Jedro

V primeru kolizije interesa tožnice, da prepreči izvršbo na svojem delu nepremičnega premoženja, in tožene stranke, da poplača svojo terjatev iz tega premoženja, je potrebno zaradi zahteve varstva pravnega prometa, dati prednost dobroverni osebi, ki je pridobila pravico v zaupanju v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je izvršba v postopku izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju, pod opr. št. In 82/2006, ki teče na predlog tožene stranke zoper dolžnika - M. K., D, M., na predmetu izvršbe, nepremičninah parc. št. 4010/123 - dvorišče 1177 m2, poslovna stavba 623 m2, vpisana pri vl. št. 2795 k.o. M. in parc. št. 4010/163 - poslovna stavba 305 m2, dvorišče 349 m2, vpisana pri vl. št. 2851 k.o. M., do deleža 1/2, ki je v lasti tožeče stranke, nedopustna. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi stroškovni del zahtevka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 527,41 EUR v roku 15-ih dni od izdaje odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnica je na predmetnih nepremičninah pridobila lastninsko pravico po samem zakonu na originaren način. Zaradi navedenega ne more biti v slabšem položaju od lastnika, ki pridobi lastninsko pravico na podlagi pravnega posla in vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tako ne more nihče poseči v lastninsko pravico tožnice na zadevnem nepremičnem premoženju, ker lastninska pravica do ene polovice na skupnem premoženju, učinkuje zoper vse. Tožnica je pridobila pravico do vpisa ene polovice na skupnem premoženju s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 326/2007 z dne 12.12.2007, kar pa sodišče ni upoštevalo pri izdaji izpodbijane sodbe. Postopek izvršbe pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju, opr. št. In 82/2006, ne more vplivati na lastninsko pravico tožnice na predmetnem nepremičnem premoženju, saj tožnica ni dolžnik v postopku izvršbe. V času izdaje izpodbijane sodbe je bila v zemljiški knjigi kot solastnik do 1/2 vpisana tožnica, kar pa sodišče ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izvršba na polovični delež nepremičnega premoženja parc. št. 4010/123 in parc. št. 4010/163 obe k.o. M., nedopustna. Sodišče druge stopnje se z razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja in se v izogib ponavljanju na njih sklicuje. Sodišče prve stopnje se je namreč pravilno sklicevalo na 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03; v nadaljevanju ZZK-1), ki določa, da k dor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Nadalje drugi odstavek določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.

Lastnik nepremičnine je tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi (11. člen Stvarnopravnega zakonika; Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ). V predmetni zadevi je bil v trenutku vknjižbe zastavne pravice na podlagi notarskega zapisa notarja M.K., opr. št. SV 1403/03 z dne 3.7.2003, torej na dan 7.7.2003 - kot izključni lastnik vknjižen M. K. Res je, da je bil M. K. na ta dan že v zakonski zvezi s tožnico in da je na podlagi sodbe na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Novem mestu, tožnica postala solastnica nepremičnin, ki so predmet izvršbe ter da je tožnica te nepremičnine pridobila na originaren način, tako da vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi ni konstitutivne narave, a je v predmetni zadevi bistveno zgolj to, da je bila pogodbena zastavna pravica na podlagi notarskega zapisa z dne 3.7.2003 vknjižena, ko je bil lastnik nepremičnine izključno M. K., zastavni upnik pa je bil glede tega dejstva v dobri veri. Izvršba v postopku pod opr. št. In 82/2006 je bila dovoljena na podlagi že omenjenega izvršljivega notarskega sporazuma (torej pogodbene zastavne pravice), tako zastavna pravica na nepremičnini ni bila vpisana na podlagi sklepa o izvršbi, zato tudi ne pride v poštev uporaba odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 128/2003 z dne 27.1.2005, kjer pa je ustavno sodišče zapisalo, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, kar pa je utemeljen ugovor tožene stranke v tem postopku.

Po drugi strani je bilo ravnanje tožnice, ki ni pravočasno predlagala vknjižbe svoje solastninske pravice do 1/2 v zemljiško knjigo, neskrbno, zato na podlagi že citiranega drugega odstavka 8. člena ZZK-1 trpi škodljive posledice svoje opustitve, to pa v predmetni zadevi pomeni, da je izvršba dovoljena tudi zoper njen solastninski del. V primeru kolizije interesa tožnice, da prepreči izvršbo na svojem delu nepremičnega premoženja, in tožene stranke, da poplača svojo terjatev iz tega premoženja, je potrebno zaradi zahteve varstva pravnega prometa, dati prednost dobroverni osebi, ki je pridobila pravico v zaupanju v zemljiško knjigo. To pa tudi pomeni, da je takšna ureditev izjema od splošnega načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam (Plavšak: Zakon o zemljiški knjigo, GV, 2003, str. 38, 39). Na podlagi povedanega so vse pritožbene navedbe, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, s tem da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.