Jedro

Tožnikov zatrjevani strah pred preganjanjem, ker se med vojno ni pridružil OVK in zaradi tega, ker se ni odzval vpoklicu v srbsko vojsko leta 1998, ni utemeljen v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. in 3. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 645/2003-12 z dne 7.5.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 22.2.2003 (1. točka), s sklepom pa je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora v roku sedmih dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. V prošnji za priznanje azila z dne 17.10.2001 je tožnik, roj. 24.4.1981, navedel, da je državljan Zvezne Republike Jugoslavije (ZRJ), albanske narodnosti in po veroizpovedi musliman. Ni član politične stranke. V Slovenijo je prišel ilegalno dne 13.10.2001. Med vojno je živel v kraju D.d., K. Ni hotel sodelovati z Osvobodilno vojsko Kosova (OVK), ker je živel sredi srbske vasi. Ko se je situacija spremenila, so ga začeli Albanci obtoževati, da jim ni bil zvest. Iz D.d. se je izselil že med vojno, ker so mu Srbi zažgali hišo. T, kamor se je priselil z mamo in očetom, je albanska vas. Na zaslišanju dne 30.1.2002 je navedel, da je prvič zapustil matično državo že leta 1998, ker se ni želel priključiti srbski vojski, katere poziv je dobil. Opisal je dogodek, ko so ga policisti pretepli leta 1998 in dogodek, ko so istega leta v njegovi navzočnosti policisti pretepli njegovega očeta. Leta 1998 je v Sloveniji dobil začasno zatočišče in se nastanil pri stricu, ki je državljan Republike Slovenije, v januarju leta 2001 pa je bil vrnjen na Kosovo. Po vrnitvi je živel v T. Matično državo je ponovno zapustil oktobra 2001. V vasi K., blizu D.d., je policija ustavila avtobus, na katerem je bil in mu rekla, da se mora naslednji dan zglasiti na policijski postaji. Po informacijah, ki jih dobiva od sorodnikov, ga še danes iščejo pripadniki OVK, kot tudi srbska policija. V rojstni kraj se ne more več vrniti, v Trsteniku pa ni zaželjen, ker se ni udeležil vojne. Njegova starša, ki živita v T., pa nimata nobenih problemov.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno odločila. Pridobila je podatke o stanju v ZRJ in ugotovila, da so tožnikove izjave v zvezi z njegovim prvim odhodom iz ZRJ v letu 1998 verjetne in da je bil takrat njegov strah pred preganjanjem objektivno utemeljen glede na takratno stanje in razmere na območju ZRJ. Vendar dogodki iz leta 1998 ne morejo biti razlog za priznanje azila v letu 2003. V zvezi z zatrjevanim strahom, da ga še sedaj iščejo bivši pripadniki OVK kot tudi srbska policija, tožena stranka pravilno navaja, da tožnikove trditve nimajo objektivne podlage glede na poročilo Oddelka za državne informacije in politiko angleškega notranjega ministrstva z naslovom "Zvezna Republika Jugoslavija: državna ocena - april 2001 ", poročilo "Kosovo" ameriškega zunanjega ministrstva, poročilo OCSE za občino Klina - avgust 2002, poročilo britanskega "Home Office" z naslovom "Človekove pravice", pridobljenega preko interneta, poročilo UNHCR in AmnestY International, poročilo ACCORD in poročilo Ministrstva za zunanje zadeve Nizozemske, januar 2001. Iz navedenih dokumentov izhaja, da od leta 1999, ko so zabeležili dva incidenta, ni evidentiranih primerov preganjanja oseb, ki so zavrnile sodelovanje z OVK. Tudi poročilo UNHCR (mnenje o tem, kateri posamezniki, ki prihajajo s Kosova, še potrebujejo zaščito - april 2002) zavrnitve sodelovanja z OVK ne šteje za okoliščino, ki naj bi že sama po sebi uvrščala posameznika v kategorijo ogroženih oseb. V uradnih evidencah Ministrstva za notranje zadeve tožnik ni zaveden kot oseba s statusom začasnega zatočišča v Republiki Sloveniji. V ZRJ je bil v letu 1999 tudi podpisan sporazum o umaknitvi srbskih sil iz Kosova, kjer so danes pod okriljem Združenih narodov navzoče mednarodne sile. Iz vpogledanih dokumentov izhaja, da se je že v nekaj tednih po sprejemu navedenega sporazuma več kot 800.000 od približno 1.000.000 kosovskih Albancev vrnilo nazaj na Kosovo. Že v letu 200O v občini K. ni bilo prisotnega niti enega srbskega policista. V vasi D.d. so bili v avgustu 2002 le še trije kosovski Srbi, v vasi Trstenik pa je albansko prebivalstvo v večini. Tožnikov zatrjevani strah, da bi ga preganjali bivši pripadniki OVK, je tudi po presoji sodišča prve stopnje objektivno neutemeljen, kajti iz vpogledanih dokumentov izhaja, da se kosovski Albanci, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v kraju, od koder prihajajo, lahko vrnejo na svoje domove brez strahu pred preganjanjem oziroma ni bojazni, da bi bili ogroženi. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka ugotovila stanje v vseh krajih oziroma vaseh, kjer se je tožnik nahajal preden je zapustil matično državo. V zvezi z navedbami, da se tožnik v letu 1998 ni odzval vpoklicu v srbsko vojsko, se tožena stranka sklicuje na Zakon o amnestiji, ki sta ga sprejeli Republika Srbija in ZRJ, ki v 1. členu tudi določa, da se podeljuje amnestija osebam, ki se niso odzvale vpoklicu in so se izogibale služenju vojaškega roka. Da se ta zakon izvaja, tožena stranka utemeljuje z odločbo Vojaškega sodišča v N., s katero je bila po uradni dolžnosti ustavljena preiskava.

V pritožbi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje in da ga oprosti plačila sodnih taks zaradi humanitarnih razlogov.

Zatrjuje, da v upravnem postopku dejansko stanje ni bilo pravilno niti popolno ugotovljeno. Tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala okoliščin njegovega položaja. Matično državo je bil prisiljen zapustiti zaradi osebne varnosti. Leta 2001 je poskušal ostati na Kosovu, vendar je ponovno prišlo do preganjanja in groženj. Nedvomno spada v skupino travmatiziranih oseb, saj je bil podvržen nečloveškemu ravnanju. Na spletu in tudi v Poročilih UNHCR se pojavljajo navedbe, da prihaja do obračunavanj z osebami, ki se niso hotele boriti na strani OVK in celo do njihovega izginotja. Njegova vrnitev bi pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar je kršitev načela nevračanja.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoje za priznanja azila določa ZAzil. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo in izkažejo nujno potrebo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, Ženevska konvencija), to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo življenje ali varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS - MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikov zatrjevani strah pred preganjanjem, ker se med vojno ni pridružil OVK in zaradi tega, ker se ni odzval vpoklicu v srbsko vojsko leta 1998, ni utemeljen v smislu izpolnjevanja pogojev iz 2. in iz 3. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pravilno pritrdilo toženi stranki, ki je oceno stanja na območju ZRJ oziroma v krajih, kjer se je tožnik nahajal, preden je zapustil matično državo, oprla na vsebino najnovejših poročil vladnih in nevladnih organizacij, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojni viri informacij, kot tudi na pravo, ki sta ga sprejeli Republika Srbija in ZRJ v zvezi z amnestijo za kazniva dejanja zoper "armado in državo", kar se tudi nanaša na izogibanje služenju vojaškega roka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ugotovila vse za odločitev v obravnavanem primeru pomembne okoliščine. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da ni v zadostni meri upoštevala okoliščin tožnikovega položaja. Iz obrazložitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka presodila vse tožnikove navedbe, in sicer iz prošnje za azil in iz zaslišanja. Po podatkih upravnih spisov je bil tožnik v upravnem postopku pisno in ustno seznanjen z določbami ZAzil, ki urejajo postopek za priznanje azila, in pozvan, da podrobno in celovito pojasni razloge za zapustitev matične države. Iz zapisnika z dne 30.1.2002 tudi izhaja, da je bil o razlogih za zapustitev matične države podrobno zaslišan. Tudi sicer tožnik v pritožbi ne navaja, katere okoliščine njegovega položaja naj ne bi bile v zadostni meri upoštevane. Glede zatrjevanja, da spada v skupino travmatiziranih oseb, je že tožena stranka pravilno ugotovila, da po kriterijih UNHCR zavrnitev sodelovanja z OVK ne šteje za okoliščino, ki bi že uvrščala posameznika v kategorijo ogroženih oseb. Pravilno pa je tudi stališče, da tožnikov strah pred preganjanjem, utemeljen glede na razmere in stanje v ZRJ leta 1998, ne more biti že razlog za priznanje azila v letu 2003. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da naj bi bilo kršeno načelo nevračanja. V azilnem postopku se načelo nevračanja uporabi ob pogojih, ki jih določa ZAzil v 6. členu, in sicer, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo prosilčevo življenje ali svoboda oziroma da bi bil prosilec izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Ti pogoji se vsebinsko prepletajo s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila, pri čemer so pomembne ugotovitve o stanju v izvorni državi. Glede na stanje in razmere v ZRJ, katere je ugotovila tožena stranka, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da ni razlogov za uporabo načela nevračanja.

V zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo pritožbeno sodišče navaja, da je že sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa) in da velja po ureditvi Zakona o sodnih taksah ta odločitev tudi za pritožbo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče, na podlagi določbe 73. člena ZUS, zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.