Jedro

Revizijsko sodišče je zavrglo revizijo kot prepozno, ker je bila naslovljena in poslana na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, s sodišča prve stopnje pa je bila vrnjena po izteku roka. Revizijo je vložil odvetnik, zato ni mogoče uporabiti določila sedmega odstavka 113. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb pristojnih organov toženca, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje, na vzpostavitev delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in na vpis delovne dobe v delovno knjižico. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve materialnega prava in predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku in razširjenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizijo je obrazložilo s tem, da sodišče o dopolnilnem zahtevku sploh ni odločalo. Vsi transportni delavci niso bili opredeljeni kot trajni presežki. Tožnik ima status invalida. Za invalidsko komisijo je bil predlagan že 22.9.1992, torej pred izdajo izpodbijane odločbe toženca. Glede na to sta nezakoniti tako izpodbijana odločba prve kot tudi druge stopnje.

Revizija je bila v skladu z določilom tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP) vročena tožencu, ki na revizijo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je vložena prepozno.

Prvi odstavek 382. člena ZPP določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Po določilu 388. člena ZPP se revizija vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, in sicer v zadostnem številu izvodov za sodišče, nasprotno stranko in javnega tožilca, ki je pristojen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pooblaščenka tožnika je prejela odločbo sodišča druge stopnje 10.2.1995, kar je razvidno iz povratnice v spisu. Revizija, naslovljena na Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, je bila vložena priporočeno na pošto 13.3.1995 in je dospela na revizijsko sodišče 14.3.1995, kar je razvidno iz dohodne štampiljke na reviziji. Ker vrhovno sodišče ni pristojno za sprejem revizije, je vlogo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki je kot pristojno sodišče vlogo prejelo 11.4.1995. Po prvem odstavku 113. člena ZPP velja, če je vloga vezana na rok, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden rok izteče. Glede na to določilo je moralo revizijsko sodišče odločiti, da je revizija vložena prepozno. Revizijo je vložil odvetnik, zato ni možna uporaba sedmega odstavka 113. člena ZPP, ki določa, da se v primerih, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Revizija je bila v obravnavanem primeru na vrhovno sodišče naslovljena in nanj tudi poslana, tako da do očitne pomote v tem primeru ni bilo. V nasprotju s citiranim zakonskim določilom revizija tudi ne izpodbija pravnomočne sodbe izdane na drugi stopnji, ampak pravnomočno odločbo sodišča prve stopnje, zoper katero revizija ni dovoljena. Izrek tega sklepa temelji na določilu 392. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).