Jedro

Napak volje ob podpisovanju aneksa k prodajni pogodbi pri tožeči stranki ni bilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev aneksa št. 741/91 z dne 7.4.1993, ki so ga podpisali tožnica in obe toženi stranki. Nato je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da listina, ki se imenuje aneks h kupoprodajni pogodbi štev. 250/91 in nosi datum davčne potrditve 7.4.1993, nikoli ni nastal in ne ustvarja nobenih posledic ali učinkov (nadalje podrejeno je ničen). Zato je tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov prvotožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo sodbe, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku; ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Po mnenju tožene stranke se niti prvo, niti drugo sodišče ni ukvarjalo s podrejenim tožbenim zahtevkom, češ da posel sploh ni nastal, ker ni bilo soglasja volj. Dodaja, da je bilo v vlogi jasno navedeno, da je aneks ničen, ker je nasprotoval kogentnim predpisom, in ker za njegov nastanek ni bilo soglasja volj. Pojasnjuje, da tožeča stranka ni bila seznanjena z vsebino aneksa, ker ga je odvetnik M. sestavil brez njene vednosti in soglasja in ga je poslal njenemu sinu. V dopisu mu je naročil, naj preveri možnost podpisa pri drugi toženi stranki in ga pozval, naj nato organizira overitev in podpis druge pogodbe o tožničinih pravicah na stanovanju. Ta dopis je tožnica videla šele med pravdnim postopkom. Zato za vsebino aneksa trdi, da je ni poznala in je bila povsem nevedna, sicer ne bi bila 26.4.1993 pisala drugi toženi stranki, da se ne odreka nobenih pravic iz kupne pogodbe.

Sodiščema očita, da tega pisma sploh ne omenjata. Ker se torej volji pogodbenih strank nista ujemali, pravni posel ni mogel nastati. Volji se nista ujemali zaradi prevare prvotoženca, ki je tožnici podtaknil aneks v podpis, toda sodišči se s tem nista ukvarjali, zaradi česar sta nepravilno ugotovili dejansko stanje in na to zmotno uporabili materialno pravo.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list SRS, št. 26/99) nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da je tožnica na podlagi določila 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) dne 18.11.1991 kupila sporno stanovanje od druge tožene stranke; - da so pravdne stranke dne 9.4.1993 podpisale aneks h kupni pogodbi, s katerim ugotavljajo, da sta tožnica in prvi toženec v razmerju mati - sin in da ob sklenitvi pogodbe niso uporabili možnosti po prvem odstavku 117. člena SZ; - da je denarna sredstva dejansko kril prvi toženec, ki sedaj sprejema vse pravice in obveznosti iz kupne pogodbe; - da je tožnica ob podpisu aneksa vedela kaj podpisuje, ker so se o tem predhodno dogovarjali in da kljub občutkom tesnobe in sinovem povzdigovanju glasu ni bila prisiljena v podpis; - da je prostovoljno šla s sinom na sodišče v P., kar za tožnico ni bila vsakdanja pot, in da je tu sin govoril o overitvi.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili materialnopravno določilo 111. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ko sta presojali veljavnost aneksa k pogodbi, saj sta ugotovili, da je bila tožnica sposobna za sklenitev pravnega posla in da je pri sklenitvi izrazila pravo voljo.

Njenih navedb o tem, da je bila zaradi sinove grožnje prisiljena podpisati sporni aneks, sodišči prve in druge stopnje nista mogli upoštevati, ker sta ugotovili, da je tožnica sicer izpovedala o občutku tesnobnosti pri podpisovanju, vendar to ni utemeljen strah po določilu drugega odstavka 60. člena ZOR, saj iz okoliščin izhaja, da se tožnica ni bala za življenje ali za telesno ali drugo pomembno dobrino.

Tudi trditvi o napaki tožničine volje zaradi zmote ali celo prevare nižji sodišči utemeljeno nista sledili, ker sta se prepričali, da je vedela za vsebino aneksa in za to, da je treba zadevo overiti na sodišču. Sodišče dodaja, da ni pomembno, če ni bila tožnica v vseh podrobnostih seznanjena s potekom pred zapisom aneksa. Revizijske trditve, češ da ni hodila k odvetniku M. in da pred podpisom aneksa ni bila seznanjena z njegovim dopisom, ne morejo spremeniti dejstva, da je vedela za vsebino aneksa. Bistveno je, da je vedela, kaj je podpisala, in se je tudi zavedala, da je treba zadevo overiti še na sodišču. Tudi revizijska trditev, češ da sodišči nista vrednotili njenega dopisa z dne 26.4.1993 drugi toženi stranki, saj ga sploh nista omenili, je zmotna, ker je na koncu 4. strani in na začetku 5. strani utemeljitve prve sodbe ta dopis izrecno omenjen in je sodišče ocenilo, da si je tožnica kasneje očitno premislila in je celo zanikala pristnost svojega podpisa.

Sodišči prve in druge stopnje tudi nista storili bistvenih kršitev pravdnega postopka, ker sta na podlagi ugotovljenih dejstev in ob pravni presoji, češ da so izpolnjeni vsi potrebni elementi za sklenitev pogodbe oziroma aneksa k pogodbi ugotovili, da pogodba ni izpodbojna in sta zavrnili primarni tožbeni zahtevek. Ker sodišči nista našli napake v tožničini volji, ta razlog tudi ni mogel vplivati na podrejeni tožbeni zahtevek na ničnost pogodbe.

Sklicevanje tožeče stranke na ničnost pogodbe zaradi nedopus-tnosti predmeta pa sta nižji sodišči obširno in povsem sprejemljivo materialnopravno utemeljili. 122. člen SZ, ki prepoveduje nadaljnjo prodajo stanovanj, kupljenih po 117. in naslednjih členih SZ, v danem primeru ne pride v poštev, ker tožnica ni prodala kupljenega stanovanja komu tretjemu, temveč je sklenila le aneks k prodajni pogodbi s prodajalcem iz 117. člena SZ, ki vsebinsko ne odstopa od zakonskih določil. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po določilu 393. člena ZPP 1977 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Po določilu prvega odstavka 166. člena, v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.