Jedro

Ker so obsojenci imeli možnost predlagati izvedbo novih dokazov, sodišče pa je ob zaključku, da so odločilna dejstva popolno ugotovljena, glede na določbo 1. odstavka 18. člena ZKP zavrnilo dokazni predlog. S tem ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

V izvedenem dokaznem postopku je sodišče preizkusilo in ugotovilo vsa dejstva, tudi tista, ki so v korist obsojencev. Glede na to ni mogoče zaključiti, da pri sojenju ni upoštevalo načela materialne resnice in da je postopalo pristransko.

Izrek

Zahteva obsojencev A.B., J.G. in M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 10.9.1997 so bili obsojenci A.B., J.G. in M.M. spoznani za krive kaznivega dejanja poskusa goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. in 22. členom KZ. Po 50. in 51. členu KZ so jim bile izrečene pogojne obsodbe ter v njih obs. A.B. in obs. M.M. določeni kazni po 5 mesecev zapora ter obs. J.G. kazen 3 mesece zapora, vsem pa preizkusne dobe dveh let. V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da so dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka in vsak po 50.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.4.1998 pritožbo vseh treh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencem naložilo plačilo povprečnine vsakemu po 30.000,00 SIT.

Obsojenci so dne 12.8.1998 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da se upoštevajo njihove navedbe in ponovno oceni izvedensko mnenje ter določi ustreznega izvedenca, upošteva priloženo potrdilo ter ostale navedbe in se zadeva ustrezno reši. Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili vsi trije obsojeni, ni utemeljena. Obsojeni predvsem oporekajo pravilnosti izvedeniškega mnenja, ki ga je izdelal izvedenec prometne stroke. Sodišče pa mu je sledilo. Tako oporekajo sodišču njegove zaključke v zvezi z dejanskim stanjem. Teh navedb pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne bo moglo upoštevati, saj zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih niso opredelili glede tega, katere konkretne kršitve bi naj bile podane. V obrazložitvi zahteve napadajo odločitev, s katero je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca s posebnim poznavanjem dela s traktorji. Takšna navedba vsebuje očitek, da je sodišče z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, s tem pa bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je v obravnavani zadevi odredilo izvedenca cestnoprometne stroke zaradi preveritve zagovorov obsojencev glede njihovega prikaza nastanka prometne nesreče. Podano izvedensko mnenje je vsestransko ocenilo, ga sprejelo in nanj oprlo zaključke o odločilnih dejstvih, povezanih z ugotavljanjem načina nastanka nesreče, kot so ga prikazali obsojenci v dokumentaciji, predloženi zavarovalnici. Istočasno je zavrnilo njihov predlog za zaslišanje drugega izvedenca ter odločitev tudi podrobno obrazložilo. Po določbi 1. odstavka 18. člena ZKP pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi omejena. Po tej določbi sodišče prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne. V obravnavani zadevi so obsojenci imeli možnost predlagati izvedbo novih dokazov (4. odstavek 329. člena ZKP), sodišče pa je ob zaključku, da so odločilna dejstva popolno ugotovljena, glede na navedeno določbo zavrnilo takšen dokazni predlog. Zato s svojo odločitvijo ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Z ostalimi navedbami vložniki zahteve za varstvo zakonitosti napadajo oceno mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, predvsem z očitkom, da je "enostransko", da ni pravilno opravil izračuna, da se ne spozna na z delo s traktorji in da se njegova ocena opira le na literaturo. Prav tako navajajo vzroke, zaradi katerih je prišlo do spreminjanja njihovih izjav in zaradi katerih v postopku niso izpostavljali poškodbe obs. J.G. Prikazujejo tudi ravnanje obs. M.M. v zvezi s prijavo na Policijski postaji v R. po nastanku nesreče. S tem izvajanjem izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodišče ni trudilo z iskanjem materialne resnice ter da je bil dokazni postopek voden v smeri njihove obsodbe, s čimer uveljavljajo, da niso bile spoštovane določbe 1. in 2. odstavka 17. člena ZKP, ni utemeljen. Sodišče je z zakonito izvedbo postopka ugotovilo dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe. V izvedenem dokaznem postopku je preizkusilo in ugotovilo vsa dejstva, tudi tista, ki so v korist obsojencev. Glede na to ni mogoče zaključiti, da pri sojenju ni upoštevalo načela iskanja materialne resnice in da je postopalo pristransko.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo obsojencev A.B., J.G. in M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).