudi v zvezi z zaključki nižjih sodišč, da bi obsojenka, preden je zavila preko sredinske ločilne črte, oškodovanca sploh lahko pravočasno opazila, če bi s pogledi v vzvratna ogledala izpolnila svoje dolžnostno ravnanje. Po ugotovitvah izvedenca, ki jih sprejema pravnomočna sodba, bi namreč obsojenka oškodovanca lahko opazila le dobro sekundo pred začetkom zavijanja preko sredinske ločilne črte (7. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 8. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče je glede na take ugotovitve podvomilo v zaključek, da bi obsojenka v obravnavani situaciji oškodovanca lahko pravočasno opazila v vzvratnem ogledalu, če ob tem upoštevamo, da mora biti voznik, ki v križišču zavija levo, pozoren zlasti na dogajanje pred seboj, saj imajo po pravilu srečanja prednost pred njim (le) tista vozila na istem prednostnem nivoju, ki prihajajo z nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno (drugi odstavek 58. člena ZPrCP). Voznik, ki v križišču zavija levo, mora biti torej v prvi vrsti pozoren na promet pred seboj, zato je logično, da lahko v vzvratna ogledala pogleduje (le) občasno. Glede na okoliščine obravnavanega primera se zato kot dvomljiv izkaže zaključek, da bi lahko obsojenka v tako kratkem času, ki ji je bil po ugotovitvah izvedenca na razpolago, opazila, da po prometnem pasu, namenjenem za promet iz nasprotne smeri, z motornim kolesom za njo in še vsaj za dvema osebnima voziloma drvi oškodovanec, ki je glede na ugotovitve pravnomočne sodbe pred začetkom zaviranja vozil s hitrostjo okoli 80 km/h. C.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku z dodatnim zaslišanjem izvedenca za raziskave prometnih nezgod in po potrebi z izvedbo drugih dokazov raziskati in ponovno preučiti vsa odločilna dejstva v zvezi s potekom obravnavane prometne nesreče ter ugotoviti, kdo je glede na okoliščine konkretnega primera povzročil nevarno prometno situacijo oziroma sprožil kazenskopravno relevantni vzročni tok. Pri tem bo moralo zlasti ugotoviti in kritično ovrednotiti oškodovančev prispevek k nastali prometni nesreči. Če se izkaže, da je bil oškodovanec tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil kritično prometno situacijo oziroma sprožil vzročno-posledično verigo dogajanja, bo moralo presoditi, ali je bilo obsojenkino ravnanje takšne narave, da je pretrgalo vzročno zvezo med oškodovančevim ravnanjem (kot primarnim vzrokom) in prometno nesrečo. Ob tem bo moralo še enkrat, in bolj kritično, presoditi, ali je imela obsojenka, preden je začela z vožnjo preko sredinske ločilne črte, upoštevajoč, da mora biti voznik, ki v križišču zavija levo, v prvi vrsti osredotočen na dogajanje pred seboj, sploh realno in na življenskih izkustvih temelječo možnost v tako kratkem času pravočasno zaznati oškodovančevo prehitevanje in temu ustrezno (od)reagirati. Šele potem bo lahko presodilo, ali je nastalo prepovedano posledico, tj. povzročitev prometne nesreče, v kateri je oškodovanec izgubil življenje, tako v dejanskem kot tudi v vrednostnem (aksiološkem) smislu mogoče pripisati obsojenki. Ker je izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo že iz navedenega razloga, Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih kršitev, ki jih vložniki uveljavljajo v zahtevi za varstvo zakonitosti.