Jedro

Tožbeni zahtevki za plačilo osnovnih plač, potnih stroškov in „dodatka po zakonu“ imajo različno pravno podlago, med seboj pa tudi niso v tolikšni meri povezani, da bi bilo mogoče uporabiti določbo petega odstavka 367. člena ZPP. Odločitev o reviziji ni odvisna od pravnih vprašanj, ki bi bila skupna za vse navedene zahtevke, hkrati pa odločitev o posameznem zahtevku v konkretnem primeru tudi ni odvisna od odločitve o katerem od drugih dveh zahtevkov. Ker torej ne gre za izjemo iz petega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo zaradi nedoseganja revizijskega praga kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožbene zahtevke, s katerimi je tožnik zahteval skupaj 45.260,97 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da tožnik ni upravičen do plačila 32.480,40 EUR, kar je zahteval iz naslova osnovne plače za obdobje od leta 2002 do konca leta 2006, da prav tako ni upravičen do plačila 9.529,86 EUR vtoževanih potnih stroškov za enako obdobje niti do plačila 3.250,71 EUR iz naslova „dodatka po zakonu“ za obdobje od avgusta 2003 do konca leta 2006. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi, ki ne določa provizijskega načina izplačila osnovne plače, delovne uspešnosti in stroškov. Provizijski sistem ni nezakonit, vendar ga mora tožena stranka izvajati na način, kot to določata podjetniška in panožna kolektivna pogodba. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da bi v spornem obdobju v skladu z določbami podjetniške kolektivne pogodbe ugotavljala oziroma ocenjevala delovno uspešnost tožnika, prav tako ni določala predvidenih rezultatov dela, ki bi jih moral tožnik doseči za izplačilo osnovne plače, kar pomeni, da plačni sistem zastopnikov ni temeljil na proviziji. Tožena stranka pa ni izvajala določb veljavnih kolektivnih pogodb in pogodbe o zaposlitvi, saj je, kot je razvidno iz plačilnih listov, tožniku izplačevala provizijo in ne osnovne plače ter delovne uspešnosti. V zvezi zahtevkom za plačilo potnih stroškov izpostavlja določbo 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju. Določbe kolektivnih pogodb, ki bi bile za delavce manj ugodne, se ne upoštevajo in se v takem primeru neposredno uporabi zakon. S tem, ko je tožena stranka odbila od dosežene provizije potne stroške, je tožnika dvojno oškodovala – za ta znesek mu je zmanjšala pokojninsko osnovo, tožnik pa je moral sam plačati potne stroške, ki jih ni dobil povrnjene od tožene stranke. Obračun potnih stroškov, ki so bili obračunani, odbiti od provizije in potem prišteti proviziji kažejo, da je tožena stranka pogodbe o zaposlitvi obravnavala kot klasične pogodbe o trgovskem zastopanju. V zvezi z zahtevkom za plačilo „dodatka po zakonu“ od leta 2003 oziroma od leta, ko je bil le-ta naveden v plačilni listi tožnika, navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo o pritožbenih navedbah o nezakonitosti neizplačila.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

5. V skladu z določbami prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V premoženjskih individualnih delovnih sporih je na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) revizija dovoljena po določbah ZPP.

6. Novela ZPP-D je začela veljati 1. 10. 2008. Po prehodnih določbah 130. člena novele se spremenjena ureditev revizije uporablja v tistih zadevah, v katerih se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi novele. V obravnavani zadevi to pomeni za revizijo tožnika uporabo spremenjenih določb, saj je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 5. 3. 2009. Po spremenjeni ureditvi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), sicer pa le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (tretji odstavek istega člena). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe se pri tem ne glede na drugi odstavek 41. člena ZPP ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek istega člena).

7. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnikova revizija ni bila dopuščena in da je tožnik vložil revizijo in ne predloga za dopustitev revizije, kar jasno izhaja tako iz same vsebine njegove vloge kot iz njene oznake

8. Tožbeni zahtevki za plačilo osnovnih plač, potnih stroškov in „dodatka po zakonu“ imajo različno pravno podlago, med seboj pa tudi niso v tolikšni meri povezani, da bi bilo mogoče uporabiti določbo petega odstavka 367. člena ZPP. Odločitev o reviziji ni odvisna od pravnih vprašanj, ki bi bila skupna za vse navedene zahtevke, hkrati pa odločitev o posameznem zahtevku v konkretnem primeru tudi ni odvisna od odločitve o katerem od drugih dveh zahtevkov. Ker torej ne gre za izjemo iz petega odstavka 367. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo zaradi nedoseganja revizijskega praga 40.000 EUR kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

9. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.