Jedro

Iz 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva (od tega, ali je bila posamezna odločba vročena strankam postopka, do tega, ali je za stranke potekel rok za vložitev pravnega sredstva in ali je bilo pravno sredstvo vloženo). To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tukajšnje sodišče dodaja, da glede na povedano v zakonu ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote ... št. 339-201/2017-6 z dne 23. 8. 2018 in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-21/2018/4 z dne 9. 10. 2018 se odpravita ter se zadeva vrne Upravni enoti ... v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 339-201/2017-6 z dne 23. 8. 2018 (v nadaljevanju: prvostopenjska odločba) je Upravna enota ... (v nadaljevanju: UE ... ali prvostopenjski organ) odločila, da se zavrne tožničina zahteva za spremembo potrdila št. 339-201/2017-4 z dne 5. 7. 2018 (v nadaljevanju: potrdilo z dne 5. 7. 2018) o pravnomočnosti delne odločbe št. 321-20/97-168 z dne 27. 1. 2010 (v nadaljevanju: delna odločba z dne 27. 1. 2010), delne odločbe št. 321-20/97-181 z dne 26. 2. 2010 (v nadaljevanju: delna odločba z dne 26. 2. 2010) in dopolnilne odločbe št. 321-20/97-182 z dne 26. 2. 2010 (v nadaljevanju: dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010) ter da v zvezi z izdajo te odločbe posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ prejel tožničino zahtevo za spremembo potrdila z dne 5. 7. 2018, ki se nanaša na potrditev pravnomočnosti navedenih delnih odločb in dopolnilne odločbe, izdanih v postopku vračila nacionaliziranega premoženja nekdanjim članom Agrarne skupnosti ... (v nadaljevanju: AS). Po tem, ko povzame določbe petega odstavka 225. člena in četrtega odstavka 180.a člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), prvostopenjski organ navaja, da je pregledal listine v svojem arhivu, tudi tiste, vložene v register agrarnih skupnosti pod št. 464-.... Notarski zapisnik opr. št. SV 22/97 z dne 20. 1. 1997 kot javna listina vsebuje zapisnik zbora novo vzpostavljene AS z dne 7. 1. 1997. Iz 1. točke zapisnika izhaja, da je na javni poziv iz 5. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju: ZPVAS) pristopno izjavo podpisalo 46 dedičev oziroma nekdanjih članov AS, zbora pa se je udeležilo 32 članov, ter da je bila seja sklepčna na podlagi 11. člena Pravil AS. Pod 8. točko so prisotni na zboru soglasno sprejeli sklep, da se A.A. iz ... izda generalno pooblastilo o zastopanju AS in njenih članov. Iz pooblastila skupnemu pooblaščencu A.A. z dne 7. 1. 1997, ki ga je podpisal predsednik zbora B.B., izhaja, da se pooblastilo izdaja na podlagi ZPVAS in sklepa ustanovnega zbora z dne 7. 1. 1997; pooblastilo skupnemu pooblaščencu obsega, da v imenu članov AS overi akte, poda predlog za vpis v register agrarnih skupnosti, vloži in vodi postopek pri pristojnem upravnem organu za vrnitev odvzetega premoženja in pravic, zastopa člane pri pravosodnih in drugih pristojnih organih; na podlagi pooblastila ima pravico opravljati vsa pravna in upravna dejanja, vložiti tožbo, jo umakniti, pripraviti tožbeni zahtevek, se mu odpovedati, skleniti poravnavo, vložiti pravno sredstvo, se mu odpovedati, ga umakniti, predlagati začasne odredbe, zahtevati izvršbo ali zavarovanje in opravljati vsa dejanja, ki so potrebna v postopku, sprejeti od nasprotne stranke privoljenje, prenesti pooblastilo na druge osebe, na odvetnike ali ga pooblastiti za posamezna dejanja in vlagati izredna pravna sredstva. Na podlagi tega pooblastila je prvostopenjski organ vodil postopek vpisa v register agrarnih skupnosti in postopek vračila nacionaliziranega premoženja. Iz zapisnika izhaja, da so bili vsi dediči oziroma nekdanji člani, ki so podpisali pristopno izjavo, vabljeni na zbor, iz liste prisotnih na zboru pa še izhaja, da je bila tožnica na zboru osebno prisotna. Po navedenem prvostopenjski organ zaključi, da je zahteva za spremembo potrdila neutemeljena in da so bile tožnici odločbe vročene po skupnem pooblaščencu, saj je bila na zboru 7. 1. 1997 prisotna, sklep o generalnem pooblastilu A.A. pa je bil soglasno sprejet v skladu s pravili AS.

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbo št. 490-21/2018/4 z dne 9. 10. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti in na pritožbo tožnice odločilo: (1.) da se odpravijo potrdila o pravnomočnosti UE ... št. 339-1/2012-213 z dne 11. 7. 2012 (v nadaljevanju: potrdilo z dne 11. 7. 2012), št. 339-201/2017-2 z dne 14. 7. 2017 (v nadaljevanju: potrdilo z dne 14. 7. 2017) in že omenjeno potrdilo z dne 5. 7. 2018, (2.) da se pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrne in (3.) da se zavrne zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ navaja, da je prvostopenjski organ izdal potrdilo z dne 5. 7. 2018, s katerim je potrdil, da je v delu, ki se nanaša na tožnico, postala delna odločba z dne 27. 1. 2010 pravnomočna dne 17. 2. 2010, delna odločba z dne 26. 2. 2010 je postala pravnomočna dne 25. 3. 2010, dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 pa je postala pravnomočna dne 3. 2. 2011. Iz podatkov zemljiške knjige je razvidno, da je bil vpisan prehod lastniških deležev na podlagi pravnomočnih odločb, in sicer dne 27. 12. 2010 na podlagi delnih odločb z dne 27. 1. 2010 in z dne 26. 2. 2010 ter 30. 4. 2011 na podlagi dopolnilne odločbe z dne 26. 2. 2010. Lastniški delež je bil vpisan tudi na tožničinega pravnega prednika, kar dokazuje pravnomočnost in izvršitev odločb. Prvostopenjski organ je štel, da je pooblaščenec vseh članov AS A.A., ki je nato za zastopanje pooblastil odvetnika ... iz ..., kateremu so bile vročene vse tri odločbe. Delni odločbi sta postali pravnomočni s potekom pritožbenega roka, dopolnilna odločba pa s potekom roka za vložitev tožbe. Ker so bile vse tri navedene odločbe že pravnomočne pred vknjižbo v zemljiško knjigo, ni mogoče izdajati naknadnih potrdil o njihovi pravnomočnosti z drugimi datumi pravnomočnosti. Kolikor pa držijo pritožbene navedbe, da A.A. ni imel pooblastila za zastopanje v postopku vračanja premoženja AS, bi to lahko pomenilo, da zahtevek za vračilo premoženja tožničinega pravnega prednika ni bil vložen in je prvostopenjski organ v tem delu postopek vodil brez zahteve stranke ter bi bile tako odločbe, kolikor tožnica pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), zato v tem delu nične. Ker pa so odločbe tudi v delu, ki se nanaša na tožničinega pravnega prednika, postale pravnomočne in so vknjižene v zemljiško knjigo, tožnica pa glede nobene odločbe ni ugovarjala, to pomeni, da je molče privolila, da jo v postopku kot pooblaščenec zastopa A.A.. Zato so vsa nadaljnja potrdila o pravnomočnosti, in sicer potrdila z dne 11. 7. 2012, z dne 14. 7. 2017 in z dne 5. 7. 2018, napačna in izdana po tem, ko je prvostopenjski organ že izdal pravilna potrdila o pravnomočnosti odločb, na podlagi katerih so bile slednje že vknjižene v zemljiško knjigo. Zato drugostopenjski organ, kot je navedel, omenjena potrdila po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici odpravlja na podlagi 2. točke 274. člena ZUP. Kot nadaljuje, se glede na to, da je odpravil tudi potrdilo z dne 5. 7. 2018, zavrne pritožba zoper prvostopenjsko odločbo o zavrnitvi zahteve za spremembo tega potrdila. Tožničine navedbe, da in zakaj ni dala pooblastila za zastopanje A.A. ter kdaj in kako bi bilo pooblastilo dano pravilno, drugostopenjski organ ocenjuje kot brezpredmetne in se zato do njih ni opredelil. Glede na zavrnitev pritožbe je zavrnil tudi tožničin zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo v upravnem sporu, in sicer - kot je navedla v tožbi skladno s prejetim pravnim poukom drugostopenjskega organa - zoper prvostopenjsko odločbo, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in v zadevi samo odloči, oziroma podrejeno, zadevo vrne v ponovno upravno odločanje.

5. V tožbi tožnica navaja, da to, da je upravni organ nekoga štel za pooblaščenca, ne more nadomestiti dejanskega pooblastilnega razmerja, oziroma da zaradi tega ni mogoče opustiti uporabe kogentnih zakonskih določb, ki urejajo vročanje v upravnem postopku. Tožnica izpostavlja, da je upravni organ na podlagi istih spisnih listin dvakrat ugotovil različno dejansko stanje in da v spisih ni imel podlage za ugotovitev, da je A.A. 7. 1. 1997 postal skupni pooblaščenec tožnice. Opozarja, da s samim glasovanjem za predlog ni mogoče podati pooblastila za zastopanje oziroma da pooblastilnega razmerja ni mogoče vzpostaviti s sklepom. Pravni red zahteva sklenitev oblične mandatne pogodbe, oziroma ZUP jasno predpisuje, kako mora biti dano pooblastilo, ki se ga lahko upošteva v upravnem postopku. Tožnica ni nikoli podpisala nobenega dokumenta, ki bi temu ustrezal, niti ni podala ustnega pooblastila. Fizični osebi ni mogoče postaviti pooblaščenca s sklepom organa pravne osebe, katere član je. Zapis zapisnikarja, da se pooblasti A.A., ne velja kot pooblastilo, ker ne izpolnjuje formalnih kriterijev. Pooblastilo, ki se upošteva v upravnem postopku, je lahko podano zgolj pisno ali ustno na zapisnik, pooblastitelj ga mora podpisati. S takšnim tožničinim pooblastilom prvostopenjski organ ne razpolaga. Prav tako ni pojasnil, zakaj predpisane zakonske zahteve glede pooblastila v konkretni zadevi ne veljajo.

6. V nadaljevanju tožbe tožnica navaja, da tudi drugostopenjski organ ni utemeljil, ali in predvsem zakaj šteje, da je A.A. ob vročanju zadevnih odločb bil pooblaščenec tožnice (kar je ta prerekala) in iz katerih dejstev in dokazov je to razvidno. Tožnica se ne more opredeliti do neobrazložene odločitve in te ni mogoče preizkusiti. Dodaja, da naknadna privolitev stranke v odločbo ne more veljati za njeno odpoved pravici do seznanitve z vsebino odločbe oziroma do vročitve odločbe, ki je tudi nujni pogoj, da odločba postane pravnomočna; drugačno stališče bi stranki odrekalo pravno varstvo. Upravna organa pa niti ne navajata, da bi tožnica za tek postopka izvedela pred odločitvijo o zahtevi za denacionalizacijo. Kot pojasnjuje, je tožničini zahtevi z dne 30. 6. 2017 za vročitev delnih odločb z dne 27. 1. 2010 in z dne 26. 2. 2010 ter dopolnilne odločbe z dne 26. 2. 2010, prvostopenjski organ ugodil in ji je navedene odločbe vročil. Te odločitve o vročanju ni spremenil, kljub temu pa je neupravičeno spremenil potrdilo o pravnomočnosti. Podrejeno še dodaja, da je glede na naravo skupne lastnine AS mogoče zahtevo za denacionalizacijo vložiti tudi v korist drugih upravičencev, kar pa ne pomeni, da v takšnem primeru pri vročanju ni treba upoštevati s tem povezanih kogentnih določb zakona.

7. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi ter predlagala zavrnitev tožbe.

8. Po pozivu sodišča je tožnica v vlogi z dne 21. 4. 2021 navedla, da je tožba uperjena zoper prvo- in drugostopenjsko odločbo. Iz vsebine tožbe izhaja, da izpodbija tudi 1. točko drugostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na potrdilo z dne 14. 7. 2017. Tožnica je namreč v tožbi prerekala razloge, ki jih je drugostopenjski organ navedel v zvezi z odločitvijo o odpravi potrdil o pravnomočnosti, in je navedla, zakaj je ta odločitev v delu, ki se nanaša na omenjeno potrdilo, napačna. Kot je sklepno navedla, vztraja pri tožbi, ki jo je vložila zoper prvo- in drugostopenjsko odločbo, ter predlogu, da sodišče odpravi izpodbijani odločbi in samo odloči v zadevi, oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno upravno odločanje.

K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V tem upravnem sporu tožnica izpodbija prvostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za spremembo potrdila z dne 5. 7. 2018. S slednjim je prvostopenjski organ potrdilo z dne 14. 7. 2017 (ki ga je predhodno izdal na zahtevo tožnice oziroma njene pooblaščenke in s katerim je potrdil, da so delna odločba z dne 27. 1. 2010, delna odločba z dne 26. 2. 2010 in dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postale pravnomočne dne 12. 7. 2017) popravil tako, da se pravilno glasi, da je delna odločba z dne 27. 1. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna dne 17. 2. 2010; da je delna odločba z dne 26. 2. 2010, v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna dne 25. 3. 2010 in da je dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna dne 3. 2. 2011. Takšna je tudi vsebina potrdila z datumom 11. 7. 2012. 11. Tožnica, kot izhaja iz njene (glede na v drugostopenjski odločbi prejeti nepopolni pravni pouk, pravočasne) opredelitve v vlogi z dne 21. 4. 2021, v upravnem sporu izpodbija tudi po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti sprejeto odločitev iz 1. točke izreka drugostopenjske odločbe, s katero je nato drugostopenjski organ še zavrnil vloženo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo in zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Čeprav v vlogi z dne 21. 4. 2021 med ostalim navaja, da izpodbija 1. točko izreka drugostopenjske odločbe, kolikor se nanaša na potrdilo z dne 14. 7. 2017, je glede na to, da tožnica obenem jasno vztraja pri tožbi zoper prvostopenjsko odločbo (kar je tudi tisti akt, ki v primeru, kot je obravnavani, sploh daje podlago za upravni spor) in da obenem predlaga odpravo obeh odločb v celoti, sodišče štelo, da se v upravnem sporu izpodbija tudi celotna 1. točka izreka drugostopenjske odločbe.

12. Glede na vsebino izpodbijanih aktov in potrdil, na katere se nanašata, sodišče najprej pojasnjuje, da organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev (v konkretnem primeru pravnega dejstva pravnomočnosti v upravnem postopku izdanih delnih in dopolnilne odločbe); navedeno izhaja tudi iz umestitve ureditve o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180.a člen) med določbe o dokazovanju z listinami. Potrdilo o pravnomočnosti izda po petem odstavku 225. člena ZUP organ na zahtevo stranke ali drugega organa v skladu s 180. členom ZUP. Na podlagi tega, torej 180. člena ZUP organi izdajajo potrdila o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa; v teh primerih se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju ZUP.

13. Kot se je že izreklo Vrhovno sodišče (prim. sklep v zadevi I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020), iz citiranega 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva (od tega, ali je bila posamezna odločba vročena strankam postopka, do tega, ali je za stranke potekel rok za vložitev pravnega sredstva in ali je bilo pravno sredstvo vloženo). To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tukajšnje sodišče dodaja, da glede na povedano v zakonu ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat. 14. V četrtem odstavku 180.a člena ZUP pa je določeno, da lahko stranka zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine, ki ji je bila izdana na podlagi 179. ali 180. člena tega zakona, če na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina ni v skladu s podatki iz uradne evidence. V tem primeru mora organ v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino. Prav tako mora organ odločiti z odločbo, če zavrne zahtevo za izdajo potrdila iz 180. člena ZUP (drugi odstavek 180.a člena tega zakona). Iz citiranih določb ZUP je torej razvidno, da ima stranka pravico zahtevati izdajo potrdila ali spremembo njej izdanega potrdila, organ pa je dolžan, če se z zahtevo ne strinja, o tem odločiti z odločbo. Izdati mora torej upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 (s katerim zavrne v zakonu določeno strankino pravico po pridobitvi spremenjenega ali novega potrdila), ki ga lahko stranka izpodbija v upravnem sporu.

15. Sodišče še pojasnjuje, da, glede na zakonsko ureditev in pravno naravo potrdila, zoper potrdilo pritožba ali drugo pravno sredstvo ni dovoljeno. Stranka, ki ji je bilo potrdilo izdano, lahko, kot že povedano, zahteva spremembo potrdila ali izdajo nove listine v skladu s četrtim odstavkom 180.a člena ZUP, če meni, da izdano potrdilo ni skladno s podatki iz uradne evidence oziroma da ni skladno z resničnim dejanskim stanjem. V tem primeru mora organ v predpisanem roku izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo. Takšna odločba mora imeti sestavne dele, kot jih sicer ima odločba, ki se izda v upravnem postopku. Kot še izhaja iz stališč pravne teorije, bi ob upravičenju stranke, da zahteva spremembo oziroma izdajo novega potrdila, ob očitno ugotovljenih napakah potrdilo lahko spremenil tudi sam organ (k temu sodišče dodaja, da podlago za popravek pomote na potrdilu o pravnomočnosti daje tudi peti odstavek 225. člena ZUP), vendar pa v nobenem primeru organ ne more poseči v obstoječe potrdilo tako, da bi ga npr. razveljavil.1 Upravni organ torej ne more poseči (tudi ne na podlagi pravnih sredstev) v obstoječe potrdilo tako, da bi ga razveljavil ali odpravil. 16. Za obravnavani primer to pomeni, da drugostopenjski organ ni imel pravne podlage za to, da je potrdila z dne 11. 7. 2012, 14. 7. 2017 in 5. 7. 2018 odpravil po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, torej na podlagi izrednega pravnega sredstva, ki, kot jasno izhaja tudi iz določb 274. člena ZUP, omogoča (ob izpolnjenih tam predpisanih pogojih) le odpravo ali razveljavitev upravne odločbe, kar potrdilo po obrazloženem ni. Obenem sta takšna odločitev iz 1. točke izreka drugostopenjske odločbe ter nato pod 2. točko njenega izreka sprejeta odločitev o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo v medsebojnem neskladju (odločitev, da se potrdilo z dne 5. 7. 2018 odpravi, ni skladna z nato sprejeto odločitvijo o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, ki pomeni, da je potrdilo z dne 5. 7. 2018 izdano skladno z zakonom).

17. Kot je bilo že pojasnjeno, mora imeti odločba, s katero se odloči o zahtevi za spremembo potrdila, sestavne dele upravne odločbe, kar pomeni tudi, da mora njena obrazložitev v bistvenem ustrezati standardu, ki izhaja iz prvega odstavka 214. člena ZUP in ki stranki omogoča preizkus sprejete odločitve in njeno učinkovito izpodbijanje. Glede na povedano morajo biti, ko gre za potrdilo o pravnomočnosti oziroma zavrnitev zahteve za njegovo spremembo, v odločbi ugotovljene in pravno utemeljene vse okoliščine, ki vplivajo na nastanek pravnomočnosti. Upravni organ (prvostopenjski ob izdaji svoje odločbe oziroma drugostopenjski organ ob odločanju o pritožbi, 254. člen ZUP) pa se mora tudi obrazloženo izreči do vseh navedb in ugovorov stranke, to namreč izhaja že iz pravice, ki jo stranki zagotavlja 22. člen Ustave Republike Slovenije.

18. Obrazložitev prvostopenjske odločbe predpisanemu standardu ne ustreza, in to tudi po tem ne, ko je razloge odločitve dopolnil oziroma spremenil drugostopenjski organ. V tej zvezi sodišče najprej pripominja, da kolikor drugostopenjski organ razloguje, da vpis lastniških deležev na podlagi delnih in dopolnilne odločbe v zemljiško knjigo dokazuje pravnomočnost teh odločb, pravno takšnemu razlogovanju ni mogoče slediti. Kdaj odločba postane pravnomočna, je odvisno izključno od tistih okoliščin, ki jih kot pomembne za nastop pravnomočnosti opredeljuje zakon. Veljavni ZUP izhodišča za ugotavljanje pravnomočnosti ureja v določbah 6. odseka XIII. poglavja (glej zlasti prvi do tretji odstavek 225. člena). Pri ugotavljanju naveznih okoliščin, ki kot relevantne za nastop pravnomočnosti odločbe izhajajo iz zakonske ureditve, pa je treba upoštevati tudi s posameznimi vprašanji povezane nadaljnje določbe zakona. In sicer so relevantne določbe ZUP; če gre za odločbe, izdane po prej veljavnem ZUP/1986, so lahko relevantne tudi določbe tega zakona; seveda kolikor v specialnem zakonu ni določeno drugače, kar vse pa je treba v odločbi jasno obrazložiti. Navedeno velja tudi za utemeljitev ugotovitev o tem, kdaj je bila posamezna odločba vročena stranki oziroma zanjo pooblaščencu in s tem povezano presojo obstoja pooblastila. Prvo- in drugostopenjski organ vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev, nista navedla. V njuni obrazložitvi tako ni navedeno niti, kdaj sta bili vročeni delni odločbi z dne 27. 1. 2020 in 26. 2. 2010 in dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010, kdaj je potekel rok za vložitev pravnega sredstva (pritožbe in tožbe) ter ali je bilo pravno sredstvo vloženo. Že zato izpodbijane prvostopenjske odločbe ni mogoče preizkusiti. Upravna organa pa se tudi nista obrazloženo opredelila do vseh v tožničini zahtevi in pritožbi podanih ugovorov (v zvezi z vročanjem odločb in s tem povezanim obstojem ustreznega pooblastila); kolikor sta se, pa svojih navedb nista (tudi s pravnega vidika) obrazložila tako, da bi bilo mogoče kot neutemeljen zavrniti tožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi, ki tožnici onemogoča preizkus odločitve in učinkovito uveljavljanje ugovorov v postopku sodnega varstva. Drugostopenjski organ je, namesto da bi dopolnil razloge prvostopenjskega organa in obrazloženo odgovoril na pritožbene navedbe, te pavšalno zavrnil kot brezpredmetne, s sklicevanjem, da je tožnica molče privolila v zastopanje preko A.A. in določbo 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki pa se nanaša na ugotavljanje (pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva) ničnosti (upravne odločbe). Glede na navedbe obeh strank in zaradi pravilnega odločanja v ponovnem postopku pa sodišče na tem mestu pojasnjuje, da v imenu pravnih prednikov opravljena dejanja načeloma veljajo tudi za njihove pravne naslednike ter nadalje, da za sam upravni postopek ni bistvena presoja notranjega razmerja med stranko in pooblaščencem, pač pa izkaz upravičenosti za zastopanje (na temelju pooblastila), kot ga zahtevajo za konkretni postopek relevantne določbe ZUP oziroma ZUP/1986 ali specialnega zakona.

19. Iz navedenega torej izhaja, da sta izpodbijana akta nezakonita, ker sprejeta odločitev nima zakonske podlage oziroma ker je zaradi pomanjkljivih razlogov ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo ter je odpravilo prvostopenjsko odločbo in na temelju pooblastila iz tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 tudi drugostopenjsko odločbo v celoti in zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, da v zadevi ponovno odloči ob upoštevanju stališč iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, in sicer na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijana akta odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, takšno odločanje je po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 namreč zgolj možnost, ki se kot odstop od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi izjemoma, če je zahtevek za to ustrezno postavljen (drugi odstavek 30. člena ZUS-1) in če stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tudi tožnica sama je v upravnem sporu kot zanjo sprejemljivo obliko pravnega varstva navedla tudi vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek.

K II. točki izreka:

21. Ker je s tožbo uspela, je tožnica na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena, da ji toženka povrne stroške tega upravnega spora, ki jih je sodišče odmerilo na temelju določb Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je tožnica, ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena na seji in da je tožnico v postopku kot pooblaščenka zastopala odvetnica, v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, vključno z materialnimi (razen sodnih taks, ki pa v tej zadevi niso bile plačane). Povračilo vseh (tudi doslej nastalih) stroškov upravnega postopka pa je stvar odločanja v ponovnem upravnem postopku. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške tega upravnega spora v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, glej zlasti komentar k 180. in 180.a členu ZUP.