Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Mednarodni sporazum o vprašanjih nasledstva, ki zavezuje novonastale države na območju bivše SFRJ, ni neposredno uporabljiv za urejanje posamičnih pravic državljanov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Revizija se zavrne.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 2 9 9898936 z dne 8. 11. 2004 in št. 9898936 z dne 6. 1. 2005, o zavrnitvi zahteve za priznanje pokojnine na podlagi določb mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN – Ur. l. RS, MP, št. 20/2002).
2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik ves čas zaposlen pri zveznih organih bivše SFRJ, nazadnje pa pri Zvezni upravi carin v Beogradu, kjer je bil z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Srbije z dne 25. 11. 1994, z veljavnostjo od 1. 11. 1994 dalje, invalidsko upokojen in mu je bil z odločbo tožene stranke z dne 5. 6. 1998 priznan dodatek k navedeni invalidski pokojnini na podlagi Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ, je soglašalo, da na podlagi MSVN tožnik ne more pridobiti nobenih posamičnih pravic iz naslova pokojnine na podlagi zaposlitve v zveznih organih bivše SFRJ.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da bi mu moralo sodišče priznati pravico do pokojnine iz naslova zavarovanja in dela v zveznih organih bivše SFRJ že na podlagi MSVN. Nerazumljivo je, da je bil že 4 leta pred sklenitvijo MSVN sprejet predpis o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, zaposlenih v JLA, delavci, zaposleni v civilnih organih bivše SFRJ, pa bi v Sloveniji ostali brez teh pravic. V takem položaju je bil tožnik prisiljen, da je uveljavil invalidsko pokojnino v nekdanji republiki SFRJ, s tem da tožnik te pokojnine dejansko že 10 let ne prejema.
4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem, da MSVN, ki zavezuje novonastale države na območju bivše SFRJ, ni neposredno uporabljiv za urejanje posamičnih pravic državljanov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1).
7. MSVN ureja nasledstvena razmerja med naslednicami bivše SFRJ glede na stanje ob njenem razpadu. Z vidika Republike Slovenije je SFRJ razpadla z osamosvojitvijo Republike Slovenije s 25. junijem 1991. Po tem datumu je ostal tožnik zaposlen pri bivšem zveznem organu v Beogradu, kjer se je invalidsko upokojil šele več kot 3 leta kasneje pri takrat z vidika Slovenije tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Beogradu. Očitno so bila ob njegovi invalidski upokojitvi ustrezno upoštevana tudi zavarovalna obdobja iz časa dela pri bivših zveznih organih SFRJ.
8. Glede na gornje dejanske ugotovitve sodišča, ko je tožnik šele več let po razpadu bivše SFRJ pridobil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja tudi na podlagi zavarovalnih obdobij v SFRJ, v zvezi s tožnikovim uveljavljanjem pravice do pokojnine tudi sicer ne more iti za neposredno nasledstveno vprašanje po razpadu SFRJ, ki jih obravnava MSVN. Kvečjemu bi lahko šlo za vprašanje plačevanja pokojnine, priznane s strani nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Srbiji, ki bi lahko bilo urejeno v sporazumu s področja socialne varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Vendar z Republiko Srbijo tak sporazum doslej še ni bil sklenjen, oziroma uveljavljen.
9. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku odklonilo priznanje novih pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja neposredno na podlagi določb MSVN.
10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
Op. št. (1): Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 7/2008 z dne 25. 5. 2009.