Jedro

Tožnikova navedba glede grozeče zaporne kazni ni nov element, saj se je nanjo skliceval že v zahtevku z dne 14. 4. 2026. V zvezi s tožnikovo navedbo o članstvu v islamski organizaciji A. je tožena stranka sprejela smiselno stališče, da sicer gre za nov element, ki dodatno potrjuje predhodno zatrjevano bistveno dejstvo (versko delovanje), vendar pa ta element sam po sebi znatno ne povečuje verjetnosti, da bo tožnik upravičen do mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo naknadno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in odločila, da jo bremenijo stroški postopka (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve je uvodoma razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji 3. 4. 2025 vložil prvo prošnjo, vendar pa je tožena stranka zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma postopek ustavila s sklepom z dne 24. 4. 2025. Dne 8. 10. 2025 je tožnik vložil drugo prošnjo, ki jo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila z odločbo z dne 30. 12. 2025. Dne 14. 4. 2026 je tožnik vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 21. 4. 2026. Dne 21. 7. 2026 pa je tožnik vložil naknadno prošnjo za mednarodno zaščito s pojasnilom, da ima nove dokaze o grozeči zaporni kazni v tunizijskem vojaškem zaporu zaradi izogibanja vojaški službi, ki jih bo v Tuniziji pridobil njegov brat, ter o svojem članstvu in verskem delovanju v organizaciji A. (širil je islamski nauk), zaradi katerega bo v Tuniziji obravnavan kot terorist in izpostavljen preganjanju.

3.Iz tožnikovih izjav izhaja, da bi bil v Tuniziji brezposeln in izpostavljen preganjanju, zaporu, mučenju in zatiranju. Zaradi svojega verskega delovanja in dolge brade bi bil označen kot ... skrajnež. Tunizija je sicer muslimanska država, vendar ne izvaja šeriatskega prava. Na prvem osebnem razgovoru 3. 12. 2025 je kot razlog za zapustitev Tunizije navedel le revščino, saj ni vedel, da mora razkriti tudi druge razloge. Članstvo v navedeni organizaciji je nameraval omeniti na drugem osebnem razgovoru.

4.V nadaljevanju tožena stranka ob sklicevanju na določbe 55. člena Uredbe 2024/13481 pojasnjuje, da s tožnikom ni opravila osebnega razgovora, ker je naknadno prošnjo sprejela ustno na zapisnik.

5.Iz ugotovitev tožene stranke je razvidno, da je tožnik v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel, da ga pristojni organi iščejo zaradi izogibanja služenju vojaškega roka, zaradi česar mu grozi zaporna kazen. Poleg tega se je skliceval na svojo versko pripadnost in zunanji videz (dolga brada), zato se boji, da bo obravnavan kot terorist. Izpostavil je tudi predhodno policijsko posredovanje ob verskem druženju, ko je policija odpeljala družino njegovega prijatelja, ki naj bi jo na policijski postaji neprimerno obravnavali.

6.Po presoji tožene stranke tožnik v naknadni prošnji ponavlja navedene razloge, saj jo utemeljuje z (1) grozečo zaporno kaznijo zaradi izogibanja služenju vojaškega roka, (2) strahom pred preganjanjem zaradi verske pripadnosti in verskega delovanja ter (3) zunanjim videzom (zlasti z dolgo brado). V naknadni prošnji je podrobneje opredelil svoje trditve glede verskega delovanja in prvič navedel, da je bil član islamske organizacije A. Ker je tožnik v zahtevku z dne 14. 4. 2026 omenil udeležbo pri molitvi in učenju islamskega nauka, je tožena stranka članstvo v navedeni organizaciji obravnavala kot podrobno opredelitev že zatrjevanega verskega delovanja in ga ni štela za novi razlog za preganjanje.

7.Tožnik v primerjavi z navedbami v zahtevku z dne 14. 4. 2026 ni predstavil novih elementov, ki bi znatno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Že v zahtevku je namreč (1) trdil, da mu v izvorni državi grozi zaporna kazen zaradi izogibanja služenju vojaškega roka, (2) da bi ga zaradi verske pripadnosti in zunanjega videza obravnavali kot terorista, (3) da se je skupaj z drugimi muslimani udeleževal molitve in učenja islamskega nauka in (4) da je ob takšnem dogodku posredovala policija. V naknadni prošnji je tožnik v bistvenem ponovil navedene razloge in jih deloma podrobneje obrazložil. Ponovno je navedel, da mu zaradi opustitve služenja vojaškega roka grozi zaporna kazen, za kar ni predložil dokazov, čeprav je trdil, da jih ima. Prav tako je podrobneje opisal svoje versko delovanje in trdil, da je v Tuniziji širil islamski nauk. Prvič je izrecno navedel, da je bil član omenjene organizacije.

8.Navedeno članstvo in podrobnejša pojasnila o verskem delovanju po oceni tožene stranke sicer predstavljajo dodatno opredelitev v zahtevku zatrjevanih razlogov, vendar same po sebi niso nov element, ki bi znatno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik niti v naknadni prošnji ni navedel novih okoliščin, ki bi izkazovale, da bo ali je bil v izvorni državi preganjan zaradi svojega verskega prepričanja ali da bo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Njegove navedbe, da bo v Tuniziji obravnavan kot terorist ter da bo zaprt, mučen ali zatiran, so splošne in nekonkretizirane. Zato po presoji tožene stranke ni predstavil novih elementov v zvezi z razlogi, ki jih je uveljavljal že v zahtevku z dne 14. 4. 2026, ampak je le ponovil predhodne navedbe in jih v določenem delu podrobneje obrazložil.

Tožnikove trditve

9.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da ga odpravi in "ustavi ukrep omejitve gibanja tožniku".

10.Po tožnikovem mnenju sta članstvo v navedeni organizaciji in grožnja z vojaškim zaporom nova elementa. Tožena stranka je standard dokazovanja "nezakonito dvignila na raven, ki se zahteva za vsebinsko odločanje o sami prošnji". Ni pravilna ugotovitev, da so tožnikove izjave splošne in nekonkretizirane, saj je tožnik "izrecno navedel ime organizacije, konkretne posledice, in sicer označitev za terorista, vojaški zapor in ponudil predložitev dokazov preko brata". Tožena stranka tožniku ni dala te možnosti in ga ni pozvala "k dopolnitvi". Ni pravilno stališče, da mora tožnik ob podaji namere za naknadno prošnjo razpolagati z vsemi "fizičnimi" dokazi.

11.Tožnik opozarja, da so v Tuniziji člani podobnih organizacij, ki nosijo dolge brade, pogosto tarče samovoljnih aretacij, hišnih preiskav brez odredb in obravnave pred vojaškimi sodišči, kar bi morala tožena stranka poznati po uradni dolžnosti. "Versko prepričanje in njegova manifestacija v tožnikovem primeru sta intimni sferi, katerih razkritje pogosto terja čas in zaupanje, kar pojasnjuje, zakaj tožnik vsega ni povedal že decembra 2025".

12.V pripravljalni vlogi tožnik ponavlja, da je njegova pripadnost verski skupini nova okoliščina in ne konkretizacija prejšnjih izjav. Tožena stranka ni analizirala hudih razmer v tunizijskih zaporih, v katere bi bil tožnik nedvomno poslan zaradi izogibanja služenju vojaške obveznosti, pripadnosti navedeni organizaciji in izražanja verskega prepričanja.

Trditve tožene stranke

13.V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da od tožnika ni zahtevala, da ob podaji naknadne prošnje predloži pravnomočne odločbe, tiralice ali druge dokaze, ampak je presojala, ali tožnikove navedbe glede članstva v navedeni organizaciji, verskega udejstvovanja, dolge brade, nevarnosti, da bo označen kot terorist in neopravljanja vojaške službe, predstavljajo nove elemente v smislu 55. člena Uredbe 2024/1348 in ali ti elementi znatno povečujejo verjetnost izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Presodila je, da tožnikove trditve ne dosegajo tega praga, saj le navedba nove okoliščine ne pomeni obstoja novega elementa, tožnikove napovedi, da bo njegov brat v Tuniziji v prihodnosti pridobil določene dokaze, pa ni mogoče šteti za nov dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče drugače presoditi tožnikov položaj.

14.Ni utemeljen očitek, da tožena stranka ni upoštevala informacij o razmerah v Tuniziji. Splošne informacije o izvorni državi same po sebi namreč ne morejo nadomestiti konkretiziranega in individualiziranega tveganja za prosilca. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice. V obravnavani zadevi ni bila opravljena vsebinska presoja, ali bo tožnik ob vrnitvi izpostavljen preganjanju, ampak presoja, ali so izpolnjeni pogoji za nadaljnjo vsebinsko obravnavo naknadne prošnje

Dokazni postopek

15.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

16.Tožba ni utemeljena.

17.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

18.Naknadna prošnja je predmet predhodne obravnave, v kateri organ ugotovi, ali so se pojavili ali bili s strani prosilca predstavljeni novi elementi, ki znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenca do mednarodne zaščite (točka a tretjega odstavka 55. člena Uredbe 2024/1348). Elementi, ki jih predloži prosilec, se štejejo za nove le, kadar jih prosilec brez lastne krivde ni mogel predstaviti v okviru prejšnje prošnje (prva poved petega odstavka navedenega člena). Kakršnih koli elementov, ki bi jih prosilec lahko predložil prej, ni treba upoštevati, razen če bistveno povečujejo verjetnost, da prošnja ne bi bila nedopustna ali da bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite, ali če je bila predhodna prošnja zavržena kot implicitno umaknjena v skladu z 41. členom Uredbe 2024/1348 brez vsebinske obravnave (druga poved petega odstavka navedenega člena). Kadar prosilec ne predloži novih elementov ali se ti niso pojavili, se prošnja zavrže kot nedopustna na podlagi drugega odstavka 38. člena Uredbe 2024/1348 (sedmi odstavek navedenega člena). Ta določa, da organ zavrže prošnjo kot nedopustno, če je prošnja naknadna prošnja, kadar novih elementov ni ali jih prosilec ni predstavil.

19.Citirane določbe Uredbe 2024/1348 torej v točki a tretjega odstavka 55. člena določajo splošni pogoj za nadaljnjo obravnavo naknadne prošnje (predstavljeni morajo biti novi elementi, ki morajo znatno povečati verjetnost, da je prosilec upravičen do mednarodne zaščite), v petem odstavku 55. člena pa je urejen poseben položaj elementov, ki bi jih prosilec lahko predložil že prej (take elemente je treba upoštevati le, če bistveno povečujejo verjetnost2, da prošnja ne bi bila nedopustna ali da bi bil prosilec upravičen do zaščite). V obravnavani zadevi gre za položaj iz petega odstavka 55. člena Uredbe 2024/1348.

20.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite3, ki je vsebinsko enak postopku v zvezi z naknadno prošnjo, veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.4, 5 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1,6 te pa določbam 55. člena Uredbe 2024/1348. Poleg tega je stališče skladno s 77. uvodno izjavo te uredbe, iz katere je razvidno, da kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove elemente, s katerimi bi se verjetnost izpolnjevanja pogojev za upravičenca do mednarodne zaščite bistveno povečala ali ki se nanašajo na razloge, na podlagi katerih je bila predhodna prošnja zavržena kot nedopustna, se za to naknadno prošnjo ne izvede nov celoten postopek obravnave. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ,7 pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.8

21.Po presoji sodišča je pravilno stališče izpodbijanega sklepa, da tožnikova navedba glede grozeče zaporne kazni ni nov element, saj se je nanjo skliceval že v zahtevku z dne 14. 4. 2026. Zato tožena stranka v postopku z naknadno prošnjo, v katerem je tožnik ponovno le navrgel, da mu zaradi izogibanja služenju vojaškega roka grozi zaporna kazen, v okviru sodelovalne dolžnosti ni bila dolžna analizirati razmer v tunizijskih zaporih.

22.V zvezi s tožnikovo navedbo o članstvu v islamski organizaciji A. je tožena stranka sprejela smiselno stališče, da sicer gre za nov element, ki dodatno potrjuje predhodno zatrjevano bistveno dejstvo (versko delovanje)9, vendar pa ta element sam po sebi znatno ne povečuje verjetnosti, da bo tožnik upravičen do mednarodne zaščite (povzetek je razviden iz 8. točke obrazložitve te sodbe).

1.Po presoji sodišča je razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma "znatno povečanje verjetnosti", ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, skladna z zahtevami 77. uvodne izjave Uredbe 2024/1348. Za dosego praga tega standarda namreč ne zadošča gola trditev o članstvu v organizaciji A., saj iz s tem povezanih tožnikovih izjav v upravnem postopku niso razvidne okoliščine (1) tožnikovega širjenja vere (kdaj, kje in kako je to počel, kakšen je bil njegov položaj v navedeni organizaciji in kako je ta organizacija obravnavana v Tuniziji) in (2) morebitnega s tem povezanega preganjanja zaradi verskega prepričanja (okoliščine v zvezi s subjektom preganjanja ali resne škode in lastnostmi dejanj preganjanja). V tožbi tožnik ni dodatno konkretiziral svojih navedb o članstvu v navedeni organizaciji in širjenju vere v izvorni državi, čeprav je bil z očitkom o premalo določnih navedbah (da bo zato v Tuniziji obravnavan kot terorist in da bo zaprt, mučen ali zatiran) seznanjen z izpodbijanim sklepom. Za dodatno opredelitev ob upoštevanju prosilčevih dolžnosti v postopku z naknadno prošnjo namreč ni dovolj gola in neizkazana tožbena trditev, "da so v Tuniziji člani podobnih organizacij, ki nosijo dolge brade, pogosto tarče samovoljnih aretacij, hišnih preiskav brez odredb in obravnave pred vojaškimi sodišči, kar bi morala tožena stranka poznati po uradni dolžnosti glede na poročila State Departmenta in Amnesty International".

2.V zvezi s tem sodišče še opozarja, (1) da je bil tožnik na glavni obravnavi izrecno vprašan, ali vztraja pri svoji izpovedbi v upravnem postopku, čemur je pritrdil, pooblaščenki obeh strank pa nista imeli vprašanj, in (2) da tožnik ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu ni predložil dokazov o članstvu v navedeni organizaciji, čeprav je trdil, da jih ima, pri čemer za to opustitev ni navedel razlogov.

3.Glede na navedeno sodišče ugotavlja, (1) da je bilo tožniku omogočeno, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopku z naknadno prošnjo predstavi celovito, in (2) da le trditev o članstvu v navedeni organizaciji z vidika druge povedi petega odstavka 55. člena Uredbe 2024/1348 bistveno ne povečuje verjetnosti, da bo tožnik upravičen do mednarodne zaščite, saj glede na posplošenost njegovih navedb ni možen sklep, da je navedeni nov element relevanten in pomemben 10a0.

4.V takih okoliščinah sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o naknadni prošnji, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga Uredba 2024/1348 v določbah 55. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. ------------------------------- 1 Uredba (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in sveta z dne 14. maja 2024 o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32/EU. 2 Izraza "znatno" in "bistveno" v 55. členu ne določata dveh različnih stopenj povečanja verjetnosti, kar potrjuje primerjava jezikovnih različic: angleško besedilo v a točki tretjega odstavka in v petem odstavku 55. člena uporablja isti izraz significantly increase the likelihood. Slovensko besedilo pa ga enkrat prevede z "znatno", drugič z "bistveno". 3 Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). 4 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 5 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve). 6 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 7 Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve). 8 Prav tam (12. točka obrazložitve). 9 Nov je namreč lahko tudi element, ki dodatno potrjuje predhodno zatrjevano bistveno dejstvo (glej EUAA, Practicle Guide on Subsequebt Applications, marec 2026, stran 37). 10 Glej EUAA, Practicle Guide on Subsequebt Applications, marec 2026, stran 41.