Jedro

Tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot odvetniški kandidat je v spornem obdobju opravil službena potovanja z uporabo lastnega avtomobila. Kljub temu, da mu tožena stranka potnih nalogov za ta potovanja ni izdajala, je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali zaradi potovanj.

Tožnik je moral pri svojem delu uporabljati svoj lastni avtomobil kot najracionalnejšo obliko prevoza, da se je lahko udeležil narokov in drugih procesnih dejanj. Glede na naravo tožnikovega dela je bilo najbolj racionalno prevozno sredstvo za tožnika v zvezi z njegovim delom osebni avtomobil in ne javni prevoz. Ker je tožnik na službenih poteh uporabljal lastni avtomobil, je upravičen do povrnitve stroškov kilometrine.

Tožena stranka ni dokazala sklenitve dogovora o tem, da bo vpisnino za vpis v imenik odvetniških kandidatov za tožnika zgolj založila in da bi ji tožnik moral založeni znesek povrniti. Ker si tožena stranka ni pridržala pravice, od tožnika zahtevati vrnitev izplačanega zneska, niti ni plačala tega zneska, da bi se izognila sili, zneska vpisnine, ki ga je plačala tožniku, nima pravice zahtevati nazaj (191. člen OZ).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 1.125,54 EUR tečejo od 15. 7. 2011 do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 757,04 za čas od 16. 8. 2011 do 31. 1. 2012. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka toženi stranki naložilo, da tožniku plača stroške prevoza na službenih potovanjih za leti 2010 in 2011 v skupni višini 1.125,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2011 dalje do plačila, v presežku (za plačilo stroškov prevoza v višini 219,04 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, odvede dohodnino, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v presežku (za plačilo konkretnega neto zneska in zakonskih zamudnih obresti za dan 1. 7. 2011) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto plačo za julij 2011 v višini 757,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 dalje do plačila ter za ta znesek obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke. V IV. točki izreka je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji terjatev do tožnika iz naslova vpisnine v Odvetniško zbornico v višini 1.147,50 EUR z zapadlostjo od 12. 1. 2010 dalje. V V. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je upravičen do plačila vseh zatrjevanih stroškov prevoza, torej tudi do razlike v višini 219,04 EUR, saj je vse službene poti opravil, čeprav zaradi pomanjkljivih podatkov posameznih poti organi niso mogli potrditi. Tožnik navaja, da so opravljene štiri službene poti na relaciji A. - B. - A., saj jih je sodišče potrdilo v dopisih. Povsem razumljivo je, da tožnik datumov obravnav ni navedel v tožbi, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pa to niti ni relevantno. Navaja, da mu zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska prevoznih stroškov pripadajo že od 15. 7. 2011 dalje. Plačo za junij 2011 je tožnik sicer prejel, vendar šele med postopkom na prvi stopnji, torej z zamudo, zato mu je za čas od 16. 8. 2011 do plačila 31. 1. 2012 tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti. Priglaša stroške sodnih taks za pritožbo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo, smiselno njen ugodilni del v I. in II. točki izreka ter IV. in V. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). V pritožbi navaja, da je pobotni ugovor v višini 1.147,50 EUR utemeljen. Vpisnino v imenik odvetniških kandidatov je plačala tožena stranka, kljub temu da je zavezanec za njeno plačilo tožnik, kar izhaja iz 63. člena Statuta odvetniške zbornice (v nadaljevanju: Statut). Statut določa, da so člani zbornice (odvetniški kandidati) tisti, ki so ob vpisu dolžni plačati vpisnino. Tožena stranka ni član zbornice, temveč so njeni člani zgolj fizične osebe, zaposlene v odvetniški družbi. Da je tožnik zavezan k plačilu vpisnine, izhaja iz Zakona o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/1993 s spremembami), saj je predlagatelj tisti, ki mora predložiti potrdilo o plačilu vpisnine. Dejstvo, da je vpisnino poravnala tožena stranka, ne vpliva na opredelitev zavezanca. Na tožnikovo obveznost plačila vpisnine kaže tudi dejstvo, da se le-ta pri vpisu v imenik odvetnikov obračuna pri plačilu tako, da se odšteje znesek, ki je bil že vplačan. Tožena stranka je v vlogi, s katero je uveljavljala pobotni ugovor, navedla, kaj želi s terjatvijo iz naslova vpisnine poravnati, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za pobot po 312. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče stroške prevoza priznati do višine dejanskih stroškov za prevoz z javnimi sredstvi. Med strankama ni bil sklenjen dogovor o plačilu kilometrine oziroma stroškov službenega potovanja. Za opravljena službena potovanja niso bili izdani potni nalogi. Tožena stranka ugovarja plačilu pravdnih stroškov, saj je tožnik odvetnik, ki bi se lahko sam zastopal v postopku na prvi stopnji.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožene stranke iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Stranki v pritožbah uvodoma sicer navajata, da vlagata pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega razloga ne konkretizirata. Ne navedeta, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana in s čim jo je sodišče prve stopnje zagrešilo. Tudi sicer pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da je bila podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Deloma nepravilna je le odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska prevoznih stroškov in v zvezi z obrestnim zahtevkom od neto plače za julij 2011. Sodišče prve stopnje je v tem sporu delno ugodilo tožbenemu zahtevku za izplačilo kilometrine. Ugotovilo je, da je tožnik, ki je bil zaposlen pri toženi stranki kot odvetniški kandidat, v letih 2010 in 2011 opravil številna službena potovanja z uporabo lastnega avtomobila. Kljub temu, da mu tožena stranka potnih nalogov za ta potovanja ni izdajala, je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do povračila stroškov, ki so mu nastali zaradi potovanja z lastnim avtomobilom. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na določbo prvega odstavka 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), na podlagi katere mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je moral tožnik pri svojem delu uporabljati svoj lastni avtomobil kot najracionalnejšo obliko prevoza, da se je lahko udeležil narokov in drugih procesnih dejanj. Glede na naravo tožnikovega dela je tudi po presoji pritožbenega sodišča bilo najbolj racionalno prevozno sredstvo za tožnika v zvezi z njegovim delom osebni avtomobil in ne javni prevoz, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Ker je tožnik na službenih poteh uporabljal lastni avtomobil, je upravičen do povrnitve stroškov kilometrine (0,37 EUR za vsak prevoženi kilometer), kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 s spremembami).

Na podlagi prejetih pisnih odgovorov sodišč in drugih organov ter zapisnikov o obravnavah je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni opravil zatrjevane službene poti v aprilu 2010 na Okrajno sodišče v Kočevju, v avgustu 2010 v kraj C. ter dne 28. 1. 2011 in 11. 3. 2011 na Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu. Protispisne so navedbe tožnika v pritožbi, da je navedene službene poti opravil, oziroma da so jih sodišča potrdila v dopisih. Glede na to, da tožnik službenih poti na navedenih relacijah ni dokazal, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo izplačilo kilometrine v višini 219,04 EUR.

Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov službenih poti že od 15. 7. 2011 dalje. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sicer navedlo, da je bila tožena stranka s plačilom kilometrine v zamudi od 15. 7. 2011 dalje, tako kot je tožnik zahteval, kljub temu pa je v izreku očitno pomotoma odločilo, da zamudne obresti tečejo od 15. 8. 2011 dalje. V tem delu je treba pritožbi tožnika pritrditi.

Pritožbi tožnika je treba delno pritrditi tudi v delu odločitve, ki se nanaša na zavrnitev obrestnega zahtevka od neto plače za julij 2011 v znesku 757,04 EUR. Tožena stranka je svojo obveznost iz naslova plače izpolnila šele 31. 1. 2012, čeprav je v skladu s 134. členom ZDR zapadla v plačilo 15. 8. 2011. V skladu z določbo prvega odstavka 378. člena OZ je tožena stranka dolžna plačati tožniku še zakonske zamudni obresti od 16. 8. 2011, tj. od dneva, ko je zamuda nastala, do izplačila plače dne 31. 1. 2012. Pri presoji utemeljenosti pobotnega ugovora tožene stranke iz naslova plačane vpisnine za vpis v imenik odvetniških kandidatov v znesku 1.147,50 EUR je treba izhajati iz določbe 191. člena OZ. Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in navedb tožene stranke v pritožbi izhaja, da je tožena stranka vpisnino dne 12. 1. 2010 plačala tožniku prostovoljno in ob poznavanju relevantnih predpisov (ZOdv in Statuta), brez kakršnihkoli zahtev tožnika. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožena stranka ni dokazala sklenitve dogovora o tem, da bo vpisnino za tožnika zgolj založila in da bi ji moral založeni znesek povrniti tožnik. Navedeno pomeni, da si tožena stranka ni pridržala pravice, da bi lahko od tožnika zahtevala vrnitev izplačanega zneska, niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Zato zneska vpisnine, ki ga je plačala tožniku, ne more zahtevati nazaj. Pritožbene navedbe tožene stranke o obstoju v pobot uveljavljene terjatve iz naslova vpisnine se tako izkažejo za neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 155. člena ZPP utemeljeno priznalo tožniku potrebne stroške za zastopanje v tem sporu. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS namreč izhajata tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. Pritožbeni očitek, da tožnik kot odvetnik za zastopanje v sporu ne potrebuje odvetnika, je tako neutemeljen. V zadevi opr. št. II Cp 2733/2009 z dne 12. 11. 2009 je bilo zavzeto stališče, da tožnik (odvetnik) v lastni zadevi nima pravice do povračila stroškov po Odvetniški tarifi. Vendar pa ni ovire, da stranka, ki je odvetnik, pooblasti drugo odvetnico za zastopanje, kar je tožnik storil v obravnavanem primeru. V takšnem primeru je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožnika delno ugodilo ter po prvem odstavku 351. člena ZPP in 5. alinei 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. točki in III. točki izreka delno spremenilo, tako kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe delno uspel, vendar le glede dela stranske terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Po oceni pritožbenega sodišča je njegov pritožbeni uspeh tako minimalen, da mu ni mogoče prisoditi stroškov pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške te vloge.