15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 117/2005 z dne 8. 11. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 158/2004 z dne 5. 11. 2004 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 258/97 z dne 2. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa začasnega nadzornega sveta pravne prednice tožene stranke z dne 5. 12. 1996 o odpoklicu tožnika s funkcije direktorja. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo. Upoštevaje razmere, v katerih se je nahajala družba, je štelo, da je pritožnik huje kršil obveznosti uprave družbe v smislu prvega odstavka 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – v nadaljevanju ZGD) v zvezi z določbama 256. in 283. člena ZGD in v zvezi z določbami statuta družbe. Pritožniku je namreč očitalo, da je kljub izrecni zahtevi zunanjega delničarja oziroma nadzornega sveta odlašal z realizacijo zahteve po sklicu skupščine delničarjev in s pripravo strategije razvoja podjetja.

2.Pritožnik izpodbijanim sodnim odločitvam očita arbitrarnost. Meni, da ga sodišča niso obravnavala enakopravno v primerjavi z nasprotno stranko. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave ter 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Poudarja, da naj bi sodišča v podobnih zadevah v preteklosti odločala drugače. Nasprotuje odločitvi sodišč o obstoju krivdnih razlogov za odpoklic. Navaja, da neuresničitev zahteve nadzornega sveta po sklicu skupščine delničarjev ne more pomeniti hujše kršitve dolžnosti člana uprave, ker ima skladno z ZGD pooblastilo za sklic skupščine tudi nadzorni svet. Poleg tega naj bi glede na drugi odstavek 283. člena ZGD o tem, kdaj nastopijo zakonski ali statutarni razlogi za sklic skupščine odločal direktor, ki naj mu pri tem ne bi bilo treba avtomatično slediti navodilom nadzornega sveta. Zatrjuje tudi, da sklica skupščine sploh ni odklanjal. Sklic skupščine naj bi mu bil preprečen z odpoklicem. Opozarja tudi, da so večinski delničarji sklicu nasprotovali, predlog manjšinskega delničarja pa ni ustrezal zakonskim zahtevam. Navaja še, da ni nikoli prejel ustrezne pisne zahteve za sklic. V zvezi z očitano kršitvijo, da na zahtevo nadzornega sveta ni pripravil strategije razvoja družbe, meni, da tega ni bil dolžan storiti, ker sodi sprejem takšnega akta v izključno pristojnost skupščine in ne nadzornega sveta.

B.

3.Pritožnik izpodbijanim sodbam očita, da temeljijo na očitno napačnih dejanskih ugotovitvah in pravnih zaključkih glede obstoja krivdnih razlogov za njegov odpoklic. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo pritožniku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve z vidika skladnosti s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave lahko Ustavno sodišče sicer res preizkuša tudi, ali je izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da bi ji bilo že iz tega razloga mogoče očitati neskladje s to človekovo pravico. Vendar pa lahko Ustavno sodišče takšno oceno arbitrarnega ravnanja izreče le, če sodišče odločitve ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, česar pa v obravnavani zadevi ni mogoče trditi.

4.Pritožnik zatrjuje, da naj bi mu bila pravica iz 22. člena Ustave, ki pomeni odraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju sodnega varstva pravic, kršena tudi s tem, ko naj ga sodišča ne bi obravnavala enako kot druge stranke, kar utemeljuje s trditvami o napačnosti odločitve. S takšnimi navedbami zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Prav tako pa zatrjevane kršitve te pravice ne more utemeljiti z zgolj pavšalnimi trditvami, da naj bi sodišča v podobnih primerih odločala drugače.

5.Neutemeljeni so tudi očitka pritožnika o kršitvah 6. in 13. člena EKČP. Očitek o kršitvi 13. člena EKČP je povsem pavšalen in ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Očitek o kršitvi 6. člena EKČP pa je neutemeljen iz enakih razlogov, kot jih je Ustavno sodišče navedlo v zvezi z zatrjevanimi kršitvami 22. člena Ustave. Navedbe pritožnikov o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vsebovanih v mednarodnih aktih, kolikor je njihova vsebina zajeta v posameznih ustavnih pravicah, namreč Ustavno sodišče presoja v okviru presoje kršitev ustavnih pravic, relevantna vsebina 6. člena EKČP, upoštevajoč navedbe pritožnika, pa je zajeta v omenjeni ustavni pravici.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan