Jedro

Med strankama ni sporno, da si tožnica ni pridobila ne državljanstva Republike Slovenije, niti dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, niti ni sporno, da je tožnica, ki živi v tujini, neuspešno zahtevala izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji šele po uveljavitvi ZUSDDD-B. To pomeni, da tožnica ne izpolnjuje taksativno predpisanih zakonskih pogojev, da bi bila upravičena do odškodnine na podlagi ZPŠOIRSP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota), sklicujoč se na Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP, Uradni list RS, št. 99/2013), ki jih v svoji obrazložitvi tudi povzema, zavrnila zahtevo tožnice z dne 3. 11. 2014 za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Hkrati je odločila, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Na podlagi vpogleda podatkov uradnih evidenc registra tujcev, registra državljanstev, matičnega registra in registra stalnega prebivalstva Upravna enota ugotavlja, da je tožnica A.A., roj. ... 8. 1956, imela od 27. 6. 1973 prijavljeno stalno prebivališče na naslovu B. v Ljubljani in da je bila dne 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva ter da si po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, niti ni bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, niti ni vložila prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ampak je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnica zaprosila za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji z vlogo z dne 23. 7. 2013, ki je bila zavrnjena s pravnomočno odločbo Upravne enote Domžale, izdano 28. 2. 2014, ki je postala pravnomočna 19. 3. 2014. 3. Nadalje v obrazložitvi pojasnjuje, da četudi iz uradnih evidenc izhaja, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva ter da je pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva imela na navedenem naslovu v Ljubljani prijavljeno stalno prebivališče in tudi, da je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kljub temu tožnica ne spada ne v prvo in ne v drugo kategorijo upravičencev, ker si ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva, niti ni po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva vložila vloge za sprejem v državljanstvo, temveč je za dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji prvič zaprosila šele 23. 7. 2013, to pa je že po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD-B, Uradni list RS, št. 50/2010), ki je začel veljati 24. 7. 2010. Upravna enota na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključuje, da tožnica ni upravičena do zahtevane dodelitve denarne odškodnine zaradi izbrisa.

4. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je tožnica vložila pritožbo, o kateri je odločalo Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje. Pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo, sklicujoč se na določila 6. odstavka 8. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP in v povezavi s 1. odstavkom 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) po ugotovitvi, da je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožnica vložila dne 23. 7. 2013, to je šele po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD-B, ki je začel veljati 24. 7. 2010. Glede na to je za pritožbeni organ pravilna ugotovitev Upravne enote, da tožnica ne sodi ne v prvo in tudi ne v drugo kategorijo upravičencev po določilih 1. in 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, saj je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD vložila šele 23. 7. 2013, torej po 24. 7. 2010, ko je začel veljati ZUSDDD-B ter tako ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev po ZPŠOIRSP za priznanje zahtevane denarne odškodnine zaradi izbrisa. Glede pritožbene navedbe v zvezi s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) z dne 26. 6. 2012, izdano v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, pa tožena stranka pojasnjuje, da je z navedeno sodbo ESČP naložilo Republiki Sloveniji, da mora v določenem roku sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bo izbrisanim osebam omogočila povračilo škode, ki jim je nastala zaradi izbrisa, saj po oceni ESČP tedaj veljavna zakonodaja, ki je v Republiki Sloveniji urejala odškodnine, izbrisanim povračila te škode ni omogočala. Po ugotovitvah pritožbenega organa je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, ko je zahtevo tožnice za povračilo škode, nastale zaradi izbrisa, zavrnil, ker tožnica do povračila te škode ni upravičena, zato je njeno pritožbo zavrnil. 5. Tožnica v tožbi navaja enake argumente, kot pred tem v pritožbi, da si je poskušala urediti svoj status, s čimer je izkazala svoj pravni interes. Vendar so določbe pozitivno pravnih predpisov v Republiki Sloveniji normativno urejene tako, da ona nikoli ne bo mogla urediti svojega statusa. Po drugi strani pa je ESČP v zadevi Mustafa Kurić zoper Slovenijo s sodbo naložilo Republiki Sloveniji, da vsem izbrisanim prizna pravico do odškodnine za čas, ko so bili izbrisani iz registra. Tožnica pričakuje, da Republika Slovenija kot država članica Evropske unije in država, ki spoštuje dediščino evropskih vrednot, izpolni navedeno sodbo ESČP štev. 26828/06. Sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano odločbo Upravne enote odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in navedbah v odločbi št. 492-20/2015/2 (1312-18) z dne 6. 3. 2015, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je dokončna zavrnilna odločitev o tožničini zahtevi za določitev denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po določilih ZPŠOIRSP.

9. ZPŠOIRSP ureja pravico in upravičence do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Tako je po 1. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bodisi pridobila dovoljenje za stalno prebivanje (po Zakonu o tujcih, Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali Zakonu o začasnem zatočišču), bodisi je bila po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije. Upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je na podlagi 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP tudi oseba, ki izpolnjuje taksativno določene zakonske pogoje iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP, in sicer, da je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B, Uradni list RS, št. 50/2010) vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, ZUSDDD ali Zakonu o začasnem zatočišču ali vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, a ne iz razlogov nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo, mednarodne odnose ali izvrševanja kaznivih dejanj ali obstoja razlogov iz 3. člena ZUSDDD ali je bil postopek ustavljen zaradi nesodelovanja stranke pri ugotavljanju teh razlogov, in če je oseba v obdobju od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do pravnomočnosti odločbe ali sklepa (s katerim je bila vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen) v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela.

10. Pri svoji odločitvi sta se oba upravna organa prve in druge stopnje oprla na določbe 2. člena ZPŠOIRSP, ki določa upravičence in ureja pravico do denarne odškodnine. Med strankama ni sporno, da si tožnica ni pridobila ne državljanstva Republike Slovenije, niti dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992, niti ni sporno, da je tožnica, ki živi v tujini, neuspešno zahtevala izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji šele po uveljavitvi ZUSDDD-B z vlogo z dne 23. 7. 2013, ki je bila zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna 19. 3. 2014. 11. Tožnica namreč v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi, niti ne oporeka ugotovljenim dejstvom, da si ni pridobila dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, za kar je sicer prvič zaprosila šele 23. 7. 2013, a neuspešno, in da tudi ni bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, kar z drugimi besedami pomeni, da tožnica ne izpolnjuje taksativno predpisanih zakonskih pogojev niti iz 1. odstavka 2. člena in tudi ne zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, da bi bila upravičena do odškodnine na podlagi ZPŠOIRSP. Na podlagi pooblastila zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi obeh upravnih organov prve in druge stopnje, ko sta v svoji obrazložitvi tožnici obširno pojasnila, da bi morala vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti pred dnem uveljavitve ZUSDDD-B, to je pred dnem 24. 7. 2010 (1. alineja 2. odstavka 2. člena ZPŠOIRSP), medtem ko je tožnica to storila šele pozneje in sicer dne 23. 7. 2013, njena vloga pa je bila zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna 19. 3. 2014. Tem dejstvom tožnica, kot rečeno, niti ne oporeka in v tej zvezi ničesar ne navaja kakorkoli drugače, zato gre za za med strankama nesporna dejstva.

12. Po presoji sodišča je zato odločitev obeh upravnih organov prve in druge stopnje, da tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev za določitev zahtevane denarne odškodnine po 1. in 2. odstavku 2. člena ZPŠOIRSP, pravilna in zakonita. Odločitev obeh upravnih organov pri tem pravilno temelji na ugotovitvi, da je tožnica prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD vložila šele dne 23. 7. 2013, torej po uveljavitvi ZUSDDD-B in da je bila njena prošnja zavrnjena z odločbo, ki je postala pravnomočna dne 19. 3. 2014. To nadalje namreč pomeni, da tožnica ne izpolnjuje enega izmed taksativnih zakonskih pogojev iz 1. alineje 2. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP, ki bi morali biti za ugoditev njeni prošnji kumulativno izpolnjeni.

13. Po presoji sodišča sta v obravnavani sporni zadevi torej oba upravna organa pravilno odločila ter svojo odločitev tudi celovito obrazložila, ob pravilni interpretaciji citiranih določb ZPŠOIRSP, na katere sta se oprla pri svoji odločitvi, ki prav tako ne nasprotuje sodbi Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić and Others v. Slovenia, 26. 6. 2012 (9. točka izreka), na katero se v tožbi, enako kot pred tem že v pritožbi sklicuje tudi tožnica. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v izpostavljeni sodbi sicer načeloma določilo obveznost države Slovenije, da uredi odškodninsko shemo za odpravo posledic nezakonitega izbrisa. Vendar pa iz citirane sodbe ne izhaja obveznost, da mora odškodnina pripadati vsakomur, ki je bil izbrisan, ne glede na okoliščine v zvezi z izbrisom in odhodom izbrisanega iz Slovenije. Tako med drugim iz 292. odstavka obrazložitve izpostavljene sodbe ESČP v zadevi Kurić na primer izhaja, da dva pritožnika nista izkazala statusa žrtve izbrisa, ker v obdobju po izbrisu nista na noben način izkazala volje oziroma interesa, da bi živela v Sloveniji in nista podala nobene ustrezne vloge, s katero bi si hotela urediti pravni naslov za prebivanje v Sloveniji. Zato tudi v konkretnem primeru sodišče nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, saj tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 1. odstavka in 2. odstavka 2. člena v zvezi s 4. odstavkom 2. člena ZPŠOIRSP.

14. Ker je sodišče po povedanem presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi sama izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.