Jedro

Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo je dovoljena, kadar je podan kateri od zakonitih razlogov, ki so taksativno našteti v 260. členu ZUP. To pa nikakor ni sodba SES oziroma drugačna razlaga materialnega predpisa od tiste, ki je veljala v prej izvedenem postopku.

Pomembna okoliščina pravne varnosti je, da se dokončni, pravnomočni postopki lahko ponovno odprejo le v ozko določenih primerih. S stališča pravne varnosti državljanov RS je tako treba razumeti tudi 105. člen ZICPES, saj naj se postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen, če je bilo v Aktu o pogojih pristopa RS drugače določeno, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Postopki, vodeni po slovenskih predpisih pred tem datumom in so končani po prejšnjih predpisih, izražajo takratna stališča, ki pa jih dokončnost tudi v primeru eventualnih napačnih odločitev, sanira.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski organ A. zavrnil predlog tožeče stranke, da se obnovi postopek uvoznega carinjenja za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. … z dne 1. 4. 1999 Carinske izpostave B. Carinski urad A. je s sklepom št. … z dne 15. 5. 2002 po uradni dolžnosti v skladu s 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) obnovil postopek carinjenja za blago, sproščeno v prost promet z navedeno carinsko deklaracijo v obsegu odobrene preferencialne obravnave blaga in obračunanih uvoznih dajatev. Po pritožbi tožeče stranke je drugostopni organ potrdil prvostopno odločitev, prav tako pa je to storilo tudi po tožbi Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. U 1468/2004 z dne 10. 4. 2006, o pritožbi zoper navedeno sodbo pa še ni bilo odločeno. Carinski organ A. je v postopku meritornega odločanja o zadevi z odločbo št. … z dne 27. 2. 2008 tožeči stranki za blago, ocarinjeno z navedeno carinsko deklaracijo odmeril carino z obrazložitvijo, da je v postopku naknadnega preverjanja pri nemških carinskih organih ugotovljeno, da je potrdilo o prometu blaga EUR.1, št. … z dne 29. 3. 1999, ponarejeno in da je temu posledično bila preferencialna carinska stopnja uporabljena neupravičeno. Ta odločba je postala pravnomočna dne 18. 3. 2008, ker tožnica zoper njo ni vložila pritožbe. Dne 23. 9. 2008 je tožnica vložila pri Carinskem uradu A. predlog za obnovo postopka končanega z odločbo CU A., št. … z dne 27. 2. 2008, v povezavi s carinsko deklaracijo št. … z dne 1. 4. 1999 Carinske izpostave B. Kot obnovitveni razlog je tožnica navedla, da je na spletni strani Sodišča Evropskih skupnosti zasledila sodbo v zadevi C-2004 (prav 204)/2007 P, ki se nanaša na enake oziroma zelo podobne zadeve, kot je obravnavana. Omenjeno stališče je po mnenju tožnice obvezno tudi za naš carinski organ. V dopolnitvi vloge je tožnica navedla, da predlaga obnovo postopka na podlagi 1. točke 260 člena ZUP. Iz omenjene sodbe izhaja, po navedbah tožnice, da obstaja v primerih ponarejanja listin osebna oziroma subjektivna odgovornost za naknadno plačilo uvoznih dajatev v obnovljenem postopku uvoznega carinjenja samo za uvoznika oziroma tistega, ki je listine predrugačil, dostavil, ponaredil, v zadevnem primeru je to družba C. d.o.o. iz A., in nikakor ne gre za objektivno odgovornost carinskega deklaranta. CU A. je z izpodbijano odločbo tožničin predlog za obnovo postopka zavrnil. Drugostopni organ v svoji odločbi potrdi odločitev prvostopnega organa z natančno obrazložitvijo, kaj je sploh lahko obnovitveni razlog, saj so razlogi taksativno našteti v 260. členu ZUP. Tožeča stranka je pred organom prve stopnje navajala kot obnovitveni razlog sodbo SES v zadevi C:A:S SpA proti komisiji Evropskih skupnosti C-204/07 P, v kateri je navedeno sodišče zavzelo stališče do vprašanja, ali gre v sporni zadevi naknadne odmere carinskega dolga, ki na podlagi predloženih ponarejenih potrdil o gibanju blaga ob carinjenju ni bil obračunan, za poseben primer v smislu 239. člena Uredbe št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (UL ...), ki utemeljuje odpust ali povračilo obračunanih dajatev. Sodba torej pomeni razlago materialnega predpisa in to celo predpisa, ki se v RS uporablja šele od 1. 5. 2004 dalje, zato je drugostopni organ mnenja, da bi lahko prvostopni organ predlog za obnovo zavrgel že iz procesnih razlogov, ker obnovitvenega razloga sploh ne vsebuje. Ob preizkusu, ali so okoliščine in dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, takšni, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, so odločilni materialni predpisi, na katerih temelji dokončna odločba, glede katere je vložen predlog za obnovo postopka. V konkretnem primeru so za odločitev merodajni predpisi, ki so veljali dne 1. 4. 1999, ko je bilo predmetno blago sproščeno v prost promet tedaj še na carinskem območju RS z navedeno carinsko deklaracijo. Pri tem drugostopenjski organ upošteva tudi 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti – ZICPES (Uradni list RS, št. 25/04 in spremembe). Carinski dolg je namreč nastal pred dnem pristopa Slovenije v Skupnost, zato se izterjava izvede v skladu s pogoji, ki veljajo v Sloveniji (v svojo korist). Tožnik kot carinski deklarant je pasivno legitimiran v postopku (enako tudi sodbe Vrhovnega sodišča, npr. X Ips 512/2006 z dne 4. 9. 2008...) . Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-310/02-10 z dne 11. 3. 2004 navedlo, da je morebitni naknadni obračun carine (za kar je šlo v konkretnem primeru) dolžna izpolniti tista oseba oziroma carinski dolžnik, ki jo je oziroma bi jo bremenil (zaradi pogodbeno prevzete) prvotni obračun carinskega dolga ter da je na upniku, da odloči, katero osebo bo terjal. Glede sodbe SES, na katero se tožnik v obnovitvenem predlogu sklicuje, pa drugostopni organ nadrobno pojasni, da se v njej razlaga predpis, ki ob nastanku konkretnega carinskega dolga pri nas še ni veljal, poleg tega pa obravnava drugačno pravno in dejansko stanje od obravnavanega. Sodba Upravnega sodišča št. U 275/2006 z dne 18. 11. 2008, na katero se sklicuje tožnik, pa je bila utemeljena na drugačnem pravnem temelju (določbe CZ/95 o naknadnem obračunu carinskega dolga) kot v konkretnem primeru, ko so bila pri odmeri dolga uporabljena pravila ZUP o izrednem pravnem sredstvu obnove postopka carinjenja. O vseh teh vprašanjih je Vrhovno sodišče RS že večkrat zavzelo stališče, ki potrjuje odločitev v izpodbijani odločbi. Bistveno za drugostopni organ pa je, da obnova postopka ni mogoča, če ni nobenega od obnovitvenih razlogov. Protispisna je trditev tožeče stranke, da je predlagala obnovo na podlagi 2. in 4. točke 260. člena ZUP. Blago, ki ga je tožnik prijavil v carinskem postopku za sprostitev v prost promet, na podlagi ugotovitev tuje carinske administracije ne izpolnjuje več pogojev za uporabo ugodnejše carinske stopnje v skladu s sklenjenim sporazumom. Sodbe, izdane v kazenskem postopku ali drugačne odločitve pristojnega organa o predhodnem vprašanju pa tožnica ni ponudila. Prav tako je protispisna trditev tožnika, da so carinskemu organu predlagali povračila ali odpustitve plačila carinskega dolga. Upravni organi tudi niso pristojni za postavljanje predhodnih vprašanj SES-u. Tudi tožnikov predlog za izrek ničnosti izpodbijane odločbe ni utemeljen, saj ni podlage za to.

Tožnik je vložil obširno tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga uvedbo posebnega ugotovitvenega postopka v skladu s sodbama SES C-204/2007 P in C-114/02 ter sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 275/2006-15 z dne 18. 11. 2008 kot novega dejstva. Organu prve stopnje je predlagal, da na podlagi 2. in 4. točke 260. člena ter petega odstavka 263. člena ZUP obnovi postopek, saj je bil predhodni upravni akt izdan na podlagi ponarejene oziroma neverodostojene listine (EUR.1). Opozarja na subjektivno mnenje carinskega organa glede verodostojnosti listin o poreklu. Tožnik ni dolžnik za carinski dolg po sporni deklaraciji, zato naj se naknadni obračun ne opravi. Po mnenju tožnika je v času vložitve carinske deklaracije in kasneje veljala evropska zakonodaja. Opozarja na izvirnost pravnega vira – mednarodnih pogodb, ki so bile ratificirane s strani RS. Tožnik pojasni, da nima sredstev za plačilo carinskega dolga ter da je odločba nična. Zatrjuje tudi kršitev Ustave in človekovih pravic.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in vztraja pri razlogih iz odločb obeh stopenj odločanja, tožnik pa nato z vložitvijo pripravljalne vloge še bolj nadrobno opredeli svoje stališče do izpodbijane odločbe iz tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 7. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Akt, ki se v konkretnem primeru izpodbija, je sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, torej zavrnitev uporabe izrednega pravnega sredstva po ZUP. Obnova postopka kot izredno pravno sredstvo je dovoljena, kadar je podan kateri od zakonitih razlogov, ki so taksativno našteti v 260. členu ZUP. Tožnik je v svojem predlogu nadrobno obrazložil oziroma se skliceval na dve sodbi SES ter zaradi podobnega dejanskega stanja zahteval obnovo postopka ter ugotovitev dejanskega stanja in pravic ter dolžnosti le-tega ter interes oškodovanih strank. Poudarja svoje nezadovoljstvo s predhodno odločitvijo Carinskega urada, s katero mu je bilo naloženo doplačilo carinskih dajatev. Sodišče ugotavlja, da tožnik vlaga predlog za obnovo postopka zoper dokončen upravni akt, zato je takšen predlog dopusten le iz točno določenih razlogov, ki pa nikakor niso sodba SES oziroma drugačna razlaga materialnega predpisa od tiste, ki je veljala v prej izvedenem postopku. Stranka ne navede nobenega od naštetih taksativno obnovitvenih razlogov, na katerega se sklicuje v predlogu, poleg tega pa stališče v sodbi, ki drugače razlaga nek materialni predpis, tudi ne bi pomenilo obnovitvenega razloga po presoji tega sodišča. Pomembna okoliščina pravne varnosti je, da se dokončni, pravnomočni postopki lahko ponovno odprejo le v ozko določenih primerih. S stališča pravne varnosti državljanov RS pa je tako treba razumeti tudi 105. člen ZICPES, saj naj se postopki, ki so bili začeti pred 1. 5. 2004, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, razen, če je bilo v Aktu o pogojih pristopa RS drugače določeno, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Postopki, vodeni po slovenskih predpisih pred tem datumom in so končani po prejšnjih predpisih, izražajo takratna stališča, ki pa jih, kot že rečeno, dokončnost tudi v primeru eventualnih napačnih odločitev, sanira. Zato sodišče ne ponavlja sicer natančnih ugotovitev obeh organov o (ne)vplivu citiranih sodb SES na odločitev o naknadni odmeri carinskih dajatev in posledično na predlog o obnovi postopka. Tudi sodišče je mnenja, da bi lahko prvostopni organ predlog takoj zavrgel zaradi nevsebovanja bistvene vsebine predloga o obnovi postopka in sicer razlogov za obnovo. Dodatno pa se sodišče v celoti strinja s stališčem obeh organov, da razlogovanje SES v sodbi ne pomeni obnovitvenega razloga, vpliv pa ima seveda na odprte postopke pred upravnimi organi in sodišči po datumu priključitve Slovenije Skupnosti. Sodišče se v celoti strinja tudi zavrnitvijo predloga tožeče stranke za izrek ničnosti, saj je postopek z vložitvijo carinske deklaracije tekel na predlog tožnika, obnovljen je bil po uradni dolžnosti zaradi novih ugotovitev tujih carinskih organov, prav tako pa ni tožnik izkazal, da bi v postopku prišlo do kakšnih grobih kršitev kot. npr. prisiljenje, izsiljevanje, pritisk..., ki bi posledično zahtevale izrek ničnosti oziroma odmerna odločba po presoji sodišča nima takšnih nepravilnosti, ki bi razlogovale v ničnosti.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, ni našlo pavšalnih ničnostnih razlogov, ni kršitev URS niti človekovih pravic.

Odločitev o stroških temelji na določbi 25. člena ZUS-1.