Jedro

Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati (pravilno obračunati): osnovno plačo za mesec januar 2013 v bruto znesku 783,66 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 2. 2013 dalje do plačila; osnovno plačo za mesec februar 2013 v bruto znesku 587,74 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013 dalje do plačila; razliko plače oziroma dodatek za delo v Nemčiji za mesec januar 2013 v bruto znesku 1.504,34 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 2. 2013 dalje do plačila; razliko plače oziroma dodatek za delo v Nemčiji za mesec februar 2013 v bruto znesku 972,26 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 3. 2013 dalje do plačila; dnevnice za delo v Nemčiji: za januar 2013 v znesku 1.364,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2013 do plačila; dnevnice za delo v Nemčiji za februar 2013 v znesku 924,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2013; sorazmerni regres za letni dopust v letu 2013, v bruto znesku 66,67 EUR, od tega zneska odvesti davke ter tožeči stranki izplačati neto regres, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 2. 2013 dalje do plačila; v presežku je zahtevek za plačilo stroškov prehrane za mesec januar in februar 2013 v znesku 134,64 EUR mesečno zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 587,31 EUR v roku 8 dni, vse pod izvršbo na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, TRR št. ... (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ne ustreza dejanskemu stanju, saj urna tarifa 13,00 EUR ni bila ustno dogovorjena. Za tak dogovor tudi ni bilo nobene potrebe, ker je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena plača v bruto višini 765,00 EUR. Ustni dogovor ni obstajal, zato se sodišče prve stopnje nanj napačno sklicuje. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi neupravičeno dosodilo dnevnice kot povračilo za prehrano in stroške prevoza ter stroške za prenočevanje. Tožena stranka je v času bivanja tožnika v Nemčiji skrbela za tožnikovo prehrano in mu na svoje stroške zagotovila malico ter prevoz na delo. Zaradi navedenega je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. V zvezi z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo pritožba uveljavlja v zvezi z domnevno zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Če je dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, kar v obravnavani zadevi ni, to ni kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, tega pa pritožba sodišču prve stopnje ne očita.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 16. 10. 2012 do 21. 2. 2013 za opravljanje raznih gradbenih del. Med strankama je bila dogovorjena plača v višini 765,00 EUR bruto mesečno. Tožena stranka je tožnika za obdobje od 12. 12. 2012 do 12. 3. 2013 napotila na delo v Nemčijo. Ugotovilo je, da je tožnik dokazal, da je upravičen do plačila po urni postavki 13,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, UR. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Tožnik se je tekom postopka skliceval na ustni dogovor med njim in toženo stranko in na plačilo po nemški zakonodaji. Tožena stranka ni upoštevala Direktive o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Tako je potrebno upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, kar je skladno z določbo 2. odstavka 134. člena ZDR, ki določa, da je plačilni dan 18. dan po preteku plačilnega obdobja.

7. Tožnik je na podlagi 130. člena ZDR upravičen tudi do povračila stroškov v zvezi z delom, saj tožena stranka svojih trditev, da je tožniku v času dela v Republiki Nemčiji zagotavljala tako prehrano kot tudi prevoz, ni dokazala. Sodišče prve stopnje je tožniku kot nadomestilo stroškov za prehrano na delu v tujini dosodilo dnevnice, ne pa tudi regresa za prehrano, ki je v dnevnice vključen. Pravna podlaga za to odločitev je 49a. člen Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti, ki v zvezi s stroški za službena potovanja v tujini napotuje na Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino. Tožnik pa je upravičen tudi do povračila potnih stroškov, saj tožena stranka ni dokazala, da tožnik teh stroškov ni imel. 8. Ker je imel tožnik v letu 2013 pravico do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta (16. in 1. odstavek 162. člena ZDR), je skladno z določbo 4. odstavka 131. člena ZDR upravičen le do sorazmernega dela regresa za letni dopust, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.