Jedro

Presoja oškodovančevega prispevka zaradi vožnje z vinjenim voznikom in neuporabe varnostnega pasu, zaradi katere je oškodovanec utrpel bistveno večjo škodo.

Tožnik je utrpel katastrofalno škodo, pri kateri sodišče odmero zaradi prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode in njihove izjemne teže praviloma opravi enotno.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 2.566,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo denarne odškodnine za škodo, ki jo je 10. 9. 2007 pri svojih dvajsetih letih utrpel kot sopotnik v vozilu, ki je bilo zavarovano pri toženki in katerega voznik je izgubil oblast nad vozilom ter povzročil prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč tožnikov 50 % prispevek in že plačan, valoriziran znesek v višini 12.804,00 EUR, toženki naložilo plačilo 149.696,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2009 na račun nepremoženjske škode in 7.302,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska na račun premoženjske škode.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in zakonske zamudne obresti od zneska 149.696,00 priznalo le od 25. 3. 2011, v preostanku pa je toženkino pritožbo in tožnikovo pritožbo v celoti zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata obe pravdni stranki iz vseh revizijskih razlogov. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno sojenje ter zahtevata povračilo stroškov.

4. Tožnik meni, da kljub skrbnosti ni mogel zaključiti, da je voznik vinjen, saj je ta izpovedoval, da je pred nesrečo zaradi vožnje, ki ga je čakala, užival le vodo, da se je čutil sposobnega upravljati z vozilom, da je vinjenost morda posledica tega, da je alkohol pil prejšnji dan in je premalo jedel,... Zato mu sodišči nižjih stopenj po njegovem mnenju prispevka v tej smeri ne bi smeli naložiti. Poudarja, da je izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke izključilo, da je sedel na okvirju vrat, saj bi moral utrpeti tudi poškodbe nog, pa jih ni. Po njegovi oceni je prispevek zaradi neuporabe varnostnega pasu v višini 30% previsok in bi bil lahko največ 15%. Meni, da bi moralo sodišče dopolniti izvedensko mnenje glede tega, ali je z glavo udaril v vetrobransko steklo, kar vpliva na oceno njegovega prispevka. Denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je po njegovi oceni glede na to, da bi bile te brez terapij intenzivnejše, prenizko odmerjena, zavzema pa se tudi za odmero denarne odškodnine za sekundaren strah.

5. Toženka poudarja, da tožnikove izjemno hude poškodbe izvirajo iz njegovega načina sedenja med vožnjo in da te poškodbe niso v vzročni zvezi z nevarno stvarjo in ne z vožnjo njenega zavarovanca. Opozarja, da izvedenci medicinske stroke ob tem, ko so ugotovili, da je vzrok tožnikovih poškodb udarec z glavo ob trdo podlago z veliko silo, kar bi bilo lahko tudi prednje steklo vozila, niso bili seznanjeni z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke o poteku prometne nesreče, in zahteva dopolnitev njihovega mnenja. Poudarja, da je bila hitrost nizka in bi bil temu primeren tudi tožnikov udarec v vetrobransko steklo ter se sklicuje na mnenji, pridobljeni pred pravdo. Meni, da lahko odgovarja le za škodo, ki bi tožniku nastala ob pravilnem sedenju, ne more pa odgovarjati za škodo, ki izvira iz tožnikovih poškodb, nastalih kot posledica tožnikovega skrajno nepremišljenega dejanja, ki je prekinilo vzročno zvezo. Tudi sicer je tožnikov prispevek po njenem mnenju ocenjen prenizko in bi moral biti 95%. Nasprotuje še odmerjeni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki bi po njenem mnenju lahko znašala največ 150.000,00 EUR.

6. Tožnik v odgovoru na toženkino revizijo nasprotuje njenim razlogom in zahteva povračilo stroškov. Toženka na vročeno tožnikovo revizijo ni odgovorila.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da na revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti. Tožnik izpodbija celotno zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka, a ne navaja razlogov, s katerimi bi nasprotoval zavrnitvi do višine njegovega 15% prispevka k škodi (tretji odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in zaradi že plačane odškodnine v valorizirani višini 12.804,00 EUR. Prav tako ne izpodbija zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode. Toženka pa ne podaja razlogov, ki bi lahko izpodbili ugotovljen obstoj in višino premoženjske škode, čeprav revizijo vlaga zoper odločitev sodišča druge stopnje v celoti. V opisanem delu vloženi reviziji nista obrazloženi.

O temelju odškodninske obveznosti

9. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja odločilna dejstva: - tožnik in toženkin zavarovanec sta se srečala popoldan, nekaj popila, nato pa so se skupaj s kolegom M. odpravili v diskoteko, kjer so popili nekaj alkoholnih pijač; - ob 2.10 je voznik na poti proti domu po približno 200 m vožnje v križišču izgubil nadzor nad vozilom in se zaletel najprej v cestni robnik, nato še v hišo; - tožnik ni sedel na sopotnikovem sedežu, temveč na okvirju vrat tako, da je imel telo na zunanji strani vrat, noge pa v notranjosti vozila, ni bil pripet, ob trčenju je padel iz avtomobila, z glavo zadel v steno hiše in obležal na pločniku; - pred zaviranjem je voznik vozil s 73 km/h, v robnik se je zaletel s 64,8 km/h, v hišo pa z 38,00 km/h; - če bi voznik vozil v okviru dovoljene hitrosti 50 km/h, bi zavoj izpeljal; - voznik je imel dve uri po nesreči v krvi od 1,62 do 1,68 g alkohola in je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nezgode; - če bi tožnik sedel na sprednjem sedežu in bil pripet z varnostnim pasom, bi utrpel le lažje poškodbe (udarnine, nategi, zvini, abrazije kože); - tožnikovo sedenje na vratih ni dodatno prispevalo k škodi.

10. Ker je tožnik sedel k vinjenemu vozniku, za katerega bi moral glede na dolgotrajno druženje in pitje ter močno stopnjo njegove alkoholiziranosti vedeti, da ni sposoben voziti, in ker ni bil pripet z varnostnim pasom, sta sodišči nižjih stopenj tožniku naložili 50 % prispevek k škodi.

11. Tožnik skuša v nasprotju z ugotovljenim prikazati, da je voznik pil vodo, da se ta ni čutil toliko vinjenega, da ne bi mogel peljati, in naj ne bi dajal vtisa vinjenosti in podobno, s čimer le nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Glede na zgoraj povzeto ugotovitev sodišč nižjih stopenj o skupnem popoldanskem in večernem pitju alkoholnih pijač, tudi v diskoteki, kjer so se nahajali neposredno v času pred prometno nesrečo, je nedvomno, da je tožnik vedel za to, da je voznik užival alkohol in bi se moral zavedati, da je to okrnilo voznikovo sposobnost varne vožnje.(1)

12. Obe pravdni stranki imata pomisleke v pravilno uporabo materialnega prava in posledično v popolnost ugotovljenega dejanskega stanja glede tožnikovega položaja ob prometni nesreči, iz katerega sta sodišči nižjih stopenj sklepali na njegov (dodatni) prispevek k škodi. Pri tem pozabljata na ključno ugotovitev, da bi tožnik, če bi ravnal pravilno ter z varnostnim pasom pripet sedel na sedežu, utrpel bistveno manjše poškodbe (zgolj udarnine, natege, zvine, abrazije kože), ki ji ne očitata pomanjkljivosti. Ta narekuje zaključek, da škoda zaradi poškodb, ki presegajo opisane, izvira iz tožnikovega nepravilnega ravnanja ne glede na to, ali zgolj ni bil pripet, ali je tudi sedel na okvirju vrat, ali je zaradi takšnega sedenja dobil še kakšno dodatno poškodbo, ki je ne bi dobil, če bi zgolj nepripet sedel na sedežu, ali bi v slednjem primeru lahko udaril v vetrobransko steklo, kakšne poškodbe bi mu ob tem lahko nastale in podobno. Odgovori na ta vprašanja ne morejo vplivati na odločitev, revidenta pa ne moreta uspeti z očitki, s katerimi jih želita doseči (dopolnitev v postopku dobljenih izvedenskih mnenj, dokazna ocena pred postopkom danih izvedenskih mnenj,(2) ...).

13. Osnovni razlog za prometno nesrečo pa je bila kljub tožnikovemu nepravilnemu ravnanju vožnja toženkinega zavarovanca, ki zaradi prevelike hitrosti in vinjenosti ni mogel obvladati vozila, saj bi, če bi peljal v okviru dovoljene hitrosti, zavoj izpeljal. Toženka se že zaradi vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča ne more povsem oprostiti svoje obveznosti plačila škode za zavarovančevo objektivno odgovornost.(3) Tudi sicer konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, če je izključni vzrok škode oškodovančevo ravnanje ali ravnanje tretje osebe, ki ga imetnik stvari ni mogel pričakovati in se izogniti njegovim posledicam oziroma jih odstraniti.(4) Tožnikovo nepravilno ravnanje (če je to zgolj neuporaba varnostnega pasu ali pa tudi sedenje na okvirju vrat) že po svoji naravi ne more biti vzrok za nastanek nesreče, zato tudi ne za prekinitev vzročne zveze. Ker pa je zaradi tožnikovega nepravilnega ravnanja obseg njegovih poškodb večji, kot bi bil sicer, to predstavlja njegov prispevek k škodi. Glede na okoliščine primera se ta ovrednoti v deležu od nastale škode in ne na način, da bi toženka odgovarjala tožniku le za hipotetično škodo, ki bi mu lahko nastala, če bi pravilno sedel in bi bil pripet.(5)

14. Revizijsko sodišče se pridružuje oceni sodišč nižjih stopenj o tožnikovem polovičnem prispevku k nastali škodi, saj gre škoda, ki izvira iz njegovega nepravilnega ravnanja, v njegovo breme. Prav tako gre v njegovo breme vožnja z vinjenim voznikom. Takšna odločitev je tudi v skladu z obstoječo sodno prakso.(6) O višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo

15. Sodišče mora pravni standard pravična denarna odškodnina v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti, pri tem pa so mu v pomoč napotki iz drugega odstavka 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsak posameznik neponovljiv in na svoj način doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

16. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik v prometni nesreči utrpel obtolčenino možganov, izliv krvi pod trdo možgansko opno, rano na glavi obstransko desno ter zloma desne obstranske in čelne kosti. Ocenili sta, da primerna denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo skupaj znaša 325.000,00 EUR oziroma 332 povprečnim mesečnih neto plač ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje (ta je znašala 978,99 EUR). Revizijsko sodišče bo za potrebe ocene višine odškodnine povzelo le pomembnejše posledice tožnikovih poškodb.

17. Tožnikovo zdravljenje je bilo dolgotrajno, slabo leto dni je bil v bolnišnici, od tega mesec dni na intenzivni negi, pet mesecev ni mogel vstati iz postelje, pol leta se je hranil po sondi, 2,5 meseca je dihal skozi odprtino na vratu, pri kateri so mu dvakrat tedensko menjavali cevko, 3 tedne je imel v lobanji sondo za merjenje lobanjskega pritiska, prejel je občutno količino zdravil, opravil veliko fizioterapij in logopedskih vaj, ki jih še vedno obiskuje, neprestane hude telesne bolečine je trpel skupaj 44 dni, srednje hude 1 mesec, lahke skupaj 3 mesece, te bo trpel tudi v bodoče. Zaradi nezavesti primarnega strahu ni občutil, zaradi poškodb in posledic, ki se jih ni zavedal, pa tudi ne strahu za izid zdravljenja. Ostali so mu: brazgotinasto tkivo v možganih na mestih obtolčenin, vrzeli v levi polovici možganov, močno razširjen levi stranski možganski prekat, vrzel v lobanji na mestu odpiranja, več brazgotin na glavi in po telesu, stastična mrtvoudnost desne strani (negiben desni spodnji ud, hroma desna roka), bistveno zmanjšana gibljivost udov, sklepov in moči mišic, neenakomerno gibanje obraznih mišic, povešen desni ustni kot, podplatno upognjeno levo stopalo, urin odvaja s pomočjo plastične goske, tušira pa se na toaletnem stolu. Tožnik je trajno vezan na invalidski voziček, zaveda se negativnih reakcij ljudi, socialno se umika, njegove mentalne sposobnosti so občutno upadle, celostno in vedenjsko se je spremenil, ni zaposljiv, naučil se je pisati z levico, z njo, manj zanesljivo kot z desnico, opravlja tudi ostala opravila, se oglasi na telefon, ne more pa klicati, potrebuje stalen nadzor, nemirno spi,... Tožnikova splošna življenjska aktivnost je manjša kar za 91%.

18. Obe pravdni stranki si prizadevata za spremembo (zvišanje/znižanje) odmere. Toženka le splošno opozarja na previsoko odmero in odstop od sodne prakse brez konkretnih razlogov in primerov, primerno odmero pa ocenjuje na 150.000,00 EUR. Tožnik poudarja sedanje in bodoče telesne bolečine, ki so zaradi opravljenih terapij, katerih stroškov mu sodišči nižjih stopenj nista priznali v celoti, blažje, kot bi bile sicer. Sodišči nižjih stopenj sta odškodnino pravilno odmerili glede na ugotovljene prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem. Zgolj možnost, da bi bile bolečine lahko intenzivnejše, ne zadošča. Glede na zgoraj povzeto, da se tožnik ni zavedal strahu za izid zdravljenja, kar skuša tožnik z nasprotnim zatrjevanjem nedovoljeno izpodbiti, pa je pravilen tudi zaključek, da mu ne gre odškodnina iz tega naslova. Tožnik je utrpel katastrofalno škodo, pri kateri sodišče odmero zaradi prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode in njihove izjemne teže praviloma opravi enotno.(7) Odmere se gibljejo v velikem razponu, po oceni revizijskega sodišča pa odmera v višini 332 povprečnim mesečnih neto plač ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje ustreza standardu pravične in primerne denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Njenega znižanja ne dopuščata tožnikova mladost in zelo hude posledice, ki pa vseeno ne dosegajo tistih v najhujših primerih iz sodne prakse in ne narekujejo njenega zvišanja,(8) zato se obe pravdni stranki neutemeljeno zavzemata za njeno spremembo.

19. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeni reviziji zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Odločitev, da tožnik in toženka sama krijeta vsak svoje stroške vložene revizije, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta s prvo točko izreka te odločbe. Toženka pa mora na podlagi navedenih določb tožniku povrniti tudi njegove stroške odgovora na njeno revizijo v višini 2.566,88 EUR. Ti glede na toženkin izpodbijan del v višini 149.696,00 EUR zajemajo nagrado za odgovor na revizijo v višini 2.084,00 EUR po tar. št. 3300, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tarifi št. 6002 ter 22% DDV po tar. št. 6007 v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). V primeru zamude pa bo toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Ni odločilno, ali je toženkin zavarovanec tudi kazal zunanje znake vinjenosti, primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 334/2009 z dne 19. 12. 2012. Op. št. (2): Tudi sicer ta štejejo kot navedbe stranke in jih sodišče ni dolžno dokazno oceniti.

Op. št. (3): Kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je pravdno sodišče vezano na obstoj kaznivega dejanja in obstoj kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP), kar izključuje toženkin ugovor, da med ravnanjem njenega zavarovanca in tožnikovo škodo ni vzročne zveze.

Op. št. (4): Imetnik stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, deloma pa, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ).

Op. št. (5): Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, če se ne da ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega ravnanja, pa prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (171. člen OZ).

Op. št. 6): Ker je tožnica zaradi neuporabe varnostnega pasu padla iz avtomobila in zato utrpela zelo hude poškodbe glave, iz katerih izvira njena škoda, je njen prispevek 25 %, primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 362/2012 z dne 5. 12. 2012, tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 365/2000 z dne 24. 5. 2001 (skupaj z vožnjo z vinjenim voznikom je tožnikov prispevek 50 %).

Op. št. (7): Ravnanje sodišč nižjih stopenj, ki sta odškodnino odmerili po posameznih postavkah, pa zgolj zaradi tega ne predstavlja katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Op. št. (8): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 587/2008 z dne 20. 11. 2008, II Ips 1242/2008 z dne 20. 11. 2008 in II Ips 351/2003 z dne 20.05.2004, tudi A. Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 105 in naslednje.