Jedro

Obveznost sodišča druge stopnje je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega R. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem, tretjem in drugem odstavku 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, stroške pooblaščencev oškodovanca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani, ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu, ob uporabi omilitvenih določil iz 3. točke prvega odstavka 51. člena in druge alineje 50. člena KZ-1 izrečeno kazen znižalo na devet mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemajo za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zagovorniki uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev obdolženčevih pravic iz 29. člena Ustave RS in kršitev obdolženčeve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Ker pa kršitve v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje niso uveljavljali, tako niso izčrpali rednega pravnega sredstva, zato upoštevaje določbo petega odstavka 420. člena ZKP tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti te kršitve več ne morejo uveljavljati. Navaja, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, po vsebini pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako višje sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in s sodbo višjega sodišča ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se je pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb opredelilo. Kršitve kazenskega zakona, ki jo zagovorniki uveljavljajo uvodoma v zahtevi pa ni mogoče niti preizkusiti, saj ta kršitev ni obrazložena. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se zagovorniki in obsojenec niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale za zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Določba petega odstavka 420. člena ZKP nalaga vložniku zahteve formalno in materialno izčrpanje pravnega sredstva. Kot je razvidno iz zakonskega besedila, mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno z njegovo vložitvijo, temveč tudi vsebinsko. To pa pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v postopku s pritožbo.

8. Sodišče druge stopnje je v sodbi ugotovilo, da je vložnik zahteve uveljavljal le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter da je izpodbijal odločbo o kazenski sankciji. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter v povezavi s kršitvijo 29. člena Ustave in 6. člena EKČP navajajo sodbe Vrhovnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice in z navedbami utemeljujejo kršitev določb kazenskega postopka. Ker pa v pritožbi niso uveljavljali teh kršitev, se tako v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo in ne smejo sklicevati, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjujejo. V zahtevi sicer navajajo, da so že v pritožbi uveljavljali kršitev 22. člena Ustave, ker je prvostopenjsko sodišče, ne da bi pregledalo video posnetke, prejudiciralo vsebino odgovora v škodo obsojenca in svoj zaključek napravilo samovoljno in arbitrarno ter procesno nepravilno in s tem obsojencu odvzelo izvedbo dokazov glede pravno pomembnih dejstev, s čimer je podana kršitev obdolženčeve pravice do enakega varstva pravic. Citirane navedbe so zagovorniki sicer navajali že v pritožbi zoper sodbo, vendar je pritožbeno sodišče nanje odgovorilo v točki 5 sodbe v okviru obravnavanja pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v teh navedbah ni prepoznalo bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

9. Tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti trdijo, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je zaključek prvostopenjskega sodišča, da so tudi drugi opravljali čiščenje posameznih rezervoarjev sami, v nasprotju z izpovedbo priče T. F. Sodišče druge stopnje je na te navedbe odgovorilo v točki 6 sodbe. Z navedbami pa vložniki ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka (tako imenovano protispisnost), ki je podana le takrat, kadar sodišče v sodbi v nasprotju z vsebino dokaza reproducira dokaz, in na podlagi tega napravi dokazne zaključke. Zagovorniki se ne strinjajo z ugotovitvami sodišča v pravnomočni sodbi in uveljavljajo nedovoljen razlog z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, ko drugostopenjskemu sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb o napačnem zaključku sodišča prve stopnje na podlagi izpovedbe priče F. Z navedbami zagovorniki trdijo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ter da jih ni presodilo. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Zagovorniki tako sodišču druge stopnje očitajo kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obveznost sodišča druge stopnje je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje je do pritožbenih navedb zavzelo stališče v točki 6 obrazložitve drugostopenjske sodbe, pri čemer se je tako opredelilo do teh navedb in jih ni prezrlo, ko je ugotovilo, da pritožbene navedbe ne vnašajo dvoma v ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je presodilo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter v povezavi s presojo obsojenčevega zagovora. Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP ni podana.

11. Vrhovno sodišče je po navedenem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki je odmerjena ob uporabi tarifne številke 7112 v zvezi s tarifno številko 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.