Jedro

Poseg v strešno konstrukcijo (lahko) predstavlja poseg v konstrukcijske elemente objekta, v smislu 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, vendar gre v obravnavanem primeru nedvomno za povečanje obstoječega stanovanjskega objekta z nadzidavo mansardnega prostora, zaradi česar se bo bistveno spremenil zunanji izgled objekta. Vse to po presoji sodišča pomeni, da je poseg treba obravnavati kot nadzidavo in ne kot rekonstrukcijo objekta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor, prvostopenjski organ, je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek A.A. za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo dela vrstne enostanovanjske stavbe, na zemljišču parc. št. 2182/15 k.o. ….

2. Na podlagi predložene projektne dokumentacije je prvostopenjski organ ugotovil, da se bo obstoječa enokapna streha odstranila v višini 3 m in nadvišala za cca 1,6 m ter na novo izvedla kot enokapnica. V novo pridobljenem mansardnem prostoru bi se uredila otroška soba, dostopna preko montažnih stopnic preko stavbe. To je razvidno tudi iz načrta arhitekture št. 22020-15-K/GK-1 risba 4, prerez A-A, kjer je navedeno, da bo predviden poseg predstavljal nov prizidek. Ker v primeru odstranitve objekta, bodisi v celoti ali odstranitve bistvenih elementov, brez katerih objekt ne more funkcionirati, ni mogoče govoriti o rekonstrukciji objekta, sporni poseg na delu obstoječe stavbe ne predstavlja rekonstrukcije, temveč nadzidavo obstoječe stavbe. Tako predviden poseg ni v skladu z določili Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (v nadaljevanju PUP), ki dopušča le rekonstrukcije.

3. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo in pojasnilo, da dozidave in nadzidave objekta ni mogoče enačiti z njegovo rekonstrukcijo, čeprav je dopustno, da se s slednjo prostornina stavbe celo poveča do 10%. Iz definicije rekonstrukcije namreč izhaja, da je to povečanje le posledica spreminjanja tehničnih značilnosti obstoječega objekta oziroma spremembe njegovih konstrukcijskih elementov, ne pa posledica morebitne dozidave ali nadzidave. Torej tudi če se volumen stavbe poveča za manj kot 10%, te dozidave ali nadzidave ni mogoče šteti za rekonstrukcijo. V konkretnem primeru gre za povečanje obstoječega stanovanjskega objekta z nadzidavo mansardnega prostora, zaradi česar se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Ker povečanje prostornine, ki sicer ne presega 10%, ni posledica spreminjanja tehničnih značilnosti ali spremembe konstrukcijskih elementov obstoječega objekta, ni mogoče govoriti o rekonstrukciji, pač pa gre za nadzidavo dela stanovanjske hiše, ki po določbi 10. člena PUP na predmetnem območju med dopustnimi posegi ni navedena.

4. Tožnica odločitvi obeh upravnih organov oporeka. Po presoji tožnice je bilo v izpodbijani odločbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj poseg predstavlja rekonstrukcijo obstoječe stavbe, kar posledično pomeni, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnica se sklicuje na Tehnično poročilo B., d.o.o., z dne 21. 9. 2015 in vsebino pritožbenih navedb ter pojasnjuje, da želi z nameravanim posegom urediti mansardni prostor - otroško sobo in da bo pri tem posegu rekonstruirala obstoječe ostrešje tako, da bo po posegu omogočalo primerno stojno višino. Sklicuje se na določbo 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO, ki definira rekonstrukcijo objekta in meni, da gre v njenem primeru nedvoumno za rekonstrukcijo, saj dela predstavljajo poseg v konstrukcijske elemente obstoječe hiše kot celote, v del strešne konstrukcije. Odstranil se bo le majhen del ostrešja, prostornina pa se bo povečala le za 6,23 %. Konstrukcija novega dela mansardne sobe bo lesena - montažna in z njo ne ne bodo prekoračene tlorisne dimenzije obstoječega objekta in ne odmiki od sosednjih mej. V obstoječi skupi vrstnih hiš je izvedenih več takšnih posegov.

5. Tožnica svoje stališče, da gre za rekonstrukcijo utemeljuje s sodno prakso Upravnega sodišča Republike Slovenije, in sicer sodbo U 2497/2008 z dne 5. 6. 2009, sodbo I U 1149/2013 z dne 5. 12. 2013 ter sodbo III U 81/2012 z dne 19. 7. 2013. Njeno stališče potrjuje tudi stališče izraženo v sodbi U 174/2013 z dne 18. 4. 2013 ter v sodbi IV U 28/2013 z dne 10. 10. 2013. V obravnavanem primeru ne gre za nadzidavo obstoječe stavbe. Ta trditev je v nasprotju z definicijo iz 7.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Glede na vse navedeno tožnica sodišču predlaga, da ugodi njenemu tožbenem zahtevku ter izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

7. Stranki z interesom v tem upravnem sporu, C.C. in D.D., sta v odgovoru na tožbo navedli, da bi se s predvidenim posegom bistveno zmanjšal dostop naravne svetlobe v njuno kopalnico v zgornji etaži ter spremenil zunanji izgled, saj nobena od 18 vrstnih hiš na tej ulici nima takšne rekonstrukcije. Prav tako je tožnica pred cca dvema letoma že izvedla zamenjavo nosilnih delov konstrukcije svoje hiše, kar je pustilo posledice v obliki razpok na njuni hiši, ker se je njena hiša premaknila za cca 3 cm proti Lenardonovi ulici.

K I. točki izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

10. Uvodoma sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da leži obravnavani poseg na področju, ki je po določilih Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine Maribor za območje Mestne občine Maribor v letu 2000, zaradi urbanistične zasnove mesta Maribor (v nadaljevanju Odlok) opredeljeno kot stavbno zemljišče v prostorsko planinski enoti Te7-S. Skladno s citiranim Odlokom se obravnavani poseg ureja na podlagi določil PUP. Obravnavana gradnja se nahaja v območju površin za stanovanja, v morfološki enoti (ME) - Posebna območja, kjer so na podlagi določila 10. člena PUP v okviru obstoječih okvirov stavb med drugim dopustne tudi rekonstrukcije, za katere na podlagi določila 20. člena PUP veljajo, enako kot za dozidave in nadzidave, enaki pogoji za oblikovanje, kot za novogradnje.

11. V zadevi ni sporen niti obseg gradnje, to je odstranitev obstoječe enokapne strehe na stanovanjski hiši, v širini 3m in dolžini 4 m ter na novo izvedeno nadvišanje za cca 1,6 m ter izvedba enokapnice. Prav tako med strankama ni sporno, da bi se v novo pridobljenem mansardnem prostoru uredila otroška soba velikosti cca 9 m², ki bi bila dostopna preko novo izvedenih montažnih stopnic iz pritličja stavbe.

12. Sporna v zadevi je opredelitev gradnje kot nadzidave objekta v smislu 7.1. točke 2. člena ZGO-1 in ne kot rekonstrukcije objekta v smislu 7.2. točke 2. člena ZGO-1. 13. Sodišče tožnici, enako kot sta to storila upravna organa, pojasnjuje, da je po določbi 7.1 točke 2.člena ZGO-1 gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Točka 7.2 istega člena pa določa, da je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spreminjanju namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedbi del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivosti ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni več kot 10 %.

14. Sodišče pritrjuje tožnici, da poseg v strešno konstrukcijo (lahko) predstavlja poseg v konstrukcijske elemente objekta, v smislu 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, vendar tega posega samega po sebi ni mogoče obravnavati ločeno od nadalnje ugotovitve obeh upravnih organov, ki temelji na vlogi priloženi dokumentaciji PGD, št. projekta 22020-15-K/GK z dne marec 2015, ki jo je izdelala družba B. d.o.o., da gre za nadvišanje objekta za cca 1,6 m ter izvedbo enokapnice in v tem prostoru ureditev otroške sobe velikosti cca 9 m2, ki bi bila dostopna preko novo izvedenih montažnih stopnic iz pritličja stavbe. Sodišče na podlagi te ugotovitve soglaša s stališčem obeh upravnih organov, da gre v konkretnem primeru nedvomno za povečanje obstoječega stanovanjskega objekta z nadzidavo mansardnega prostora (v tem delu bo dodan nov prostor), zaradi česar se bo bistveno spremenil zunanji izgled objekta. Vse to po presoji sodišča pomeni, da je poseg treba obravnavati kot nadzidavo in ne kot rekonstrukcijo objekta.

15. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da gre za poseg, ki ne bo bistveno vplival na velikost objekta, ker se bo njegova prostornina povečala le za 6,23 %, kar je v skladu z 7.2. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Omejitev prostornine na 10 % namreč pomeni zgolj mejo med obravnavanjem gradnje kot rekonstrukcije ali novogradnje in ne edinega merila za opredelitev posega.

16. Ker je torej treba nameravani poseg šteti kot nadzidavo objekta, ki po določbi 10. člena PUP ni dovoljena, je toženka v tem delu pravilno in v skladu z zakonom ugotovila, da projektna dokumentacija ni izdelana v skladu s prostorskim aktom, kar je glede na 1. točko prvega odstavka 66. člena ZGO-1 eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, je izpodbijana odločba pravilna, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

17. Odločitev o stroških postopka, katerih povrnitev je zahtevala tožnica, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.