Jedro

Obsojenčev zagovornik sme v skladu s pogoji, ki jih določa 420. člen ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako odločbo, ki posega v pravice ali pravne interese obsojenca, ne more pa je zagovornik vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, ki posega izključno v njegove pravice ali interes. Takšna odločba pa je tudi sklep, s katerim je sodišče obsojenčevega zagovornika denarno kaznovalo zaradi zavlačevanja kazenskega postopka, saj sodišče s to odločbo ni poseglo v pravice ali pravne interese obsojenca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojenčevega zagovornika odvetnika A. A. s sklepom z dne 31. 5. 2019 zaradi zavlačevanja kazenskega postopka kaznovalo z denarno kaznijo v znesku 500,00 EUR, s sklepom z dne 9. 7. 2019 pa iz istega razloga z denarno kaznijo v znesku 1.500,00 EUR. Zoper oba sklepa je zagovornik vložil pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Mariboru s sklepoma 7. 11. 2019 in 15. 6. 2020 zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper navedena pravnomočna sklepa po pravnomočno končanem kazenskem postopku vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je mogoče od odločitve Vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Meni, da odločitev sodišč v predmetni zadevi odstopa od novejše ustavnosodne in sodne prakse glede postavljenih pogojev za presojo pravnega standarda „očitno namen zavlačevati postopek“, od odločitve Vrhovnega sodišča glede tega, da so kontinuirane procesne kršitve lahko razlog za izločitev sodnika oziroma za predlog za delegacijo pristojnosti, od določil ZKP, v skladu s katerimi je dolžnost zagovornika, da nemudoma poda predloge za izločitev, saj je sicer kasneje s temi predlogi prekludiran, ter da je zahteva za izločitev in predlog za delegacijo sredstvo, s katerim se zagotavlja funkcionalna neodvisnost (to je pravica, da o obdolženčevih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče – 23. člen Ustave RS), kakor tudi, da denarno kaznovanje zagovornika ne sme imeti odvračalnega učinka na izvrševanje pravic obdolženca, sploh pa ne sme pomeniti psihičnega pritiska na obdolženca. Po mnenju zagovornika je potrebno dopolniti sodno prakso Vrhovnega sodišča glede denarnega (ne)kaznovanja zagovornika v luči novih odločb Ustavnega sodišča RS in ESČP o vlogi in dolžnosti zagovornika v kazenskem postopku in pravnega standarda „očitnega namena zavlačevati postopek“. Nižja sodišča namreč upoštevajo zadnjo aktualno sodno prakso Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi. Obsojenčev zagovornik z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja vse razloge iz 420. člena ZKP ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijana pravnomočna sklepa razveljavi.

B.

3. Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper, v uvodu citirana, pravnomočna sklepa, s katerima ga je sodišče kaznovalo z denarno kaznijo zaradi zavlačevanja postopka.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, katerega namen je odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ali zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Po določbah prvega in drugega odstavka 421. člena ZKP sme vrhovni državni tožilec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo, kakor tudi v korist obsojenca, obsojenec, zagovornik, po obsojenčevi smrti pa tudi osebe, naštete v drugem odstavku 367. člena ZKP, pa zgolj v korist obsojenca. Iz navedenih določb jasno izhaja, da sme obsojenčev zagovornik v skladu s pogoji, ki jih določa 420. člen ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako odločbo, ki posega v pravice ali pravne interese obsojenca, ne more pa je zagovornik vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo, ki posega izključno v njegove pravice ali interes. Takšna odločba pa je tudi sklep, s katerim je sodišče obsojenčevega zagovornika denarno kaznovalo zaradi zavlačevanja kazenskega postopka, saj sodišče s to odločbo ni poseglo v pravice ali pravne interese obsojenca. Obsojenčev zagovornik tako ni upravičen do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo, s katero mu je bila izrečena disciplinska kazen.1 Navedeno ne pomeni, da je uveljavljanje nezakonitosti disciplinske kazni z zahtevo za varstvo zakonitosti vselej izključeno, saj lahko obsojenčev zagovornik nezakonitost disciplinskega kaznovanja uveljavlja v okviru morebitne vložene zahteve za varstvo zakonitosti, vložene v korist obsojenca zaradi kršitev pravic obrambe.

C.

5. Ker glede na navedeno obsojenčev zagovornik do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v svojo korist ni upravičen (prvi odstavek 421. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 423. člena ZKP).

1 Sklepa VS RS I Ips 44989/2011 z dne 28.7. 2014 in I Ips 298/2006 z dne 18. 1. 2007; primerjaj tudi odločbi VS RS I Ips 438/2007 z dne 10. 1. 2008 in I Ips 22460/2015 z dne 28. 2. 2019.