Jedro

Razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86 je podan, če se zve za novo dejstvo, ki je verjetno izkazano, da so bile tožniku obračunane obresti za njegov vložek v družbo, pa tega zneska v prejšnjem postopku ni prijavil v napovedi za odmero dohodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.5.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčnega urada C., Izpostava Ž. z dne 12.1.1998. S tem sklepom je prvostopni organ po uradni dolžnosti dovolil obnovo postopka za odmero dohodnine za tožnika za leto 1994, 1995 in 1996 iz razloga, ker zneska obresti, ki ga je prejel od danih posojil fizičnim in pravnim osebam ni napovedal v davčni napovedi za odmero dohodnine. Obnova je bila torej dovoljena iz razloga po 1. točki 249. člena ZUP/86. Prvostopno sodišče je odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavani zadevi pritrdilo. Tudi samo je menilo, da je v obravnavanem primeru podan obnovitveni razlog po 1. točki 249. člena ZUP/86 pri čemer so nova dejstva oziroma dokazi dokumentacija družbe Z., navedena v inšpekcijskem zapisniku, iz katerega je razvidno, da je ta družba tožniku plačala obresti od njegovih vlog, pri čemer je bilo ugotovljeno, da teh obresti tožnik ni vključil v napoved dohodnine za navedena leta. Sodišče je menilo, da bi ta dejstva oziroma dokazi skupaj s prej izvedenimi lahko pripeljali do drugačne odločitve glede tožnikove dohodnine za navedena leta, če bi organ zanje vedel ob prvotnem odločanju o dohodnini. To pa je že zadosten razlog za dovolitev obnove postopka. V obnovljenem postopku pa se bo presojalo, ali v resnici obstojajo okoliščine za drugačno odmero dohodnine. V tem postopku bo tožnik sodeloval kot stranka in uveljavljal vse svoje navedbe, ki jih navaja že v postopku dovolitve obnove, za katerega pa te navedbe niso relevantne.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker prvostopno sodišče ni odgovorilo na tožbene trditve, da že tožena stranka ni analizirala njegovih navedb in argumentov zoper prvostopni sklep. S tem mu je bila kršena ustavna pravica do pritožbe, ki je tudi v tem, da za svoje ključne pritožbene navedbe prejme tudi ustrezen odgovor. Tožnikovo razmerje z družbo Z. ni temeljilo na posojilni temveč na posredniški pogodbi. Po 813. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je bila družba Z. registrirana tudi za druga denarna posredništva, saj z navedeno družbo ni sklenil posojilne pogodbe, niti ni z njeno pomočjo sklenil podobne ali enake pogodbe s tretjo osebo kot posojilojemalcev, zato se lahko njegov vložek v Z. šteje kot denarni depozit po 1035. členu ZOR. Ker je Z. opravljal tudi bančne posle in je razpolagal z deponiranim denarjem, je posloval kot banka, zato pa tožniku za obresti ni treba plačati dohodnine, saj se ta ne plačuje od bančnih obresti. Sodišče bi moralo na njegove navedbe odgovoriti. Tega pa ni storilo temveč slepo sledilo ugotovitvam iz upravnega postopka.

Navaja tudi, da okoliščine, da so podani razlogi za obnovo postopka dohodninskih odločb, še zdaleč niso ugotovljene, torej ni pogojev za obnovo postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za dovolitev obnove po 1. točki 249. člena ZUP in ali bi lahko nova dejstva oziroma dokazi pripeljala do drugačne odločbe glede tožnikove dohodnine za leto 1994, 1995 in 1996. Tudi po presoji sodišča je v obravnavanem primeru razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP/86 izkazan. Novo dejstvo oziroma dokaz je izvenbilančna dokumentacija družbe Z., ki jo je ob inšpekcijskem pregledu ugotovil pristojni davčni inšpektor in jo popisal v svojem zapisniku. Iz te dokumentacije je po ugotovitvah v zapisniku med drugim razvidno tudi, da je ta družba tožniku obračunala in plačala obresti za njegove vložke v tej družbi, in sicer v letih 1994, 1995 in 1996. Ugotovljeno je tudi, da tožnik teh zneskov ni prikazal v svoji dohodninski napovedi za isto obdobje, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Glede na ti dve okoliščini je tudi po presoji vrhovnega sodišča verjetno izkazano, da bi bila odločba o dohodnini za leto 1994, 1995 in 1996 za tožnika lahko drugačna, če bi te obresti v svoji davčni napovedi prikazal. Že to pa je glede na določbo 256. člena ZUP/86 dovolj, da se lahko dovoli obnova postopka. Ali bo v obnovljenem postopku odločba o dohodnini za tožnika za leto 1994, 1995 ali 1996 drugačna, ali pa bo potrjena prejšnja odločba, ni stvar postopka dovolitve obnove, temveč je to stvar vodenja in odločanja v obnovljenem postopku. V obnovljenem postopku pa bo lahko tožnik uveljavljal vse ugovore in dokaze, ki so relevantni za odločanje v obnovljenem postopku, ne pa tudi v postopku dovolitve obnove. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikove ugovore kot neumestne, ker se ne nanašajo na vprašanja dovolitve obnove postopka, temveč odločanja v obnovljenem postopku.

Ne držijo pritožbene navedbe, da prvostopno sodišče ni odgovorilo na ključne tožnikove tožbene ugovore. V predzadnjem odstavku obrazložitve je sodišče pojasnilo, da ugovorov, ki se nanašajo na vsebino ugotavljanja in odločanja v obnovljenem postopku tožnik ne more uspešno uveljavljati v postopku odločanja o tem, ali so podani razlogi za obnovo postopka. Glede na to po presoji vrhovnega sodišča tožniku ni bila kršena pravica do pritožbe.

Iz inšpekcijskega zapisnika izhaja, da je izvenbilančna dokumentacija družbe Z. obstojala že v času odločanja davčnega organa o tožnikovi dohodnini za kritična leta, le da organ zanjo ni vedel. Če bi vedel, bi jo moral že pred prvo odločbo presodili in odločili glede na svoje ugotovitve. Ker tega ni mogel, ker za to dokumentacijo ni vedel, bo treba to storiti v obnovljenem postopku, v katerem pa bo tožnik sodeloval kot stranka.

V obnovljenem postopku bo upravni organ presojal tudi, kakšno pogodbo po vsebini je imel tožnik sklenjeno z družbo Z. To, da se v postopku dovolitve obnove postopka še ne odloča o vprašanjih, ki so predmet odločanja v obnovljenem postopku, je določeno v 258. členu ZUP/86, pri čemer se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku izvede postopek po določbah ZUP/86, ki se nanašajo na ugotovitveni postopek.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.