Jedro

V izreku sodbe je sodišče prve stopnje ugodilo delu tožbenega zahtevka, obenem pa ni odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP), niti ni odločilo, da pobotni ugovor morda ni dopusten. Utemeljeno torej pritožba očita, da sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj o pobotnem ugovoru nima razlogov (in tudi ne odločitve). Pritožbe tudi ni mogoče šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s katero naj sodišče odloči (le) še o pobotnem ugovoru, saj je prikazani izrek sodbe prve stopnje mogoč le ob predpostavki, da ugovor pobota ni dopusten ali da terjatev, ki je uveljavljena zaradi pobota, ne obstoji - torej v določenem obsegu že prejudicira odločitev o pobotnem ugovoru.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se razveljavi v 1. točki izreka in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, da tožeči plača 1.268.005,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 904.649,20 SIT od 18.10.2000 dalje, od zneska

223.882,00 SIT od 13.12.2002 dalje in od zneska 139.474,00 SIT od

3.6.2004 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 352.782,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. V 2. točki izreka je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je izvedenec ocenil višino mesečne najemnine, pri čemer pa ni upošteval vlaganj tožene stranke v nepremičnino in da brez tekočega in investicijskega vzdrževanja nepremičnina ne bi bila sposobna za uporabo. S svojimi investicijskimi vložki je tožena stranka zavrla propad nepremičnine in dvignila njeno vrednost. V konkretnem primeru ima tožeča stranka koristi od toženčeve uporabe nepremičnine. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 16.10.2000 uveljavljala pobot v višini terjatve tožeče stranke iz naslova investicij, razvidnih iz mnenja izvedenca R. Sodba o tem nima razlogov. Tožeča stranka nikoli ni podala zahtevka za uporabo ali souporabo nepremičnine niti ni zahtevala od toženca, da nepremičnino uporablja le v sorazmerju s svojim solastniškim deležem. Tožeča stranka bi bila upravičena zahtevati nadomestilo za uporabo solastnega deleža šele od vložitve predloga za razdružitev nepremičnin ali od vložitve zahteve oziroma tožbe dalje. Zato je tožbeni zahtevek po temelju za dobo petih let pred vložitvijo tožbe neutemeljen. Zaradi ugotovitve morebitnega prikrajšanja tožene stranke in obogatitve toženca na račun uporabe solastnega deleža je pri izračunu višine koristi treba upoštevati tudi koristi, ki jih je imela tožeča stranka z uporabo njenega solastniškega deleža. Toženec je z uporabo le-tega ohranjal in celo povečeval njegovo nominalno vrednost. Zato je treba pri izračunu upoštevati tudi vlaganja, ki so pripomogla k ohranitvi in uporabi objekta. Dejansko stanje je v tem obsegu ostalo nepopolno ugotovljeno, dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja pa neutemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti za obdobje od 18.10.2000 dalje do plačila. Gre za zamudne obresti za denarno terjatev od premoženjske obogatitve, ki se ugotavlja po cenah na dan izdaje sodne odločbe in šele od tega dne tečejo zakonske zamudne obresti. Do dneva izdaje sodbe pa se priznavajo obresti od 1.1.2002 pa do izdaje sodne odločbe po 13,5 % letni obrestni meri oziroma v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero. Te obresti bi lahko sodišče prisodilo le od dneva izdaje izvedenskega mnenja do izdaje prvostopne sodbe, od takrat pa zakonske zamudne obresti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno navedlo, v čem se kaže korist tožeče stranke in v čem prikrajšanje tožene. Pritožba neutemeljeno meni, da tožeča stranka ne more terjati koristi od toženca zaradi uporabe njene solastne nepremičnine, ker naj bi je tožeča stranka nikoli ne pozvala, naj nepremičnino uporablja le v sorazmerju s svojim solastniškim deležem. Že ob prvem odločanju na pritožbeni stopnji je bilo poudarjeno, da to ni odločilnega pomena za odločitev v zadevi, to dejstvo pa tudi ne vpliva na utemeljenost zahteve po povrnitvi neupravičene koristi za čas pred vložitvijo tožbe. Prav tako je bilo že tedaj obrazloženo, da morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi s stanovanjsko hišo (torej tekoče in investicijsko vlaganje, ki ga poudarja toženec) ne vplivajo na doseženo korist, temveč so lahko le predmet samostojnega zahtevka. To je ob novem odločanju zapisalo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je pri tem spregledalo, da je tožena stranka v ponovljenem postopku svojo terjatev za povrnitev stroškov v zvezi z vzdrževanjem hiše v ustrezni procesni obliki tudi uveljavljala, namreč s pobotnim ugovorom v višini vtoževane terjatve. Ta ugovor je, kot pravilno opozarja pritožba, uveljavila v vlogi z dne 16.10.2000. V zvezi z investicijami je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo le, da je v skladu z izvedenskim mnenjem upoštevalo ureditev centralnega ogrevanja in da je bila ta investicija obravnavana v zadevi P 1022/..

Okrožnega sodišča v ... Zgolj iz tega zapisa pa ne izhaja, da je sodišče prve stopnje pobotni ugovor obravnavalo. V izreku sodbe je namreč sodišče prve stopnje ugodilo delu tožbenega zahtevka, obenem pa ni odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP), niti ni odločilo, da pobotni ugovor morda ni dopusten. Utemeljeno torej pritožba očita, da sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj o pobotnem ugovoru nima razlogov (in tudi ne odločitve). Pritožbe tudi ni mogoče šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s katero naj sodišče odloči (le) še o pobotnem ugovoru, saj je prikazani izrek sodbe prve stopnje mogoč le ob predpostavki, da ugovor pobota ni dopusten ali da terjatev, ki je uveljavljena zaradi pobota, ne obstoji - torej v določenem obsegu že prejudicira odločitev o pobotnem ugovoru.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je narekovala razveljavitev sodbe prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (1. odstavek 354. člen ZPP). Ob ponovnem odločanju bo torej moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o uveljavljenem pobotnem ugovoru in navesti razloge za svojo odločitev.

Zaradi popolnega odgovora na pritožbene navedbe naj bo pojasnjeno še, da sodišče prve stopnje višino dosežene koristi ni ugotovilo na dan izdaje sodbe, kot meni pritožba. Na 5. strani obrazložitve sodbe je pojasnilo, da je obseg koristi ocenilo na določene dneve pred tem in zato tožencu naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh datumov dalje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.