Jedro

Ob izravnanih drugih možnostih vsakega od staršev za vzgojo in varstvo je okolje, kjer sta zakonca živela pred razvezo, lahko razlog za zaupanje otroka tistemu od staršev, ki je v takšnem okolju ostal. Kontinuiteta okolja namreč omiljuje škodljive posledice prenehanja življenjske skupnosti staršev in otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletni hčerki pravdnih strank zaupata v varstvo in vzgojo tožnici, tožencu pa naložilo, da je dolžan za njuno preživljanje za čas od 1.7.2007 do 31.1.2010 plačevati mesečno preživnino za vsako po 100,00 EUR, v času od 1.2.2010 dalje pa mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR. Sodišče je določilo tudi stike med mladoletnima otrokoma ter tožencem in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Toženec je proti sodbi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita pristransko dokazno oceno. Navaja, da je sodišče odločalo s predsodkom, da je dodelitev očetu upravičena le v primeru popolne nesposobnosti ali velike moralne oporečnosti matere. Sodba se opira le na to, da tožnici ni mogoče ničesar očitati, ne pa na to, kaj bo otrokom najbolj koristilo. Iz sodbe izhaja, da naj bi bila dodelitev otrok tožnici utemeljena zaradi mnenja CSD, ki ga sodišče nekritično povzema. Sodišče ne ugotavlja, da bi bila mati bolj odgovorna in stabilna, pač pa to izhaja le iz mnenja CSD. Nagibanje v korist matere je pravilo pri centrih za socialno delo. Nadaljnji razlog naj bi bil, da otroci že sedaj živijo z materjo. Kako dejansko in v resnici otroka živita pri materi, izhaja med drugim tudi iz pričanja tožničine matere. Toženec se z otrokoma dejansko več ukvarja in z njima preživi več časa ter ima več potrpljenja. Sporen in krivičen je razlog sodišča, po katerem naj ne bi bilo razlogov, da otroci ne bi bili dodeljeni tožnici. Posledično je napačna tudi odločitev o preživnini in stikih. Glede stikov se v načelu strinja in predlaga, da naj ima tožnica stike v enakem obsegu tudi v primeru dodelitve otrok njemu. Sodišče je svojo odločitev o začetku plačevanja preživnine in glede višine oprlo na dogovor v mediacijskem postopku. V tem pa je bilo dogovorjeno plačevanje preživnine šele od pravnomočnosti poravnave dalje oziroma od 1.7.2008 dalje. V sodbi ni obrazloženo, zakaj naj bi bil toženec dolžan plačevati preživnino že od 1.7.2007 dalje. Toženec se je odselil šele spomladi 2008 in šele od tedaj dalje bi bilo utemeljeno, da se mu določi preživnina. Sodišče je nelogično ocenilo potrebe otrok. Tožnica na zaslišanju trdi, da so potrebe starejše deklice 200,00 EUR mesečno in mlajše 150,00 EUR vključno s stanovanjskimi stroški. Meni, da bi bila pravična preživnina za čas do sodbe v višini 50,00 EUR, za čas od sodbe dalje pa v višini 100,00 EUR za vsako od hčera.

Toženec vlaga tudi pritožbo zoper sklep predsednika sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da bi prisotni v sodni dvorani lahko ocenili vedenje sodnice nasproti tožencu in njegovi pooblaščenki za pristransko. V podobni procesni situaciji na strani tožnice je sodišče ravnalo drugače, zaradi česar toženec utemeljeno čuti pristranskost sodišča. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec s posebno pritožbo izpodbija sklep, s katerim je predsednik sodišča zavrnil njegovo zahtevo za izločitev sodnice sodišča prve stopnje. V skladu z določilom 5. odstavka 73. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev sodnika zavrne ni posebne pritožbe. Če zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (2. odstavek 363. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato toženčevo pritožbo zoper sklep presojalo kot pritožbene navedbe v okviru njegove pritožbe zoper končno odločbo. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ne navaja nobenih pravno relevantnih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom v sodničino nepristranost. Iz ostrine njenega pristopa pri procesnem vodstvu pa ni mogoče izvajati dvoma v sodničino objektivnost, kar je navsezadnje pokazala tudi presoja odločitve, ki jo je sprejela.

Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je v določilih 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR - UPB-1, Uradni list RS, št. 69/2004). Ta določa, da v primeru, ko sodišče razveže zakonsko zvezo odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu z zakonom. ZZZDR pa v 105. členu poudarja kot primarno možnost reševanja tega vprašanja, možnost sporazuma o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. V primerih, ko se starša ne moreta sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok, mora sodišče opraviti izbiro med enim in drugim staršem. V 2. odstavku 78. člena ZZZDR je določeno, da mora sodišče, preden odloči o tem vprašanju, ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. Otrokova korist je torej edini kriterij, ki legitimira navedeno odločitev. Če oba starša izpolnjujeta pogoje za zaupanje otroka v vzgojo in varstvo, je odločitev, da se otrok dodeli enemu, ne pa drugemu staršu vselej težka ter za enega starša predstavlja izgubo. Vendar pa se izbiri ni mogoče ogniti, ker takšna zahteva izvira iz dejanskosti, da starša ne živita več skupaj. Če sodišče izbira med dvema dobrima možnostima, mora izbrati tisto, za katero govori več razlogov. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pri svoji izbiri izpostavilo dva. Prvi izhaja iz ugotovitve centra za socialno delo, ki se nanaša na oceno osebnosti pravdnih strank in po kateri se mati izkazuje kot bolj predvidljiva, stabilna in odgovorna oseba. Takšne ocene toženec ni uspel z ničemer izpolniti. Kot drugo okoliščino pa je izpostavilo dejstvo, da deklici že ves čas ločenega življenja živita pri materi. Ob izravnanih drugih možnostih vsakega od staršev za vzgojo in varstvo je okolje, kjer sta zakonca živela pred razvezo, lahko razlog za zaupanje otroka tistemu od staršev, ki je v takšnem okolju ostal. Kontinuiteta okolja namreč omiljuje škodljive posledice prenehanja življenjske skupnosti staršev in otrok. Toženčev pritožbeni očitek, da se tožnica premalo ukvarja z otrokom pa je brez dokazne podpore. Po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev, da se deklici zaupata v vzgojo in varstvo materi ob hkratni določitvi pogostih stikov toženca z mladoletnima deklicama v korist obeh otrok. V tem delu je zato pritožba neutemeljena.

Toženec pa tudi neutemeljeno graja odločitev o določitvi njegovega prispevka k preživljanju mladoletnih hčera. Po določilu 129. člena ZZZDR, se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodno določena preživnina mora biti zato v ravnovesju med ugotovljenimi stroški za kritje upravičenčevih preživninskih potreb ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi vsakega od staršev. Po mnenju pritožbenega sodišča je preživnina določena v obravnavani zadevi v zakonsko zahtevanem ravnovesju. Prvostopenjsko sodišče je pri tem pravilno sledilo tožničinemu seznamu stroškov za preživljanje obeh hčera v višini 307,47 EUR za vsako. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožnica na naroku za glavno obravnavo potrebe obeh otrok opredelila v nižjem znesku. Na naroku za glavno obravnavo je pojasnila strukturo stroškov, vendar ne v celoti. Tako je na vprašanje, koliko porabi za obleko in obutev in prehrano (tega stroška v svoji izpovedi ni zneskovno opredelila) navedla, da ves denar, ki ji ostane po plačilu položnic, potroši za hrano, čistila in higienske potrebščine. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da ima toženec obveznost plačila preživnine od 1.7.2007 oziroma od vložitve tožbe za plačilo preživnine, kar je v skladu z določbo 131.c člena ZZZDR. Tožnica je namreč tekom postopka zatrjevala, da je toženec za preživljanje otrok prispeval do februarja 2007 potem pa nič več. Zaslišana kot stranka pa je izpovedala, da od vložitve tožbe ni bila plačana preživnina. Toženec je nasprotno navajal, da je ves čas od tožbe preživljal oba otroka, kar je tudi izkazoval s predložitvijo računov. Noben od teh pa ne datira v leto 2007, kot je pravilno opozorila tožnica. Poleg tega pa se preživninska obveznost praviloma izpolnjuje v denarju (1. odstavek 131. člena ZZZDR). Drugačen prispevek je lahko upošteven način izpolnjevanja preživninske obveznosti le, če je posledica dogovora obeh preživninskih zavezancev. Takega dogovora pa toženec niti ni zatrjeval. Kljub temu je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi tak način njegovega prispevanja k preživljanju obeh otrok in mu zato za čas do izdaje sodbe naložilo v plačilo nižjo preživnino oziroma preživnino v znesku 100,00 EUR. Toženec pa se tudi ne more uspešno upirati določitvi preživnine za čas od izdaje sodbe dalje v znesku 150,00 EUR za vsako od hčera, saj bo s tem zneskom krito le malenkostno več kot polovica preživninskih potreb obeh hčera, pa čeprav je toženčeva plača glede na ugotovljene podatke, za 30 % višja od tožničine.

Glede na navedeno se izpodbijana odločitev tako izkaže za pravilno, zato je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek, zato ga je tožnica dolžna kriti sama (1. odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).