Jedro

Tožnikove splošne in nekonkretizirane navedbe ne izkazujejo nastanka težko popravljive škode.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj, št. 214-4773/2020-5 z dne 10. 11. 2020, s katero je prvostopenjski upravni organ v 1. točki izreka odločil, da se razveljavi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ki ga je Upravna enota Kranj podaljšala tujcu z osebnim imenom A.A., državljanu Kosova, za obdobje od 14. 2. 2020 do 2. 1. 2022. V 2. točki izreka je odločila, da je A.A. dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh od pravnomočne odločbe, v 3. točki izreka, da je A.A. dolžan v 8 dneh po prenehanju dovoljenja pristojnemu organu vrniti samostojno listino ter v 4. točki izreka, da posebni stroški niso bili zaznamovani.

2. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločitev tožene stranke in navaja, da postopanje upravnega organa temelji na zmotno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zato je potrebno odločbo razveljaviti že iz tega razloga, prav tako je odločba strokovno pomanjkljiva, nima navedb po odločilnih dejstvih in je v nasprotju sama s seboj. V tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Istočasno z vložitvijo tožbe je tožeča stranka sodišču predlaga izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da mora za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 tožnik izkazati obstoj procesnih predpostavk, verjetnost uspeha v sporu in verjetnost nastanka težko popravljivih posledic. Tožnik zato iz navedenih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, torej po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Hkrati kot pravno podlago povzame tudi drugi odstavek 32. člena ZUS-1. Pojasnjuje, da gre pri enotnem delovnem in bivalnem dovoljenju za trajajoče razmerje, v katerem enotno dovoljenje velja (ali ne velja) in da ta obsega daljše časovno obdobje, v konkretnem primeru od 14. 2. 2020 do 2. 1. 2022. Glede na navedeno v tožbi, podrobno analizo nedoslednosti upravne enote, ki je odločbo izdala, zmotno ugotovljeno dejansko stanje in spregled bistvenih okoliščin, povezanih z ureditvijo statusa tožnika in ugotovitev Upravne enote Laško ter predloženih listin, je zelo verjetno, da se tožnik lahko nadeja pozitivne rešitve v tem upravnem sporu, saj je bil njegov status v času izdaje sporne odločbe urejen in zakonsko reguliran v skladu z vsemi določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), kar je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe spregledano. Prav tako ne more biti sporno, da tožnik v ničemer ni kršil pravnega reda Republike Slovenije in mu tega tudi ni mogoče očitati. Za stvari, ki jih ni naredil po svoji volji, temveč so produkt manipulacij nekoga drugega (bivšega delodajalca), za katere tožnik ni vedel, niti pri njih ni sodeloval, zato zanje ne more biti odgovoren. Bil je zaveden in mu je bila povzročena škoda tudi s tem, da mu je bilo preklicano enotno dovoljenje in mora sedaj skozi ta upravni postopek. Tudi delo v tujini ni bila njegova odločitev, ampak delovna obveza in zahteva njegovega takratnega delodajalca.

4. Nobenega dvoma ni, da bi z uveljavitvijo sporne odločbe za tožnika nastale hude in nepopravljive posledice. Tožnik je sedaj redno zaposlen, za čas veljavnosti enotnega dovoljenja, torej še vsaj za več kot eno leto. Ima urejeno bivališče in delovne pogoje, ima redno zaposlitev in redne dohodke, s katerimi se preživlja. Vse to in možnost nadaljnjega preživljanja s plačo, ki jo ima na osnovi sedanje zaposlitve, bi z uveljavitvijo sporne odločbe izgubil, poleg tega bi moral zapustiti Slovenijo, izgubil bi službo, možnost dohodka, možnost preživljanja in možnost živeti urejeno, finančno stabilno življenje, dostojno človeka. Pahnjen bi bil v razmere brezposelnosti in revščine, iz katerih je iz matične države pobegnil. S tem bi mu nenazadnje bila storjena tudi huda krivica, saj za vmesno stanje njegovega bivanja v Republiki Sloveniji ni in ne more biti odgovoren. Sploh pa ni v vmesnem času nikoli in nikakor kršil pravnega reda gostujoče države Republike Slovenije. Tožnik zato sodišču predlaga, da sprejme ponujene dokaze in na osnovi prostega sodnega preudarka izda začasno odredbo, s katero izvršitev odločbe Upravne enote Kranj z dne 10. 11. 2020 zadrži do dokončne odločitve sodišča v tem upravnem sporu. Predlaga tudi povrnitev stroškov sporne takse za to začasno odredbo in priznane pravdne stroške tožeče stranke, povezane z izdajo začasne odredbe.

5. Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je pojasnila okoliščine, zaradi katerih je bila na podlagi pobude Policijske uprave Kranj z dne 21. 9. 2020 izdana izpodbijana odločba. Pojasnila je, da na podlagi določb ZTuj-2, ki v 35. člena določa, da tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenja za začasno prebivanje za določen namen, lahko v RS prebiva samo v skladu s tem namenom, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen če zakon določa drugače. Tujec ni prebival v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, saj ni bil zaposlen. Organ pa ne razpolaga z nobenimi novimi listinami in dejstvi, ki naj bi se uporabile kot dokaz ali ki ne bi bila priložene navedeni zadevi.

6. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

7. Iz zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da jo tožeča stranka vlaga na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik iz razlogov, navedenih v drugem odstavku, zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Vendar pa tožeča stranka ni podala predloga, na kakšen način naj sodišče uredi sporno pravno razmerje, zato začasne odredbe na podlagi citirane določbe ni mogoče izdati. Poleg tega pa je sodišče presodilo, da za izdajo ureditvene začasne odredbe tudi niso podani zakonsko določeni pogoji, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Iz vsebine zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo je tožeča stranka oblikovala tako, da je predlagala zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe do dokončne odločitve sodišča v tem upravnem sporu, izhaja, da je izdajo začasne odredbe zahtevala na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

9. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi zatrjevati in izkazati konkretno škodo, ki ji bo nastala zaradi pravnega učinkovanja izpodbijanega akta ter da je to škodo mogoče (začasno) odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožeča stranka izkazati tudi, da je ta škoda zanjo težko popravljiva. Dolžnost stranke, ki zahteva izdajo začasne odredbe je, da sodišču, ki odloča o zahtevi, navede razloge in dejstva ter predloži vse relevantne podatke za odločanje, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo. Po ustaljeni upravno sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 95/2008, I Up 602/2008, I Up 460/2009, I Up 68/2011 in številne druge) zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek težko popravljive škode. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme, da s svojimi navedbami in s predloženimi dokazi prepriča sodišče, da je podan zakonski pogoj za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

10. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe nastanek težko popravljive škode utemeljeval z navedbami, da je sedaj in za preostali čas veljavnosti enotnega dovoljenja zaposlen, da ima redne dohodke, s katerimi se preživlja in ima urejeno bivališče. Z uveljavitvijo izpodbijane odločbe pa bi izgubil zaposlitev in s tem dohodek, možnost preživljanja in možnost živeti urejeno, finančno stabilno življenje, dostojno človeka ter da bi moral zapustiti Republiko Slovenijo, s čimer bi bil pahnjen v razmere brezposelnosti in revščine, iz katerih je iz matične države pobegnil. 11. Te tožnikove navedbe o izgubi zaposlitve, izgubi dohodka, ogroženosti svojega preživljanja, nastanku brezposelnosti in bivanju v revščini so splošne in nekonkretizirane, predvsem pa iz povzetih tožnikovih navedb ne izhaja, zakaj bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva, torej da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča. Predvsem navedb o ogroženem preživljanju, ki bi lahko predstavljale upoštevno škodo, ni mogoče celovito presoditi, saj tožnik ob tem ne pojasni, kako se preživlja, ko pa hkrati zatrjuje, da od prejšnjega delodajalca več mesecev ni prejemal plačil in da se je preživljal s prihranki, ali ima družino in podobno.

12. Glede zatrjevane posledice, ki jo z zahtevano začasno odredbo želi preprečiti tožnik, to je zapustitev Republike Slovenije, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dolžan Republiko Slovenijo zapustiti v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe. Torej predlagano zadržanje izvršitve odločbe v tem delu ni potrebno, saj tožnikova dolžnost zapustitve Republike Slovenije nastopi šele po pravnomočnosti odločbe, ki nastopi, ko zoper njo ni več mogoče zahtevati sodnega varstva, torej s koncem sodnega postopka. Vrnitev v matično državo, to je Kosovo, pa samo po sebi tudi še ne predstavlja težko popravljive škode.

13. Sodišče tako ugotavlja, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin glede nastanka težko popravljive škode, te ni izkazal, kot to zahtevata tako drugi kot tretji odstavek 32. člena ZUS-1. 14. V primeru izkazanega nastanka težko popravljive škode bi moralo sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V predmetni zadevi gre za postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujcu v Republiki Sloveniji, pri čemer je v javnem interesu, da se bivanje in delo v Republiki Sloveniji izvaja na zakonit način. Sodišče se zato ne spušča v presojo prizadetosti javne koristi, skladno z načelom sorazmernosti, saj tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. 15. Glede na vse navedeno je sodišče zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker je sodišče v okviru odločanja o začasni odredbi omejeno na ugotavljanje izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1, se v tem postopku ne more in ne sme opredeljevati do vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka oziroma drugače povedano, zakonitosti izpodbijanega akta, saj bo to predmet presoje o glavni stvari.

17. Tožeča stranka je zahtevala tudi povračilo stroškov v zvezi z zahtevo za začasno odredbo. Sodišče je odločitev o priglašenih stroških pridržalo do odločitve o glavni stvari, saj so tudi stroški v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe del stroškov celotnega postopka.