Jedro

Vložnik zahteve s sklicevanjem na neupoštevanje določbe 2. odstavka 355. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje ugotoviti, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, izraža zgolj dvome v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Čeprav zakon izrecno o tem ne govori, iz narave in namena pravnih sredstev (rednih in izrednih) izhaja, da sme stranka izpodbijati odločbo, če ima za to konkreten interes; ta je podan, kadar je z nezakonito ali nepravilno odločbo kršena strankina pravica ali njen pravni interes in zato s pravnim sredstvom želi doseči, da se škoda, ki je s takšno odločbo nastala, odpravi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Š.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je z izpodbijano sodbo obsojenega Š.K. in A.L. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ ter ju obsodilo: Š.K. na pet mesecev zapora, A.L. pa na tri mesece in 15 dni zapora, Š.K. pa je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je ob reševanju pritožbe zagovornika A.L. sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti tako, da ga je iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ (točka I). Pritožbi obsojenega Š.K. in njegovega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II), obsojenemu K. pa je naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornik obsojenega Š.K. je dne 27.12.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) ter zaradi kršitev določb 2. odstavka 355. člena ZKP in 7. odstavka 364. člena ZKP, ki so odločilno vplivale na zakonitost obeh napadenih sodb (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Zagovornik je Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik sodišču druge stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je iz izreka sodbe razvidno, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti, v obrazložitvi pa navedlo, da je ugodilo pritožbi zagovornika. Del sodbe, na katerega se nanašajo navedeni očitki, ni bil izdan zoper obsojenega Š.K., ampak se nanaša na A.L., ki pa je bil oproščen obtožbe in ni vložil zahteve za varstvo zakonitosti. Navedbe v zahtevi se ne nanašajo na vložnika te zahteve in so zato neutemeljene. V drugem delu zahteve pa obsojenčev zagovornik v celoti izpodbija dejanske ugotovitve v sodbah sodišča prve in druge stopnje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v točki 2 zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da so trditve v izreku in razlogih prvostopenjske sodbe, da naj bi obsojeni K. dovolil namestitev tujcev v svoji kleti in da naj bi jih pred tem tudi prevzel od neznane osebe, ki je z obsojencem kontaktirala, "brez utemeljitve" in da nasprotujejo dokaznemu gradivu. Izpovedbe tujcev takšnih zaključkov ne podpirajo, saj K.-ja nihče ni prepoznal kot vodiča ali gostitelja. Zagovornik tudi navaja, da so pričevanja policistov v nasprotju z izpovedbami tujcev glede okoliščine, ali je obsojenec v jutranjih urah res vstopil v zgornje prostore svoje vinske kleti. Tudi zaključek potrjene prvostopenjske sodbe o tem, kdaj so bili tujci odkriti in prijeti, po navedbah zagovornika nasprotuje izpovedbam zaslišanih prič. Z opustitvijo vestne in skrbne presoje dokazov naj bi prvostopenjsko sodišče "neutemeljeno štelo za dokazano", da je obsojeni K. storil dejanje, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe.

Čeprav se vložnik zahteve sklicuje na kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zatrjuje, da je zaradi tega "postavljena pod vprašaj zakonitost napadenih sodb", po vsebini s takšnimi navedbami izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki prvostopenjske sodbe, ki jo je višje sodišče v tem delu potrdilo kot pravilno in zakonito. Vložnik torej izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vložnik zahteve sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 2. odstavka 355. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje ugotoviti, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. V okviru načela proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) je to določbo treba razumeti kot napotek sodišču, da pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev vestno, natančno in celovito oceni posamezne in vse dokaze skupaj. Vložnik zahteve s sklicevanjem na neupoštevanje določbe 2. odstavka 355. člena ZKP izraža zgolj dvome v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, tega razloga pa, kot je že bilo omenjeno, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zatrjevane kršitve določbe 7. odstavka 364. člena ZKP Vrhovno sodišče ni preizkušalo, saj se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki so v zahtevi ne samo določno navedene, pač pa tudi obrazložene; slednjega pogoja pa vložena zahteva ne izpolnjuje.

Zagovornik v okviru 1. točke zahteve za varstvo zakonitosti sicer pravilno ugotavlja nasprotje med izrekom in razlogi drugostopenjske sodbe (točka I); sodišče druge stopnje je namreč glede obdolženega A.L., katerega je s to sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, v izreku sodbe navedlo, da se prvostopenjska sodba spremeni po uradni dolžnosti, med tem ko je v obrazložitvi sodbe takšno spremembo pojasnilo z ugoditvijo pritožbi zagovornika.

S sklicevanjem na nasprotje med izrekom in razlogi drugostopenjske sodbe zagovornik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa se nanaša le na oproščenega soobdolženca, ne pa tudi na obsojenega Š.K., v čigar imenu zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Čeprav zakon izrecno o tem ne govori, iz narave in namena pravnih sredstev (rednih in izrednih) izhaja, da sme stranka izpodbijati odločbo, če ima za to konkreten interes; ta je podan, kadar je z nezakonito ali nepravilno odločbo kršena strankina pravica ali njen pravni interes in zato s pravnim sredstvom želi doseči, da se škoda, ki je s takšno odločbo nastala, odpravi. Zatrjevana procesna kršitev zadeva dispozitiv odločbe oproščenega soobdolženca, ki izrednega pravnega sredstva ni vložil in v ničemer ne posega v pravni položaj obsojenega Š.K., ne predstavlja pa tudi neke splošne kršitve postopka, ki jo sodišče (v pritožbenem postopku) upošteva po uradni dolžnosti (383. člen ZKP). Zato zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti po mnenju Vrhovnega sodišča ne more biti podlaga za preizkus drugostopenjske sodbe v smeri zatrjevane procesne kršitve.

Na podlagi primerjave obrazložitve drugostopenjske sodbe v točkah I in II zagovornik ugotavlja tudi direktno nasprotje med razlogi te sodbe pod točko I, kjer pritožbeno sodišče pri utemeljevanju oprostitve A.L. med drugim ugotavlja nedokazanost očitka, da naj bi ta obdolženec "deloval v organizirani skupini", ter med razlogi pod točko II, kjer naj bi drugostopenjsko sodišče potrdilo prvostopenjsko sodbo glede krivde obsojenega K. ter v razlogih v celoti soglašalo tudi z ugotovitvami prvostopenjske sodbe, da sta "oba obdolženca v organizirani skupini spravila druge čez mejo". Slednje po ugotovitvah Vrhovnega sodišča ne drži. Če drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi pod točko II ugotavlja, da v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, ni dvoma, da se ta ugotovitev lahko nanaša le na obsojenega Š.K., ne pa tudi na oproščenega A.L. Tudi sicer iz obrazložitve drugostopenjske sodbe določno izhaja (stran 5), da je drugostopenjsko sodišče pritrdilo izključno tistim razlogom prvostopenjske sodbe, ki zadevajo obsojenega K. in na podlagi katerih je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče v tem primeru utemeljeno izreklo obsodilno sodbo.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je na podlagi 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.