11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V. na seji senata dne 11. junija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 244/98 z dne 6. 5. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z vmesnim sklepom št. "D" N 390/93 z dne 19. 9. 1995 odločilo, da je predlog pritožnikov za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene njunemu predniku, utemeljen iz razlogov po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom št. II Cp 437/96 z dne 22. 5. 1996 tako odločitev sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom reviziji nasprotne udeleženke ugodilo in sklepa sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo.

2.Pritožnika navajata, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da so na sklenitev darilne pogodbe za nepremičnino vplivala ravnanja države, ki so predstavljala silo: nacionalizacija bistvenega dela posestva, določitev zaposlitve upravičenca z državnim dekretom v drugem kraju, obdavčitev prihodkov sporne nepremičnine, ki naj bi jih ne bilo, in grožnja, da bo upravičenec kot lastnik nepremičnine izgubil otroške doklade. Zato naj bi bilo mnenje Vrhovnega sodišča, da pritožnika nista zatrjevala nekega konkretnega ravnanja oblasti, ki naj bi merilo na sklenitev spornega pravnega posla, napačno.

Izpodbijani sklep naj bi legitimiziral navedeno nelegitimno ravnanje države in s tem pritožnikoma kršil pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) ter pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) naj bi jima bila kršena, ker "izpodbijana odločba v danem primeru, ko je bila sila izvedena z več različnimi konkludentnimi dejanji, ne daje enakega varstva, kot v primeru, ko gre za fizično silo ali je sila izvedena z enim samim očitnim dejanjem". Pravica do enakega varstva pravic pa naj bi bila kršena tudi zato, ker naj bi Vrhovno sodišče s tem, ko je ugotovilo, da ni izkazano, da so navedeni ukrepi kot oblika sile povzročili, da je upravičenec brezplačno v last države prenesel nepremičnino, spremenilo ugotovljeno dejansko stanje.

B.

3.Pritožnika zmotno mislita, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo oprlo na drugačno dejansko stanje od tistega, ki so ga ugotovila nižja sodišča. Vprašanje, ali v postopku ugotovljeno dejansko stanje ustreza abstraktnemu pojmu iz pravne norme, je namreč pravno vprašanje. Vrhovno sodišče je zato s tem, ko je na podlagi dejanske ugotovitve nižjih sodišč ocenilo, da v obravnavanem primeru ni podana podlaga za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, opravilo pravno presojo. Pravna presoja pa pomeni uporabo prava. Zato pritožnika z navedbami ravnanj oblastvenih organov, ki naj bi jih Vrhovno sodišče napačno ocenilo kot vpliv splošnih družbenih razmer in ne kot konkretnih ukrepov, zaradi katerih je bil sklenjen pravni posel, izpodbijata pravno kvalifikacijo teh ravnanj, tj. pravilnost uporabe materialnega prava. V presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb pa se Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati.

Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče omejeno na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, oziroma ali je tako očitno napačna ter brez razumne pravne odločitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

4.Revizijsko sodišče je izhajalo iz stališča, da samo ugotovitve, kako so takratne splošne družbene razmere vplivale na odločitev posameznika skleniti pravni posel, ne zadostujejo, in da je za utemeljenost zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je prav v zvezi s sklenitvijo pravnega posla obstajalo takšno ravnanje tedanjega državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na sklenitev pravnega posla o prenosu upravičenčevega premoženja v državno lastnino. Zato naj bi posredna prisila, kot sta jo opredelili nižji sodišči, tj. z zakonodajo ustvarjene splošne družbene in ekonomske razmere, zaradi katerih se posameznik v nasprotju s svojo siceršnjo voljo in interesi odloči za odplačno ali neodplačno prepustitev premoženja državi, na zadoščala za ugotovitev, da je bil sklenjen pravni posel iz 5. člena ZDen. Ob upoštevanju takega stališča je Vrhovno sodišče opredelilo ravnanje prejšnjega lastnika in državnih organov v obravnavani zadevi.

5.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da možnost, da Vrhovno sodišče v sporu odloči dokončno in meritorno, najbolj učinkovito zagotavlja enotno uporabo prava v državi in s tem uresničitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) kot izraz splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Navedeno seveda pomeni, da mora Vrhovno sodišče v takih primerih posebej obrazložiti (utemeljiti) spremembo pravnomočne sodne odločitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti.

Takšnih pomanjkljivosti izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati.

6.Vrhovno sodišče se je pri presoji, ali so ugotovljene okoliščine zakonski razlog za denacionalizacijo na podlagi 5. člena ZDen, opredelilo do navedb o okoliščinah sklenitve pravnega posla, svojo odločitev pa je oprlo na ustrezne določbe zakonov in jo obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo. Vrhovno sodišče je razumno obrazložilo tudi stališče, po katerem ugotovljena ravnanja niso takšna, da bi pomenila potrebno konkretno ravnanje državnih organov oziroma predstavnika oblasti, ki bi merilo na sklenitev spornega pravnega posla. To stališče samo po sebi ni v nasprotju z Ustavo in ne pomeni posega v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave in v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, katerih kršitev pritožnika zatrjujeta. Navedeni pravici pa ne moreta biti kršeni zgolj s tem, da sodišče ni presodilo v prid premoženjskih interesov pritožnikov.

7.Ker glede na navedeno očitno ne gre za zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Namestnica predsednika senata

dr. Dragica Wedam-Lukić