Jedro

Kljub temu, da iz menične izjave - pooblastila za izpolnitev bianco menice izhaja, da bo trasant podjetje P. d.o.o, to na status toženca kot trasanta ne vpliva. Menična izjava oziroma pooblastilo se lahko nanaša na vse sestavine menice, razen na podpis, ki je nujno potreben že v trenutku, ko je menica izdana (izročena).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 0002 I 2005/05081 z dne 31.5.2005 ostane v 1. točki delno v veljavi, in sicer tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 5.840,31 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2009 dalje do plačila, v roku 15 dni. V preostalem delu je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, 0002 I 2005/05081 z dne 31.5.2005 razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa, da ga zavrne. Navaja, da tožena stranka ni odgovorila na poziv sodišča in ni pojasnila, kakšne vrste terjatev sploh vtožuje, na kakšni pravni podlagi, za katero obdobje gre in kdaj je vtoževana terjatev zapadla v plačilo. Na to kršitev je tožena stranka opozorila tudi že v vlogi z dne 5.5.2010 in to kršitev ponovila tudi v nadaljnjih izvajanjih. Poleg tega izpodbijana sodba glede odločilnega dejstva ne vsebuje obrazložitve in je ni moč preiskusiti. Pri tem se sklicuje tudi na stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up 1013/05 z dne 6.7.2006 in judikat VS RS opr. št. III Ips 121/2007 z dne 10.6.2010. V konkretnem primeru obstaja dolg iz naslova najemne pogodbe, vendar pa tožena stranka svojega zahtevka ni ustrezno specifizirala, niti ni navedla, za kakšno obdobje naj bi šlo in za kakšno terjatev iz najemne pogodbe. Tako terjatve tožeče stranke ni mogoče individualizirati. Ker zahtevek ni individualiziran, ga ni mogoče ločiti od morebitnih drugih zahtevkov tožeče stranke proti toženi stranki. Ob takem stanju stvari pa se ne izpostavlja zgolj vprašanje, o kateri zadevi je sodišče v tem postopku z izpodbijano odločbo odločilo, temveč tudi vprašanje zastaranja zahtevka tožeče stranke. Ker je zahtevek nekonkretiziran, tožena stranka sploh ni mogla uveljavljati ugovora zastaranja ali eventualno drugih ugovorov. Pritožnik se tudi ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je toženec menico podpisal kot menični trasant ter da naj bi družba P., d.o.o., nastopala kot menični trasat in akceptant. Trasant je družba P., d.o.o, kar jasno izhaja iz menične izjave pooblastila za izpolnitev menice. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi toženec nastopal kot aval, nima podlage v trditveni podlagi pravdnih strank. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je bistveno vplivala na potek postopka.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - menice z dne 8.7.2003 v višini 9.809,68 EUR, ki ji jo je tožena stranka izročila zaradi zavarovanja plačil najemojemalca P., d.o.o., iz najemne pogodbe, ki jo je ta sklenil s tožečo stranko.

Menična obveznost je abstraktna, zato pravni posel iz menice ni razviden. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila v obravnavanem primeru izdana (trasirana) menica, ki je enostranski in abstrakten pravni posel. Menični dolg je lahko le tisto, kar je inkorporirano (in zapisano) v menici, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni pojasnila kakšne vrste terjatev sploh vtožuje, na kakšni podlagi in za katero obdobje. Prav tako nepravilno pritožnik ocenjuje, da je tožbeni zahtevek nepopoln in zmotno navaja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zavreči. Tožena stranka se tudi zmotno sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča Up 1013/05 dne 6.7.2006 in Vrhovnega sodišča RS III Ips 121/2007 z dne 10.6.2010, saj v obravnavanih zadevah ni šlo za menično tožbo. Katero terjatev tožnica vtožuje, pa je tožnica pojasnila v pripravljalni vlogi z dne 5.11.2009. Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ki jo po pritožbeni trditvi v tem, da izpodbijana sodba glede odločilnega dejstva ne vsebuje obrazložitve in je ni moč preizkusiti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženec ni bil podpisan kot trasant, ker iz menične izjave – pooblastila za izpolnitev in vnovčitev menice izhaja, da bo kot trasant nastopala družba P., d.o.o.. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ne drži, da bi kot trasant nastopala družba P., d.o.o.. V rubriki trasant je lastoročni podpis tožene stranke, kar je bilo nesporno ugotovljeno. Ker ob podpisu toženca ni nobene navedbe o tem, da bi se podpisoval v imenu in za račun pravne osebe, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec s podpisom rubrike trasant dobil status trasanta menice, ki za akcept odgovarja kot za plačilo menice (9. člen Zakona o menici, Ur. l. FLRJ, št. 104/1946 s spremembami in dopolnitvami). Kljub temu, da iz menične izjave - pooblastila za izpolnitev bianko menice izhaja, da bo trasant podjetje P., d.o.o., to na status toženca kot trasanta ne vpliva. Menična izjava oziroma pooblastilo se lahko nanaša na vse sestavine menice, razen na podpis, ki je nujno potreben že v trenutku, ko je menica izdana (izročena). Pa tudi sicer, če toženec ne bi bil trasant, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, bi bil toženec avalist. Za menično poroštvo ali aval zadostuje avalistov podpis na licu menice (30/3 člen ZM), kjer je toženec v obravnavanem primeru podpisan. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s to ugotovitvijo samo širilo trditveno podlago in prekršilo določilo 7. člena ZPP ni utemeljena. Tožeča stranka je namreč v 1. pripravljalni vlogi pravočasno navajala, da toženčev podpis na licu menice pomeni, da odgovarja za menično obveznost kot trasant ali avalist. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje pritožbene stroške ( 1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. členom ZPP). Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.