Jedro

Za utemeljenost dovolitve obnove po določbi 3. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP ni odločilno, ali je stranka sama zakrivila stanje, da se ji je tožba vročala s fikcijo (141. čl. ZPP) na naslov, s katerega je bila dalj časa odsotna.

Nesprejemljivo je stališče, da je stranka za posledice tega postopka izvedela že v predhodni pravdi, ko je bila pozvana, da vstopi vanjo kot stranski intervenient. Takšen poziv oziroma obvestilo v pravdi (litis denuntiatio) lahko tožeči stranki zagotovi le t. im. intervencijski učinek (v isti pravdi) izdane sodbe, če se obveščeni te pravde ne udeleži.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Drugi toženec sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu drugega toženca za obnovo postopka in razveljavilo pravnomočnost zamudne sodbe z dne 5. 1. 2005. Obrazložilo je, da je imel drugi toženec na naslovu, kamor mu je sodišče vročalo tožbo (K. u. X, K.), prijavljeno začasno prebivališče od dne 7. 7. 1997 do dne 7. 7. 1998, od tedaj dalje pa tam ni bival. (2) Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokazov, predlaganih s strani tožeče stranke (elektronsko sporočilo CRP ter dopis MNZ o prijavljenem stalnem prebivališču predlagatelja). Meni, da je drugi toženec za posledice iz te pravde izvedel že tekom predhodne pravde pred istim sodiščem, opr. št. I P 1768/2006, ko je bil vanjo pozvan kot stranski intervenient. Tem posledicam se sedaj skuša izogniti s spreminjanjem prebivališča. Iz uradnih evidenc (ki jih ponovno prilaga) ter iz drugih listin izhaja, da je imel drugi toženec od dne 4. 5. 1993 dalje prijavljeno stalno prebivališče v K., L. c. 4, njegov prejšnji začasni naslov pa je bil K., K. u. 9. Zato meni, da je bila zamudna sodba izdana pravilno in zakonito, pri tem pa opozarja še na dolžnost prijave stalnega prebivališča in njegove spremembe, ki obvezuje vsakega državljana R. S.. Iz nadaljnje, mestoma nerazumljive vsebine pritožbe je smiselno razbrati navedbe, da so pooblaščenci drugega toženca že dosti pred oktobrom 2007 izvedeli za predmetno pravdo ter za pravnomočno zamudno sodbo. Na to kaže odgovor UE z dne 19. 1. 2007 na poizvedbo v zadevi I-CP1-1/2007; razkriva namreč dejstvo, da je drugi toženec že pred tem datumom sprožil postopek ugotavljanja dejanskega stanja (pravilno stalnega) prebivališča. Sodišče prve stopnje tako zmotno zaključuje, da je drugi toženec za predmetni postopek izvedel šele oktobra 2007. Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na zaslišanje drugega toženca, ki pa sploh ni bilo opravljeno (14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog drugega toženca zavrne, sicer pa naj ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ob tem priglaša pritožbene stroške. Tožeča stranka je sicer vložila še 'dopolnitev pritožbe', ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena šele dne 29. 10. 2008, torej slabe 4 mesece po izteku pritožbenega roka.

(3) V odgovoru na pritožbo drugi toženec pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in nasprotuje pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo zavrne, hkrati pa priglaša stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožnica z očitki, ki se nanašajo na prebivališče drugega toženca, ne more uspeti. Ti namreč merijo zgolj na pravilnost vročitve s fikcijo in posledično na zakonitost izdaje zamudne sodbe, ne izpodbijajo pa ugotovljenega dejstva, da je bil drugi toženec v času (četudi pravilne) fiktivne vročitve (141. čl. ZPP) več kot tri mesece nepretrgoma odsoten z naslova vročanja (3. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP). Glede na vsebino odgovora na predlog za obnovo ter trditve, podane na naroku za obravnavanje omenjenega predloga, zadostna odsotnost drugega toženca niti ni bila sporna. Posledično je njegov predlog za obnovo utemeljen tudi ob morebitni pravilni in zakoniti vročitvi s fikcijo. Nanjo nanašajoči se pritožbeni razlogi torej v konkretnem primeru niso pravno relevantni, zato se pritožbeno sodišče z njimi ni podrobneje ukvarjalo. Isti razlog opravičuje tudi neizvedbo dokaznih predlogov tožeče stranke za dokazovanje pravilne vročitve pred sodiščem prve stopnje. Odgovora končno ne terjajo pritožbene navedbe o toženčevem morebitnem izogibanju sodnim postopkom. Za utemeljenost dovolitve obnove po določbi 3. tč. 1. odst. 394. čl. ZPP namreč ni odločilno, ali je stranka sama zakrivila stanje, da se ji je tožba osebno vročala na naslov, s katerega je bila dalj časa odsotna (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 22. 8. 2008, opr. št. I Cp 2592/2007).

(6) Pritožnica z očitki, da se je drugi toženec s predmetnim postopkom seznanil že pred oktobrom 2007, oporeka pravočasnosti predloga za obnovo (2. tč. 1. odst. 396. čl. ZPP) in se pri tem sklicuje na odgovor UE z dne 19. 1. 2007 na poizvedbo v zadevi I-CP1-1/2007. Vendar ta listina ni primeren dokaz gornjim trditvam. Izkazuje namreč zgolj to, da je pri UE tekel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča po Zakonu o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 9/2001, s spremembami; od tu ZPPreb), ne pa tudi, da je ta postopek sprožil prav drugi toženec. Omenjeni postopek nenazadnje uvede pristojni organ po uradni dolžnosti oziroma na zahtevo ustrezne lokalne skupnosti (8. čl. ZPPreb). Nadalje niso razumljive pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zaključek o pravočasnosti predloga za obnovo (torej, da je drugi toženec izvedel za predmetni postopek šele oktobra 2007) utemeljilo na zaslišanju drugega toženca, čeprav ga sploh ni zaslišalo. Do zaslišanja res ni prišlo, saj le-to niti ni bilo potrebno, ker toženčevih navedb o tem, kdaj je izvedel za predmetni postopek, tožeča stranka ni prerekala. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je takrat nesporne navedbe (in ne morda izpovedbe) vzelo v dejansko podlago odločbe. Da bi se ob tem sodišče oprlo še na kakšno zaslišanje oziroma izpovedbe, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja.

(7) Nesprejemljivo je tudi stališče pritožbe, da je drugi toženec za posledice tega postopka izvedel že v predhodni pravdi pred istim sodiščem, opr. št. I P 1768/2006, ko je bil pozvan, da vstopi vanjo kot stranski intervenient. Takšen poziv oziroma obvestilo v pravdi (litis denuntiatio) lahko tožeči stranki zagotovi le t. im. intervencijski učinek (v isti pravdi) izdane sodbe, če se obveščeni te pravde ne udeleži (201. čl. ZPP in 204. čl. ZPP; primerjaj Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 239). To bo moralo upoštevati sodišče prve stopnje v nadaljnjem (nadomestitvenem) postopku.

(8) Ob odsotnosti drugih pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče opravilo še uradni preizkus, ki je pokazal, da je sodišče materialno pravo uporabilo pravilno, zagrešilo pa tudi ni kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP. Ker torej v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(9) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožničinih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. čl. ZPP).