Jedro

Dvom v nepristranskost sodnika ni podan, ko ta v isti kazenski zadevi opravlja nujna preiskovalna dejanja, nato pa sodeluje v senatu, ki odloča o priporu. Določba 39. člena ZKP namreč ne izključuje možnosti, da sodnik v isti zadevi ne bi smel sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču, temveč je izključena le možnost njegovega sodelovanja pri odločanju o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 28252/2026 z dne 6. 5. 2026 zoper obdolženca A. A. podaljšal pripor po vložitvi obtožnice iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 28252/2026 z dne 9. 6. 2026 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga obdolženčev zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, "da se predlogu za podaljšanje pripora ne ugodi ali v celoti razveljavi izpodbijani sklep in ga vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat".

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da se je že pritožbeno sodišče do navedb zagovornika o pristranskosti sodišča celovito opredelilo, prav tako pa so zanesljivi razlogi po njeni oceni navedeni tudi v zvezi s pripornima razlogoma begosumnosti in ponovitvene nevarnosti.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan v izjavo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil in v bistvenem vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sodnika in s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). S tem v zvezi zatrjuje, da je sodnica, ki je sodelovala v senatu, ki je odločal o podaljšanju pripora, v istem postopku kot dežurna preiskovalna sodnica opravila tudi nujna preiskovalna dejanja. Utemeljuje, da je s tem aktivno soustvarjala gradivo v postopku in tako obstaja utemeljen dvom v njeno nepristranskost. Ne strinja se niti s pritožbenim stališčem, da je v tem primeru po argumentu a fortiori mogoče zaključiti, da videz nepristranskosti ni okrnjen, temveč je po oceni vložnika, ravno obratno, vpletenost sodnice v tem primeru intenzivnejša kot v primeru, ko bi v postopku odreditve pripora sodelovala pri odločanju v zadevi.

6.Navedeni argumenti vložnika ne morejo vzdržati. Pritožbeno sodišče je zavzelo pravilno stališče, da je ob uporabi argumenta a fortiori mogoče zaključiti, da dvom v nepristranskost sodnice v konkretnem primeru ni podan. Ustrezno se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 49705/2025 z dne 21. 1. 2026, v kateri je to ponovilo ustaljeno stališče (ustavno)sodne prakse,1 da v skladu z določbo 39. člena ZKP ni izključena možnost, da sodnik ne bi smel v isti zadevi sodelovati pri izdaji odločb na istem sodišču. Sodelovanje pri izdaji odločbe sodišča nižje stopnje pa seveda izključuje sodnikovo odločanje o pravnem sredstvu v isti kazenski zadevi pred višjim sodiščem. V zgoraj navedeni zadevi je pripor zoper obdolženca odredil dežurni preiskovalni sodnik, ki je nato sodeloval tudi v senatu Okrožnega sodišča v Celju, ki je z izpodbijanim sklepom obdolžencu podaljšal pripor po vloženi obtožnici. Vrhovno sodišče je presodilo, da ta okoliščina ni takšne narave, da bi bilo na njeni podlagi mogoče sklepati, da si je sodnik pri odločanju o podaljšanju pripora že vnaprej ustvaril prepričanje o zadevi, ki bi mu onemogočalo nepristransko odločanje o predlogu za podaljšanje pripora.

7.V obravnavani zadevi je sodnica - glede katere je po oceni vložnika podan dvom v nepristranskost - predhodno sodelovala le pri nujnih preiskovalnih dejanjih in se torej z vrednostnega vidika do odločitve v predhodnih fazah postopka v ničemer ni opredeljevala oziroma do same odločitve ni zavzela nobenega stališča. Navedeno je - tudi ob uporabi argumenta "z večjega na manjše" (a maiore ad minus) - po intenzivnosti vsekakor manj kot odločanje v zadevi v predhodni fazi postopka, kar je bila situacija zgoraj navedene zadeve, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da dvom v videz nepristranskosti ni podan. Toliko bolj (a fortiori) torej to velja za konkretni primer, kjer je vpletenost sodnice v kazensko zadevo z vrednostnega vidika manjša. Vložnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), saj zadevi De Cubber proti Belgiji in Piersack proti Belgiji, na kateri se sklicuje, s konkretnim primerom nista primerljivi. Slednji se namreč nanašata predvsem na situacijo, ko bi isti sodnik sodeloval pri odločanju v predhodnih fazah postopka oziroma bi predhodno vodil preiskavo zoper obdolženca, nato pa bi sodeloval tudi pri odločanju o njegovi krivdi na glavni obravnavi, kar ni primer konkretne zadeve. Zato Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev ni ugotovilo.

8.Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe vložnika o pomanjkljivi obrazložitvi pripornih razlogov, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 22. ter 25. člena Ustave. Sodišči sta se namreč glede obeh pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti - na podlagi konkretnih ugotovljenih okoliščin - zanesljivo opredelili (točki 8 in 9 prvostopenjskega sodišča in točke 13 do 16 drugostopenjskega sklepa). Kolikor pa se vložnik v tem okviru ne strinja s presojo ugotovljenih okoliščin, uveljavlja nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Izrecno sta se sodišči opredelili tudi glede možnosti izreka milejšega ukrepa in pri tem razumno zaključili, da v konkretnem primeru ukrepi, ki jih je predlagal vložnik (zaseg potnih listin, prepoved zapustitve Republike Slovenije z obveznostjo javljanja in možnost mednarodne pravne pomoči), niso primerni za zagotovitev zasledovanega cilja (točka 10 prvostopenjskega sklepa in točka 17 drugostopenjskega sklepa).

C.

9.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

10.Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------

1Vrhovno sodišče se je v tej zadevi sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-604/02, Up-601/02 z dne 6. 3. 2003 in sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 191/2004 z dne 30. 9. 2004 in XI Ips 25329/2021 z dne 8. 9. 2022.