Jedro

Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.8.2008 spoznalo obtoženega A.Č. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen tri leta zapora in po 68. členu KZ varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za motorna vozila kategorije B za dobo treh let. V plačilo mu je naložilo tudi povprečnino. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.7.2009 pritožbi obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obtožencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki pravočasno dne 12.1.2010 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču so predlagali, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču ter da glede na vsebino zahteve izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 2.2.2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenčevi zagovorniki seznanjeni dne 4.2.2010, obsojencu pa kljub dne 9.2.2010, 10.2.2010, 2.3.2010 in 3.3.2010 poskušanim vročitvam odgovor ni bil vročen, ker obsojenec sodnega pisma ni dvignil. B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojih odločbah (I Ips 309/97 z dne 7.3.2002 in druge) že presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, vendar pa mora (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti.

B-2

5. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona pri določanju in odmeri kazni uveljavljajo z navedbami, da „izrečena kazen zapora v trajanju treh let odstopa od ustaljene prakse dosojanja v podobnih primerih in tudi ni v skladu z drugimi ugotovljenimi okoliščinami“. Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP bi bila podana, če bi sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Tega pa sodišče v konkretni zadevi ni storilo, niti tega zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti. V delu, kjer pa zahteva nakazuje odstop od sodne prakse dosojanja v podobnih primerih, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v tem delu tako splošna in nekonkretizirana, da je ni mogoče preizkusiti.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče povezanost obsojenca s kaznivim dejanjem zaradi tega, ker bi naj vozilo upravljal kot voznik, ugotavljalo zgolj na podlagi zaslišanja oškodovancev in prič ter dejstva, da je bil obsojenec zaloten po nezgodi na kraju dejanja ter da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje strokovne osebe, ki je izdelala mnenje o mikrobiološki analizi in zaslišanje policista, ki je zbiral obvestila neposredno po dogodku. V zahtevi ne konkretizirajo, katero zakonsko določbo je sodišče s tem prekršilo. Navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe pa je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi (ob izostanku zagovora obsojenca, ki se je branil z molkom) na podlagi izpovedb prič S.M., G.J., M.M. in N.B., ki so se nahajale na kraju prometne nesreče, zaključilo, da je vozilo Mercedes (katerega lastnica je bila obsojenčeva mati), ki je kritične noči ob 03.35 uri trčilo v oškodovančevo vozilo v neposredni bližini oškodovančeve hiše, vozil obsojenec in glede na to, da nihče neposredno po trčenju vozil na kraju prometne nesreče, razen obsojenca, ni videl nikogar drugega, v razlogih sodbe izključilo s strani obrambe nakazovan dvom v identiteto voznika Mercedesa (sodba sodišča prve stopnje, stran 19 in 20, sodba sodišča druge stopnje, stran 4). Zagovorniki, ki v zahtevi nakazujejo, da bi moralo sodišče pri oceni izpovedb teh prič upoštevati, da so bile neposredno po prometni nesreči v šoku in da neuspešna mikrobiološka analiza vnaša dvom v zaključek sodišča, da je storilec obsojenec, s temi navedbami ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Na glavni obravnavi 19.8.2008 je obsojenčev zagovornik predlagal neposredno zaslišanje doc.dr.K.D., ki je na Centru za forenzične preiskave opravila preiskavo bioloških sledi, da „razloži vzrok neuspešnosti preiskave DNK in da se ji v zvezi s tem po potrebi zastavijo vprašanja“. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo ter skladno z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP razloge za takšno svojo odločitev navedlo v obrazložitvi sodbe. Ocenilo je, da izvedba tega dokaza ne bi v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi zadeve, ker iz same preiskave bioloških sledi Centra za forenzične preiskave izhaja, da je DNK na varnostni blazini v vzorcu bila že razgrajena, zaradi česar primerjava z vzorcem, vzetim obsojencu, ni bila mogoča (stran 4 sodbe). Tem razlogom je ob zavrnitvi zagovornikove pritožbe pritrdilo tudi sodišče druge stopnje ob presoji, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog upravičeno kot nepotrebnega zavrnilo, ker primerjava DNK zaradi razgradnje v vzorcu ni bila mogoča, zagovornik pa v pritožbi niti ni pojasnil, kaj bi strokovnjakinja glede na takšno ugotovitev še lahko pojasnila (stran 4 – 5 sodbe). Ker je vzrok neuspešnosti mikrobiološke preiskave razviden že iz navedb Centra za forenzične preiskave z dne 1.2.2006, po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje dr.K.D., ki je preiskave na centru opravila, o vzrokih neuspešnosti preiskave, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP (za katero zahteva niti ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost sodbe) ni podana.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se je zahteva za varstvo zakonitosti sklicevala, delno pa je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato tudi ni odločalo o predlogu za odložitev pravnomočne sodne odločbe.

10. Izrek o stroških postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.