Jedro

V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni. Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava uniformirane policije, Center za tujce (v nadaljevanju: toženka), je z odločbo, št. 2253-33/2024/28 (216-04) z dne 12. 8. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), tožniku odredila podaljšanje nastanitve v Centru za tujce za največ 6 mesecev. Odločeno je bilo še, da tožba ne zadrži izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasni, da je izpodbijano odločbo izdala po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 1. alineje prvega odstavka 79. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), po kateri v primeru, če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku 6 mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija z odločbo zaradi nesodelovanja tujca v postopku odstranitve ali zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav, ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom podaljša za nadaljnjih 6 mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti. Ob tem se toženka sklicuje še na določbe prvega in drugega odstavka 76. člena ter na določbe 68. člena ZTuj-2.

3.Tožniku je bila že dne 15. 10. 2021 izdana odločba o vrnitvi (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi), v skladu s katero je treba tožnika odstraniti iz Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Tožnik je v Centru za tujce nastanjen od 13. 2. 2024 dalje. Tukajšnje sodišče je s sklepom, št. III U 165/2024 z dne 7. 8. 2024, presodilo, da je omejitev gibanja tožniku v Centru za tujce še vedno utemeljena, ker obstaja nevarnost pobega. Tožnik je bil 7. 8. 2024, torej tik pred izdajo izpodbijane odločbe, pred sodiščem tudi zaslišan. Ker se dejansko stanje od zaslišanja tožnika pred sodiščem do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenilo, je toženka izpodbijano odločbo izdala, ne da bi tožnika pred njeno izdajo posebej zaslišala, pri čemer se je sklicevala tudi na določbo 4. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa pogoje za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka.

4.Toženka izpostavlja, da je odločbo o vrnitvi dolžna izvršiti. Ugotavlja, da tožnik vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo in (zato) v postopku ne sodeluje (v smislu, da ni predložil dokazil o svoji istovetnosti in o sebi daje različne osebne podatke), kar je tudi razlog, da pridobivanje potovalnega dokumenta in organizacija vrnitve terjata več časa. Tožnik bi s svojim sodelovanjem lahko pospešil postopek, pa tega ni storil. Prvi informativni razgovor z njim je bil opravljen 15. 2. 2024, drugi pa 27. 2. 2024. Možnost prostovoljnega vračanja z vključitvijo v program reintegracije tožnik zavrača, saj so ponujena sredstva prenizka, da bi si lahko uredil življenje. Če bi mu ponudili vsaj 15.000,00 EUR, bi se v Alžirijo vrnil brez težav.

5.V času nastanitve v Centru za tujce tožnik ni predložil nikakršnih dokazil o svoji istovetnosti, čeprav ga je toženka k temu izrecno pozvala. Med postopkom je izjavil, da osebnih dokumentov ne poseduje, saj jih je izgubil že v Turčiji. Ob tem toženka izpostavi, da ji je INTERPOL Bruselj, Belgija, sporočil, da se tožnik pri belgijskih varnostnih organih predstavlja s štirimi različnimi osebnimi podatki in sicer: A. A., rojen 7. 3. 1992, Alžirija; A. A., rojen 7. 3. 1997, Maroko; A. A., rojen 7. 3. 1997, Alžirija, in A. A., rojen 8. 3. 1990, Alžirija. V pisni izjavi z dne 15. 4. 2024 je tožnik navedel, da je njegovo resnično ime A. A., pri vlogi za milejši ukrep pa je prišlo do pomote s strani pooblaščenke, saj ga znanci kličejo A. A., kar je skrajšana različica njegovega rojstnega imena A. A. V zvezi z imenom matere in očeta pa je tožnik navedel, da je do razlik v navedbah imen prišlo zaradi nestandardiziranega zapisovanja arabskih imen v latinico. Glede imena matere je tožnik navedel še, da gre za lokalne različice istega imena, ne ve pa, katero ime mati uporablja v dokumentih.

6.Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe nadalje navaja, da je tožnik 22. 1. 2019 in nato še 27. 1. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v RS. Oba postopka sta bila ustavljena, saj je tožnik pred njunim zaključkom samovoljno zapustil prostore Azilnega doma. Dne 5. 10. 2021 je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe iz Švice vrnjen v RS. Ker je odstopil od namere za mednarodno zaščito, je bil 18. 10. 2021 nastanjen v Centru za tujce. Istega dne je podal namero za mednarodno zaščito. Dne 21. 6. 2022 je tožnik vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Še pred zaključkom tega postopka je 4. 7. 2022 samovoljno zapustil prostore Azilnega doma in odšel neznano kam. Na podlagi preverjanj pri tujih varnostnih organih je toženka ugotovila, da je tožnik v Nemčiji, v Dortmundu, do 27. 9. 2023 prestajal zaporno kazen, 11. 12. 2023 pa mu je bil odrejen pripor v Frankfurtu. Dne 13. 2. 2024 je bil tožnik v spremstvu nizozemskih varnostnih organov na podlagi Dublinske uredbe vrnjen v RS, 5. 3. 2024 je vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS, ki je bil zavržen, zakonitost te odločitve pa je bila potrjena pred Upravnim sodiščem (zadeva I U 554/2024).

7.Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in poizvedovanja pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani je toženka nadalje ugotovila, da je bil tožnik obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva po 246. členu KZ-1. Obravnavan je bil tudi za kazniva dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po 299. členu KZ-1. Storil je tudi prekrške s področja mamil in zasebnega varovanja. Zaradi navedenih ravnanj je bil tožnik obravnavan v času, ko so se vodili njegovi postopki v zvezi z mednarodno zaščito in je bival v Azilnem domu, kar (dodatno) kaže na nespoštovanje pravnega reda RS.

8.Zaradi ponavljajočih se kršitev pravil bivanja v Centru za tujce je bila tožniku 22. 5. 2024 izdana odločba, s katero mu je bila odrejena odstranitev iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločena nastanitev v posebej varovani sobi od 21. 5. 2024 od 13.30 ure do 24. 5. 2024 do 13.30 ure. Dne 24. 5. 2024 je bil ob prisotnosti tolmača s tožnikom opravljen razgovor, na katerem je bil ponovno opozorjen na spoštovanje pravil bivanja v Centru za tujce, na strpen odnos do zaposlenih in na posledice ob morebitni naslednji kršitvi pravil bivanja.

9.Toženka nadalje ugotavlja, da sta v SIS evidence tožniku vnesli ukrepa tako Švica kot tudi Nemčija. Prva ukrep "Zavrnitev vstopa in prepoved prebivanja", veljaven od 5. 10. 2021 do 5. 10. 2025, slednja pa ukrep "Odločba o vrnitvi", veljaven od 16. 5. 2024 do 16. 5. 2027.

10.Na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja toženka zaključuje, da brez izdaje izpodbijane odločbe oziroma brez omejitve gibanja tožniku ne bo mogoče učinkovito realizirati njegove odstranitve iz RS, saj je tožnik s svojim dosedanjim ravnanjem pokazal, da se bo temu skušal izogniti. Toženka izpostavlja, da je tudi Upravno sodišče v sklepu z dne 7. 8. 2024 ugotovilo, da tožnik ni (s potrebno gotovostjo) izkazal, da bi milejši ukrep dejansko spoštoval in bi do odstranitve iz RS ostal na njenem ozemlju. Tožnik sicer zatrjuje, da ima možnost bivanja pri B. B., kar izkazuje z njeno izjavo z dne 21. 3. 2024 ter načeloma izjavlja, da bo spoštoval vse odločbe in ukrepe slovenskih organov, vendar obenem navaja, da ne želi zapustiti RS, čeprav ve in razume, da v RS biva brez ustreznega dovoljenja in mora RS zapustiti. Z dosedanjimi ravnanji pa je pokazal, da si način in pravila gibanja prilagaja zgolj lastnim potrebam. Še preden je bilo odločeno o njegovih vlogah, ki jih je podal po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1), je namreč večkrat samovoljno zapustil Azilni dom in odšel v tujino, kar izhaja iz dejstva, da je bil v RS dvakrat vrnjen na podlagi Dublinske uredbe. Tožnik je šele tedaj, ko mu je bilo omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, začel zatrjevati, da bo ravnal tako, kot bo od njega zahtevano, na podlagi preteklih ravnanj tožnika pa toženka sklepa, da so tovrstna zatrjevanja zgolj prilagojena potrebam postopka in ne izkazujejo dejanskega namena, da bi tožnik spoštoval zakonodajo, ki velja v RS. Toženka dodaja, da je ukrep, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe, nujen tudi z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter javne varnosti, da se prepreči nastop morebitnih v naprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu ter ki posredno in neposredno izhajajo iz dejstva, da gre v postopku za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in daje pristojnim organom različne podatke o svoji istovetnosti ter izvršuje kazniva dejanja in prekrške na območju RS.

11.Ugotovljene okoliščine po oceni toženke tako izkazujejo nevarnost pobega tožnika v smislu 68. člena ZTuj-2, zato nima razloga, da obvezno namestitev v Centru za tujce nadomesti z milejšim ukrepom, pri čemer toženka pojasni še, da je tožnik (posebej) vložil prošnjo za izrek milejšega ukrepa, ki je bila z odločbo z dne 22. 5. 2024 zavrnjena. Istega dne je tožnik ponovno vložil prošnjo za izrek milejšega ukrepa, ki je bila s sklepom z dne 25. 7. 2024 zavržena.

12.Tožnik nima osebnih dokumentov in njegove istovetnosti alžirske oblasti še niso potrdile. Veleposlaništvo Alžirije v Budimpešti (v nadaljevanju: veleposlaništvo) je bilo 6. 3. 2024 zaprošeno za potrditev istovetnosti tožnika in za izdajo potovalnega dokumenta. Naknadno je toženka zaprosilo dopolnila s podatki, pridobljeni v okviru mednarodnega policijskega sodelovanja, ter 28. 5. 2024 veleposlaništvo zaprosila za informacije v zvezi s predmetnim postopkom. Dne 10. 6. 2024 so predstavniki delegacije Alžirije, ki je obiskala Center za tujce, s tožnikom opravili razgovor. Po urgenci toženke je veleposlaništvo s tožnikom 19. 7. 2024 ponovno opravilo razgovor.

Tožba

13.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Vlaga jo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnika nemudoma izpusti iz Centra za tujce. Zahteva tudi, da mu toženka povrne njegove stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14.V tožbi ugovarja, da je toženka bistveno kršila določbe upravnega postopka, saj pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni zaslišala in mu ni omogočila pravice do izjave. Tožnik je namreč zoper sklep tega sodišča III U 165/2024 z dne 7. 8. 2024 vložil pritožbo, zato je nedopustno sklicevanje toženke na ugotovitve sodišča v postopku III U 165/2024, saj sklep sodišča ni pravnomočen.

15.Meni, da zamude pri pridobivanju potovalnega dokumenta, po poteku 6 mesecev, ni več dopustno pripisovati tožniku in njegovemu nesodelovanju v postopku. Iz podatkov zadeve je razvidno, da je toženka že 6. 3. 2024 na veleposlaništvo poslala prošnjo za potrditev identitete tožnika, kar še ni bilo realizirano. Tožnik je dal prstne odtise, imel je razgovor z alžirskimi organi, ki so svojo odločitev že napovedali. Opozarja, da imajo tako toženka kot tudi alžirski organi vzvode za ugotovitev identitete tožnika, zato za morebitne zamude tožnik ne more biti odgovoren. Toženka se tudi sklicuje na ukrepe (Švice in Nemčije), kar kaže, da je očitno identiteta tožnika znana.

16.V konkretnem primeru je treba opraviti presojo, v kolikšnem času bo toženka lahko izvršila odstranitev, ne pa ukrepa "na zalogo" podaljševati. Pripominja še, da je ZTuj-2 za predmetni ukrep določil rok 6 mesecev upoštevaje tudi okoliščine, da je v nekaterih primerih pridobivanje potovalnih dokumentov dolgotrajno, zato mora biti presoja, ali je potrebno rok še podaljšati, kljub izteku 6 mesecev, strožja, in ne more temeljiti zgolj na obrazložitvi, da je postopek dolgotrajen in da tujec noče sodelovati.

17.Napačna in neutemeljena je (tudi) presoja toženke glede (ne)možnosti izreka milejšega ukrepa. Tožnik je namreč izkazal, da ima možnost prebivanja pri B. B. in je ponudil možnost javljanja na policijski postaji. Toženka tožniku v naprej odreka zaupanje, pri čemer se sklicuje na postopke, ki so potekali na drugi pravni podlagi (ZMZ-1 in Dublinska uredba). Tožnik tudi ne more sprejeti argumentacije, ki je v nasprotju z načelom zakonitosti, da milejšega ukrepa ni mogoče izreči, zaradi "preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter javne varnosti, da se prepreči nastop morebitnih vnaprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu in ki posredno in neposredno izhaja iz dejstva, da gre v postopku za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in daje pristojnim organom različne podatke o svoji istovetnosti ter izvršuje kazniva dejanja in prekrške na območju RS".

18.Toženka se v izpodbijani odločbi sklicuje tudi na obsodbe za kazniva dejanja, za katera je bil tožnik obsojen, vendar teh ni konkretizirala (opravilne številke) in časovno opredelila, zato ni mogoče razbrati, ali gre za zaključene (morebiti izbrisane) ali za še odprte kazenske postopke.

19.Iz navedenih razlogov tožnik zaključuje, da toženka ni ustrezno utemeljila in obrazložila nevarnosti pobega in tožnikovega nesodelovanja v postopku, na katerih utemeljuje izpodbijani ukrep, ki je v nasprotju z načelom sorazmernosti.

20.V dokaz svojih navedb je tožnik priložil izpodbijano odločbo, predlagal je tudi, da sodišče vpogleda v listine upravnega spisa in tožnika zasliši.

Odgovor na tožbo

21.Tožba s prilogo je bila vročena toženki, ki je sodišču poslala kopijo vročilnice, iz katere je razviden datum vročitve izpodbijane odločbe tožniku, ter uradni zaznamek toženke z dne 26. 7. 2024 - Pregled ukrepov in nalog izvedenih zaradi ugotavljanja identitete tožnika (v nadaljevanju: uradni zaznamek z dne 26. 7. 2024), v ostalem se je sklicevala na listine, ki so bile temu sodišču predložene v zadevi III U 165/2024.

22.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in poudari, da je bila ta izdana le 5 dni po tem, ko je bil tožnik 7. 8. 2024 na sodišču podrobno zaslišan in ko je imel možnost povedati (in izkazati) vse, kar je v njegov prid. Sodišče je tedaj presodilo, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena. Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ko zaslišanje stranke ni nujno, tožnik pa je bil v drugih postopkih vabljen na zaslišanje, pa se tega osebno ni udeležil (vabilo na zaslišanje dne 15. 4. 2024). V zvezi s sorazmernostjo predmetnega ukrepa se toženka sklicuje tudi na ugotovitve in presojo sodišča v sklepu, št. III U 165/2024 z dne 7. 8. 2024. Toženka tako zaključuje, da je ukrep nujen in sorazmeren, izpodbijana odločba pa zakonita.

23.Odgovor na tožbo in uradni zaznamek sta bila tožniku vročena.

Nadaljnji potek upravnega spora

24.Poleg listin upravnega spisa, ki se nahajajo v zadevi tukajšnjega sodišča III U 165/2024 (dokazni predlog toženke), je sodišče v obravnavani zadevi pridobilo tudi sklep tukajšnjega sodišča, št. III U 165/2024 z dne 7. 8. 2024 (v nadaljevanju: sklep sodišča z dne 7. 8. 2024), ter zapisnik o opravljeni glavni obravnavi dne 7. 8. 2024 v zadevi III U 165/2024 (v nadaljevanju: zapisnik z dne 7. 8. 2024), oba v smislu določbe drugega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), po kateri sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.

25.Sodišče je 16. 9. 2024 v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, ki so se ga udeležili tožnik osebno ter pooblaščenki obeh strank. Tožnik je obravnavo spremljal po imenovanem tolmaču za arabski jezik, ki je prevajal tudi, ko je bil tožnik zaslišan kot stranka. Tožnik je izkazal, da tolmača razume, in je s prevajanjem soglašal.

26.Na obravnavi je tožnik (osebno ter preko pooblaščene odvetnice) vztrajal pri tožbenih navedbah. Ob povzemanju obrazložitve izpodbijane odločbe s strani sodnice je tožnik povedal, da v RS ni bil spoznan za krivega povzročitve kaznivih dejanj ali prekrškov. Povedal je še, da je pred organi vedno uporabljal iste osebne podatke, to je: A. A. (priimek), A. A. (ime), državljan Alžirije, 7. 3. 1992 (rojstni datum). Pri navedbah Interpola Belgije, na katere se sklicuje toženka, gre očitno za pomoto.

27.Pooblaščenka tožnika je prerekala navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter poudarila, da v zadevi od 19. 7. 2024 ni bilo nobenih sprememb. Tudi tožnik osebno je izpostavil, da se na odgovor alžirskih diplomatskih organov čaka že več kot 2 meseca.

28.Državna odvetnica je v nadaljevanju prerekala, da v zadevi od 19. 7. 2024 ni bilo nobenih sprememb. Tožnik je 7. 8. 2024 na tukajšnjem sodišču povedal, da ne želi povedati imena matere in očeta ter da ne želi povedati ničesar dodatnega o svoji identiteti. Povedal je tudi, da ve, da ga v Alžirijo ne morejo vrniti, če nima potovalnih dokumentov. Če bo tokrat pred sodiščem povedal več o svoji identiteti, se bo postopek, ki je dejansko že dolgotrajen, pospešil. Sicer pa so v konkretnem primeru, zaradi nesodelovanja, podani zakoniti razlogi za podaljšanje omejitve gibanja.

29.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze. Vpogledalo je izpodbijano odločbo ter listine upravnega spisa, ki ga je toženka predložila v zadevi tukajšnjega sodišča III U 165/2024, to je: odločbo o vrnitvi; odločbo o omejitvi gibanja, št. 225-10/2024/1 (3C631-36) z dne 13. 2. 2024; odločbo Centra za tujce, da se tožniku zavrne prošnja za milejši ukrep, št. 021-4/2024/5 (216-8) z dne 26. 4. 2024; odločbo Centra za tujce o odstranitvi iz skupnih bivalnih prostorov in nastanitev v posebej varovani sobi, št. 225-165/2024/2 (216-8) z dne 22. 5. 2023; odločbo Ministrstva za notranje zadeve, da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, št. 214-278/2024/2 (141-05) z dne 9. 5. 2024, in uradni zaznamek. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 je sodišče vpogledalo tudi zapisnik z dne 7. 8. 2024 in sklep sodišča z dne 7. 8. 2024.

30.Sodišče je izvedlo tudi predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika. Ko je sodnici pred zaslišanjem povedal svoje osebne podatke, ni povedal, kako je ime njegovi materi in njegovemu očetu, čeprav je bil to (dvakrat) izrecno vprašan.

31.Povedal je, da osebnih dokumentov nima. Napačnih osebnih podatkov ni dal, (popolnih) osebnih podatkov pa oblastnem ne daje, ker ne želi, da ga vrnejo v Alžirijo. Večkrat je poudaril, da se v Alžirijo noče vrniti.

32.Po tem, ko je državna odvetnica tožnika opozorila, da je na sodišču 7. 8. 2024 povedal, da je izvršil tatvino slušalk, je tožnik pojasnil, da tega tokrat ni povedal oziroma je trdil, da v RS ni izvršil nobenih kaznivih dejanj, ker je štel, da je to dejstvo sodišču že znano, slušalke pa je vrnil.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

33.Tožba ni utemeljena.

34.V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožniku z odločbo z dne 13. 2. 2024 odrejena omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce od 13. 2. 2024 od 14.20 ure dalje do tožnikove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot 6 mesecev. Ni sporno, da je navedena odločba z dne 13. 2. 2024 pravnomočna, prav tako ni sporno, da je Ministrstvo za notranje zadeve pred iztekom 3 mesecev od navedene odreditve omejitve gibanja tožniku, po uradni dolžnosti preverilo utemeljenost ukrepa (prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2) ter z odločbo z dne 9. 5. 2024 ugotovilo, da je omejitev gibanja tožniku po odločbi z dne 13. 2. 2024 še vedno utemeljena. Tudi odločba z dne 9. 5. 2024 je pravnomočna. Pred iztekom roka iz odločbe z dne 13. 2. 2024 (6 mesecev od odreditve ukrepa) je zakonitost predmetnega ukrepa po uradni dolžnosti presodilo tudi tukajšnje sodišče (drugi in tretji odstavek 79.a člena ZTuj-2). S sklepom z dne 7. 8. 2024 je sodišče ugotovilo, da je omejitev gibanja, ki je bila tožniku odrejena z odločbo z dne 13. 2. 2024, še vedno utemeljena. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik zoper sklep sodišča z dne 7. 8. 2024 vložil pritožbo, o kateri še ni odločeno.

35.Pred iztekom 6 mesečnega roka iz odločbe z dne 13. 2. 2024 je toženka 12. 8. 2024 izdala izpodbijano odločbo, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, s katero je tožniku podaljšala omejitev gibanja za največ 6 mesecev.

36.Z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: i.) ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami ZTuj-2; ii.) ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2). Z namenom ugotovitve istovetnosti tujca se lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo tujec zapustil ozemlje RS (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Skladno z določbo 68. člena ZTuj-2 so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršnakoli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge. Na tem mestu sodišče pripominja, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, v 68. členu ZTuj-2 navedene primeroma, in da lahko že ena sama okoliščina, v kontekstu dejanskega stanja konkretnega primera, kaže na nevarnost pobega.

37.Izpodbijano odločbo je toženka izdala na podlagi 1. alineje prvega odstavka 79. člena ZTuj-2, v skladu s katero lahko v primeru, če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku 6 mesecev ni mogoče odstraniti iz države, zaradi nesodelovanja tujca v postopku odstranitve ali zamude pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru, če so za to izpolnjeni (zgoraj navedeni) pogoji iz ZTuj-2 in če je utemeljeno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti.

38.Med strankama ni sporno, da je tožnik v postopku (izvedbe) odstranitve iz RS na podlagi pravnomočne odločbe o vrnitvi z dne 15. 10. 2021. Tožnik je na glavni obravnavi sam povedal, da osebnih dokumentov nima in da z organi oblasti načeloma sodeluje, ne pa v smeri, da bi se v celoti odkrili njegovi osebni podatki, kar bi toženki omogočilo pridobitev potovalnega dokumenta zanj, saj kategorično zavrača vrnitev v Alžirijo. Tudi na glavni obravnavi, pred zaslišanjem, ko je tožnik povedal svoje osebne podatke, teh v celoti ni povedal, saj ni navedel imena matere in očeta, čeprav je bil s strani sodnice k temu dvakrat pozvan. Dejstvo je, da je toženka dolžna tožnika odstraniti iz RS in da odstranitev ni mogoča, dokler se ne ugotovi njegova identiteta in zanj pridobi potovalni dokument, pri čemer je postopek ugotavljanja istovetnosti tožnika še v teku.

39.V zadevi ni sporno, da je tožnik med letom 2019, ko je v RS prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in letom 2024, najmanj dvakrat samovoljno zapustil RS. Navedeno izhaja tudi iz nespornih dejstev, da je bil tožnik na podlagi Dublinske uredbe v RS dne 5. 10. 2021 vrnjen iz Švice, dne 13. 2. 2024 pa iz Nizozemske. RS je tožnik samovoljno zapustil, ko so bili v teku postopki v zvezi z mednarodno zaščito, ki jih je sprožil tožnik sam, in ki so bili prav zaradi njegovega postopanja ustavljeni.1 Že na podlagi zgoraj navedenih dejstev, ob tem, da tožnik ves čas postopka, tako pred upravnimi organi kot pred sodiščem, vztrajno zavrača vrnitev v Alžirijo, sodišče zaključuje, da je v konkretnem primeru izkazana nevarnost pobega tožnika v smislu citiranih določb 68. člena ZTuj-2. Na izrecno vprašanje sodnice tožniku, ko je bil 16. 9. 2024 kot stranka zaslišan na glavni obravnavi, da glede na to, da je že večkrat samovoljno zapustil RS, ko je čakal na odločitev organov glede mednarodne zaščite, torej glede njegove pravice, zakaj naj mu tokrat verjame, da RS ne bo zapustil, kljub temu, da se mora vrniti v Alžirijo na podlagi odločbe o vrnitvi, pa vrnitev v Alžirijo odločno zavrača, tožnik ni povedal nič konkretnega, pač pa je ponovno podal splošno navedbo, enako kot že večkrat doslej tekom postopka, da nima interesa zapustiti RS, da ima tu naslov, kjer bi lahko bival, ter veliko znancev, ki bi mu pomagali, predvsem bi mu pomagala Ambasada Rog.

40.Toženka je izpodbijano odločbo oprla tudi na ugotovitve, da je bil tožnik v RS obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj tatvine in zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva, da je bil obravnavan za kazniva dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi ter da je storil je prekrške s področja mamil in zasebnega varovanja. Sodišče pri odločanju teh dejstev ni upoštevalo. Tožnik jih je namreč prerekal, v tožbi ugovarjal, da niso konkretizirana, ter zaslišan kot stranka povedal, da v RS nima kazenske evidence in nobenih težav. Toženka tekom postopka (niti po tem, ko je tožnik ugotovitvam ugovarjal), ugotovitev, da naj bi bil tožnik obravnavan in obsojen za kazniva dejanja ter spoznan za krivega storitve prekrškov, ni konkretizirala in jih tudi z ničemer ni izkazala.

41.Ob tem pa sodišče pripominja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik v Nemčiji, v Dortmundu, do 27. 9. 2023 prestajal zaporno kazen, 11. 12. 2023 pa je bil zoper njega v Frankfurtu odrejen pripor. Prav tako ni sporno, da mu je bil z odločbo z dne 22. 5. 2024, zaradi več kršitev pravil bivanja v Centru za tujce (med drugim tudi zato, ker je udaril drugega tujca), izrečen ukrep odstranitve iz skupnih bivalnih in drugih prostorov ter ločena nastanitev v posebej varovani sobi do 3 dni (od 21. 5. 2024 od 13.30 ure do 24. 5. 2024 do 13.30 ure). Odločba z dne 22. 5. 2024 je pravnomočna.

42.Tožnik nadalje ugovarja, da mu ob tem, da konkretni ukrep omejitve gibanja traja že več kot 6 mesecev, ni mogoče pripisati odgovornosti, da njegova istovetnost še ni ugotovljena. Te odgovornosti tožniku nihče ne očita, vendar po presoji sodišča toženka utemeljeno opozarja, da ima tožnik neposreden vzvod za skrajšanje postopka s tem, da popolno pove svoje osebne podatke. Po drugi strani pa ima toženka za ugotovitev identitete tujca posredne vzvode. Sodišče se strinja s pripombami tožnika, da mora biti uporaba teh vzvodov v postopku kontinuirano izkazana. Pri konkretnem ukrepu gre za poseg v ustavno pravico do varstva osebne svobode, pri čemer je ta poseg zakonit (tudi po poteku 6 mesecev, kar izpostavlja tožnik), če so podani vsi zakonski pogoji po ZTuj-2.

43.Toženka je v zadevi izkazala, da je veleposlaništvo 6. 3. 2024 zaprosila za potrditev istovetnosti tožnika in za izdajo potovalnega dokumenta. Izkazala je tudi kontinuirano postopanje v tej smeri (povzeto v 12. točki te obrazložitve) do 19. 7. 2024, ko jo je veleposlaništvo obvestilo, da bodo odločitev o izdaji potovalnega dokumenta posredovali v kratkem. Iz uradnega zaznamka z dne 26. 7. 2024 sicer izhaja, da bo toženka v primeru, če odgovora veleposlaništva ne bo prejela v kratkem, obvestila in opozorila Ministrstvo za zunanje zadeve na neodzivnost veleposlaništva. V postopku toženka ni zatrjevala (in posledično ne izkazala), da je tako tudi dejansko postopala, vendar sodišče kljub temu, ob vseh okoliščinah konkretnega primera, ocenjuje, da so (bili) izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da se tožniku izreče oziroma podaljša sporni ukrep. Izpodbijana odločba, katere zakonitost se presoja v tem upravnem sporu, je bila namreč izdana 12. 8. 2024, torej manj kot mesec dni po tem, ko je toženka prejela odgovor veleposlaništva z dne 19. 7. 2024, da bo odločitev glede potovalnega dokumenta posredovan v kratkem, iz podatkov korespondence toženke in veleposlaništva pa je tudi utemeljeno pričakovati, da bo mogoče tožnika odstraniti v času, za katerega mu je bil predmetni ukrep izrečen.

44.Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po presoji sodišča toženka utemeljeno in skladno z zgoraj citirano pravno podlago (36. in 37. točka obrazložitve) tožniku podaljšala ukrep kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka pri odločanju ugotavljala in ocenila (tudi) sorazmernost (podaljšanja) ukrepa. Ocenila je, da v konkretnem primeru ni možno učinkovito uporabili milejših ukrepov. Po presoji sodišča je ta ocena toženke razumna in ustrezno obrazložena s konkretnimi dejstvi, zato je neutemeljen (sicer posplošeni) tožbeni ugovor, da se tožniku v naprej odreka zaupanje.

45.Tožnik navaja, da mu možnost bivališča izven Centra za tujce zagotavlja B. B., ima pa tudi zagotovljeno pomoč znancev, predvsem preko Ambasade Rog. Sodišče tudi v tem sodnem postopku (enako kot v zadevi III U 165/2024) ocenjuje, da četudi šteje, da bi si tožnik lahko uredil bivališče zunaj Centra za tujce, pa njegovo dosedanje ravnanje, kot je opisano v vseh predhodnih točkah te obrazložitve, ne daje podlage za zaključek, da bi bil, če bi bil nastanjen izven Centra za tujce, pripravljen prostovoljno sodelovati pri izvršitvi ukrepa odstranitve iz RS. Njegovo dosedanje ravnanje in vztrajno zavračanje vrnitve v Alžirijo namreč izkazuje ravno nasprotno - da tega ukrepa ni pripravljen prostovoljno izvršiti. V tem upravnem sporu v zvezi s sorazmernostjo ukrepa tožnik ni navedel nič več ali drugače od tistih dejstev, ki jih je sodišče že upoštevalo pri presoji v sklepu z dne 7. 8. 2024, pač pa kljub obrazloženemu in kljub temu, da je bil k temu s strani sodnice na glavni obravnavi izrecno pozvan, kot je bilo že zgoraj navedeno, vztraja pri navedbah, da ima v RS zagotovljeno bivališče in pomoč znancev, drugih (konkretnih) dejstev, ki bi sodišče prepričala, da je izrek milejšega ukrepa v konkretnem primeru utemeljen, pa tožnik ni navedel.

46.Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe med drugim navedla, da je ukrep, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe, nujen tudi z vidika "preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter javne varnosti, da se prepreči nastop morebitnih v naprej nedoločljivih ravnanj in neželenih posledic, ki niso v javnem interesu ter ki posredno in neposredno izhajajo iz dejstva, da gre v postopku za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in daje pristojnim organom različne podatke o svoji istovetnosti ter izvršuje kazniva dejanja in prekrške na območju RS". Po presoji sodišča tožnik takšni argumentaciji odločbe, zaradi njene nekonkretiziranosti in hipotetičnosti (bodoča negotova dejstva), utemeljeno nasprotuje. Vendar pa utemeljitev izpodbijane odločbe v tem delu ne vpliva na njeno zakonitost, saj je toženka izpodbijano odločbo sicer ustrezno utemeljila na drugih zgoraj povzetih razlogih, na katere se sodišče tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kolikor iz obrazložitve te sodbe ne izhaja drugače.

47.Glede na to, da je sodišče v tej zadevi tožniku celovito omogočilo udejanjanje pravice do izjave, tudi na glavni obravnavi in s tem, da ga je zaslišalo kot stranko, se do tožbenih ugovorov v zvezi s kršitvijo te pravice s strani toženke, ni posebej opredeljevalo.

11 Glej sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 123/2022 z dne 15. 3. 2022.

48.Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba zakonita. Tožbo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

49.Izrek o stroških postopka tožnika (toženka povračila stroškov postopka ni zahtevala) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Natančnejši (nesporni) potek dogajanja je povzet v 6. točki obrazložitve te sodbe.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 68, 79, 79/1, 79/1-1, 79a

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.