Jedro

Napake, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, niso razlog, ki bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep in sodba potrdita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen primarni zahtevek, s katerim tožnik zahteva razglasitev oporok z dne 18.6.2001 in 18.3.2003 za neveljavni. Zavrnjen je tudi podredni ugotovitveni zahtevek, da obstoji tožnikova terjatev v višini 1.195.000,00 SIT do pokojne A. F. in da se ta terjatev poplača iz kupnine in drugih virov, izhajajočih iz premoženja zapustnice. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožnik dolžan povrniti tožencem nerazdelno v znesku 1.411,17 EUR.

2. S sklepom z dne 20.5.2014 je zavrnjen tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje – v stanje pred izdajo sodbe z dne 17.9.2013 in pred narokom z dne 17.9.2013. 3. Zoper obe odločbi – sodbo in sklep – se pritožuje tožnik.

O pritožbi zoper sklep z dne 20.5.2014

4. Sklep pritožnik označuje za nezakonit in predlaga njegovo spremembo tako, da bo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodeno, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se naroka, razpisanega za dne 17.9.2013 zaradi bolezni ni mogel udeležiti. Zaradi bolezni ni bil sposoben aktivno spremljati postopka in aktivno sodelovati. Bolezen se je nenadno in nepredvidljivo poslabšala prav pred razpisanim narokom dne 17.9.2013, o čemer je bilo sodišče seznanjeno z dne 12.9.2013 po faksu poslano vlogo in priloženim zdravniškim potrdilom z dne 11.9.2013. Oboje je bilo poslano tudi priporočeno po pošti dne 13.9.2013. Sklicuje se na zdravnikov izvid, ki potrjuje, da je bolezen nenadna in nepredvidljiva in da mu je onemogočila prihod na sodišče ter sodelovanje pri procesnem dejanju. Ker je sodišče narok kljub temu opravilo, ni mogel podati svojih zahtev, predstaviti dejstev in predložiti dokazov. Potvorjenost oporok bi dokazal na glavni obravnavi s pričami in listinami ter ustnimi dokazi, pa mu to ni bilo omogočeno. Zatrjuje kršitev procesnih predpisov in svojo diskriminiranost. Tudi če bi bil pripeljan na narok, svojih interesov ne bi bil sposoben zastopati. Opozarja, da gre za procesno odločitev, ki bi morala biti sprejeta v poenostavljenem postopku in se sklicuje na 116. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter Ustavo RS. Trdi, da bi sodišče lahko zahtevalo dodatne zdravstvene izvide, tako od tožnika kot od lečečega zdravnika, pa tega ni storilo. Meni, da je odločitev pristranska in subjektivna in da ne temelji na dokazih in argumentih. Navaja, da je bila njegova vloga za brezplačno pravno pomoč zavrnjena, verjetno zaradi splošnega varčevanja v sodstvu. Navaja, da so njegove nepremičnine obremenjene nad svojo vrednostjo. Je brez sredstev, brez prihrankov in brez premoženja. Prilaga odločbo, ki izkazuje, da je upravičen do socialne pomoči v višini cca 240,00 EUR. Zavrača očitek, da namerno zavlačuje postopek. Zanika zlorabo procesnih pravic. Navaja, da je bil že dvakrat hospitaliziran, da je bolezen kronične narave, da je ponavljajoča, nenadna in nepredvidljiva, kar vse potrjujejo zdravstveni izvidi. Ker je sodišče zadevo tudi napačno pravno interpretiralo, je kršena tudi pravica do poštenega in nepristranskega sojenja. Zaradi slabega gmotnega stanja ne more plačati odvetnika; socialna pomoč je njegov edini dohodek. Tudi če bi imel sredstva, zadeve v času do dne 17.9.2013 izvedenega naroka ni bil sposoben predstaviti odvetniku. Meni, da se sodišče spušča v sistem in način zdravljenja, ki je v pristojnosti zdravnika specialista. Meni, da bi moral biti razpisan narok za vrnitev v prejšnje stanje, ker za zamudno naroka ni kriv. Trdi, da je zaradi zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje tožena stranka privilegirana, on pa oškodovan.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi zamuda naroka je lahko razlog za vrnitev v prejšnje stanje. S prvim odstavkom 116. čl. ZPP je predvidena vrnitev v prejšnje stanje v primeru, ko stranka narok oz. rok zamudi iz upravičenega vzroka. Za upravičen vzrok gre, ko stranka narok ali rok zamudi in neko pravico izgubi zaradi lastne nezakrivljene zamude. V obravnavni zadevi ne gre za tak primer. Na narok dne 17.9.2013 je bil tožnik pravočasno vabljen, vendar nanj ni pristopil. Za preložitev naroka je brezuspešno zaprosil. Prošnjo za preložitev je utemeljil s slabim zdravstvenim stanjem – zdravstvenim stanjem, zaradi katerega ni bil sposoben sodelovati na naroku. Sodišče mu ni sledilo in naroka ni preložilo.

7. Tožnikova odsotnost z naroka je posledica zavrnitve predloga za preložitev naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje se je s tožnikovo prošnjo za preložitev naroka seznanilo in presojalo razloge, s katerimi je tožnik utemeljil predlog za preložitev naroka. Odločilo se je za izvedbo naroka v tožnikovi nenavzočnosti. Če se je odločilo pravilno, procesna pravila niso bila kršena. Če je ravnalo nepravilno, bo pritožnik procesno kršitev uveljavil s pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku. Ker je razlog, s katerim tožnik utemeljuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje, očitno neutemeljen, narok ni bil potreben (drugi odstavek 120. čl. ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je odločilo skladno s sodno prakso, ki napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ne šteje za razlog, ki bi opravičeval vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik namreč ne zatrjuje, da se naroka ni udeležil zaradi lastnega nezakrivljenega ravnanja, ampak zaradi nepravilnega ravnanja sodišča – protipravne zavrnitve njegove prošnje za preložitev naroka. Napake, ki naj bi jih (jih je) zagrešilo sodišče prve stopnje, ne morejo biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Gre za razlog, upošteven v pritožbenem postopku zoper končno odločitev. Pritožbeno sodišče ga bo obravnavalo, saj ga tožnik uveljavlja tudi kot pritožbeni razlog – v pritožbi zoper sodbo, s katero je o zadevi odločeno.

O pritožbi zoper sodbo z dne 17.9.2013

9. Tožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v sojenje prvostopenjskemu sodišču pred drugim sodnikom. Razpravljajoči sodnik je bil okužen že s prvo sodbo z dne 8.10.2009. Ni izbiral sredstev, žaljivk, niti prirejenih konstruktov, prirejal je dejansko stanje, zmotno uporabljal materialno pravo, bistveno kršil določbe postopka, delal procesne napake, vse z namenom potrditi enako zavrnilno sodbo, kot jo je enkrat že izdal, pa jo je pritožbeno sodišče zavrnilo. Sodbo označuje za absolutno nezakonito in nedopustno. Meni, da je tožena stranka privilegirana, njemu pa odvzeta pravica do poštenega sojenja. Meni, da je grobo kršenih kar nekaj določb 339. čl. ZPP, ker sodišče ni prisluhnilo niti enemu od njegovih dokazov. Njegovi dokazi se sploh izvajali niso. Ker sodišče ni preložilo naroka za glavno obravnavo, mu ni bilo omogočeno, da poda dejstva in dokaze. Kršene so mu bile neodtujljive ustavne pravice iz 21., 22., 23. in 25. čl. Ustave RS. Meni, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, ker zakonske določbe, ki bi morale biti uporabljene, niso bile uporabljene, ali pa so bile uporabljene nepravilno. Če bi bilo sojenje pošteno, bi dokazal, da sta oporoki z dne 18.6.2001 in 18.3.2002 neveljavni. Oporoki sta bili doseženi s pomočjo zvijače in v zmoti, zadnja oporoka pa je celo ponaredek in kriva listina. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno tudi pri odločitvi o pasivni legitimaciji. Legitimacija v postopku sploh ni bila omenjena, toženci se nanjo niso sklicevali, zato gre za nedopustno novoto, ki je sodišče ne bi smelo presojati. Sicer pa bi bil tudi ta ugovor ovržen, če bi tožnik lastne interese lahko zagovarjal. Kljub temu, da tožnik zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni na naroku ni mogel sodelovati, sodišče ni prisluhnilo njegovi vlogi za preložitev obravnave. S tem so mu bile grobo kršene pravice, med drugim pravica do sodnega varstva. Pisni vlogi za preklic je priložil „ZP“ obrazec oz. zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem. Gre za standardiziran obrazec, zato drugačnega ni mogel uporabiti. Sodišče prve stopnje se spreneveda oz. vsaj nerodno obrazlaga, da tožnik dostavlja enaka zdravniška potrdila, kajti zdravniška potrdila so tipizirana in taka potrdila zahteva zakon. Tožnikova prošnja za preklic naroka in preložitev naroka na drug termin ni bila upoštevana, kljub temu, da je bila zakonita, legitimna, in utemeljena. Gre za grob poseg v pravico do sodnega varstva. Ker sodišče naroka ni preložilo, tožniku ni bilo omogočeno, da bi predstavil svoj zahtevek in ga dodatno utemeljil, izvedeni pa niso bili niti dokazi, ki so bili pravilno in zakonito predloženi sodišču. Sklicuje se na drugi odstavek 115. čl. ZPP in navaja, da je potrdilo o upravičeni odsotnosti napisala visoko usposobljena zdravstvena oseba, specialist psihiater. Da je tožnikova bolezen nenadna in nepredvidljiva, izhaja iz diagnoze duševne bolezni, ki se lahko v trenutku spremeni oz. stanje poslabša. V obravnavnem primeru se je to tudi zgodilo. Nasprotuje ugotovitvi, da bi si lahko priskrbel zagovornika, saj ga že zaradi bolezni ni bil sposoben angažirati. Drugi razlog pa je, da za plačilo odvetnika nima denarja. Je brez službe, prijavljen na zavodu za zaposlovanje, brez dohodkov. Njegova prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči je bila z odločbo Bpp 155/2013 z dne 19.7.2013 zavrnjena. Vloge tožniku piše druga oseba, zato na osnovi vlog ni mogoče sklepati na tožnikovo zdravstveno stanje. Z navedbo, da tožnik ves čas postopka vlaga obširne pripravljalne vloge se tožniku jemlje verodostojnost. Iz zdravniških izvidov je razvidno, da takih vlog tožnik ni sposoben pisati. Z. M. in R. M. v predmetni zadevi nista sodelovala in nista ne pasivna ne aktivna dediča. R. M. je od zadeve odstopil, torej ni vlagal tožbe za razveljavitev oporoke, Z. M. pa ni pristopil niti na zapuščinsko obravnavno. Zanj velja enako kot za M. M. in J. R., ki nista niti na aktivni niti na pasivni strani. Ocenjuje, da zadeve, ki jih navaja sodišče, niso primerljive z obravnavno zadevo. Meni, da je že na podlagi 195. čl. ZPP mogoče zavrniti argumentacijo prvostopenjskega sodišča. Razen tega je bil ugovor pasivne legitimacije s strani tožencev podan prepozno, šele na zadnjem naroku. Vse to velja za primarni in podredni tožbeni zahtevek.

10. Toženca I. G. in A. M. sta na pritožbo odgovorila. I. G. navaja, da se tožnik že od začetka sojenja obravnav ne udeležuje in s tem otežuje postopek. Predlaga zavrnitev pritožbe. Tudi A. M. opozarja na tožnikovo zavlačevanje postopka in predlaga zavrnitev pritožbe. Sklicuje se na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in navaja, da tožnik na različne načine postopek zavlačuje. Opozarja, da postopek traja že več kot 12 let. Za absurdno označuje, da se tožnik ni udeležil niti enega naroka za glavno obravnavo. Meni, da tožnik ni nesposoben sodelovati v postopku, saj je bil dne 21.11.2013 osebno navzoč na Okrožnem sodišču v Novem mestu v zadevi I Pg 464/2011. Tudi k specialistu psihiatru v 45 km oddaljeno S. je lahko prišel; viden je bil pri košnji trave dne 3.11.2013 ob 13.30 uri. Še vedno je direktor podjetja R., d.o.o.. Vsekakor bi tožnik lahko nastopal tudi po odvetniku. Oseba, ki tožniku piše vloge, bi mu lahko pomagala tudi na sodišču. Tožnik pa tudi na drug način zavlačuje postopek: vlaga nepodpisane vloge, ne plačuje sodnih taks. Sodnik se je na vse načine trudil, da bi tožniku omogočil sodelovanje v postopku (oprostitve plačila sodnih taks, prestavljanje datumov narokov …).

11. Pritožba ni utemeljena.

12. S 115. čl. ZPP predpisana pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo in opravičljiv razlog, ki mora biti podprt z dokazom. Pravilo iz 115. čl. ZPP, ki preložitev naroka omogoča iz upravičenih razlogov, ni bilo kršeno, saj tožnik, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, nobenega od pogojev, ki sta pogoj za preložitev naroka (opravičilo in opravičljiv razlog), ni izkazal. Ker je preložitev naroka izjema od splošnega pravila, da se razpisani naroki izvedejo, izhajajočega iz načela ekonomičnosti postopka (11. čl. ZPP), se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se za dne 17.9.2013 razpisani narok izvede.

13. Na narok, ki se je vršil dne 17.9.2013, je bil tožnik pravočasno vabljen. Vabilo je prejel že dne 16.7.2013. Narok je bil določen po zaključku obdobja, trajajočega od 26.6.2013 do 11.9.2013, v katerem tožnik na narokih zaradi bolezni ni bil sposoben sodelovati. Tožnik sam je sodišču posredoval podatek o obdobju nesposobnosti za nastopanje pred sodiščem in ga dokumentiral s potrdilom osebnega zdravnika – psihiatra. Za preložitev naroka, razpisanega za dne 17.9.2013, je tožnik zaprosil 12.9.2013, torej pet dni pred predvidenim narokom. Iz prošnje je razvidno, da se obdobje njegove nesposobnosti sodelovanja na naroku, ki je trajalo dva meseca in pol, nadaljuje od 11.9.2013 dalje oz. podaljšuje (vsaj) do 27.11.2013, torej (vsaj) za dva meseca in pol. Že iz te kronologije je razvidno, da ne gre za bolezen, ki bi bila nenadna in nepredvidljiva. Če pa upoštevamo, da je tudi pred tem tožnik iz zdravstvenih razlogov zaprosil za preložitev narokov dne 4.5.2013, 1.9.2004 in 2.7.2004 (vsakokrat mu je bilo ugodno), je še toliko bolj očitno, da gre za tožnikovo kronično bolezensko stanje in ne za nenadno in nepredvidljivo bolezen. Tožnikove napovedi obdobij, v katerih naj bi bil sposoben sodelovati v postopku, so se izkazale za nepravilne. Pritožbeno sodišče soglaša, da razlog, ki ga je za svojo odsotnost z naroka tožnik navedel, ne opravičuje preložitve naroka. Glede na naravo svoje bolezni bi tožnik moral aktivno sodelovati s sodiščem; sodišče seznanjati z eventualnim nihanjem bolezenskega stanja, poskrbeti za svoje zastopanje in izvesti ostale ukrepe, ki bi zagotovili njegovo udeležbo v postopku, njegovo prisotnost oz. zastopanje njegovih interesov na naroku dne 17.9.2013. 14. Sodišče mora imeti možnost, da preveri in se prepriča o opravičljivosti strankine nedosegljivosti za nastopanje pred sodiščem. Tožnik je vlogi z dne 6.10.2009 predložil Psihiatrično poročilo in mnenje z dne 17.9.2009 (list. št. 129 do 130), na osnovi katerega se je sodišče lahko seznanilo z njegovo boleznijo, po tem datumu pa tožnik sodišča z razvojem oz. stanjem svoje bolezni ni seznanjal. Psihiatrično poročilo in mnenje z dne 17.9.2009 je bilo izdelano ob priliki poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja. V poročilu se predvideva intenzivno zdravljenje z antidepresivno medikacijo in psihoterapijo. Kakšni so bili rezultati tega intenzivnega zdravljenja, tožnik sodišča ni seznanil. Zdravniška potrdila, ki jih je priložil kasnejšim prošnjam za preložitev narokov, sodišču niso omogočala preveritve opravičljivost izostanka. V okoliščinah, kakršne so zgoraj opisane, zgolj skopo opravičilo o tožnikovi nesposobnosti obravnavanja zadeve na sodišču (na dan naroka in 17.9.2013 in še nadaljnja dva meseca in pol) ne zadošča. V okoliščinah, ko tožnik v zadnjem letu že tretjič zapored ni bil sposoben pristopiti na narok, bi opravičilo moralo biti argumentirano in ne zadoščajo izpolnjene rubrike na obrazcu, ki je strankam v pomoč pri opravičevanju odsotnosti.

15. Obravnavanje pred sodiščem tožniku ni bilo onemogočeno. Tožnik, ki se očitno že leta dolgo bori z duševno boleznijo, bi moral upoštevati svoje zdravstveno stanje in v obdobju, ko mu je zdravstveno stanje to dopuščalo, poskrbeti, da bodo trditve pravočasno in celovito podane in da bo za njegovo zastopanje na sodišču poskrbljeno. Stranki sta pri varovanju svojih interesov v postopku dolžni ravnati skrbno (9. čl. ZPP). Zlasti bi bilo skrbnost pričakovati od pritožnika, saj z dne 13.5.2003 vloženo tožbo on uveljavlja pravno varstvo. Odgovora tožencev na tožbo sta mu bila vročena že v februarju in marcu 2006. Po tem datumu tožnik ni vlagal vlog, ki bi obravnavale vsebino spora, ampak so se obravnavale izključno njegove vloge za preložitev narokov, predlogi za vrnitev v prejšnje stanje in predlogi za oprostitev plačila sodnih taks. V takó dolgem obdobju bi tožnik sodišču lahko podal potrebne trditve in dokaze in tudi poskrbel za svoje zastopanje (bodisi po odvetniku bodisi po osebi, ki mu nudi pravno pomoč). Spor se vodi pred Okrajnim sodiščem, kjer so pooblaščenci lahko tudi osebe, ki nimajo opravljenega pravniškega državnega izpita. Pritožbenemu očitku, da je bila z izvedbo naroka dne 17.9.2013, za preklic katerega je tožnik brezuspešno zaprosil, kršena tožnikova pravica do obravnavanja pred sodiščem, zato ni mogoče pritrditi.

16. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker ni tožena prava stranka. Odločitev je pravilna. Pravilni so tudi razlogi, ki to odločitev utemeljujejo in materialnopravno izhodišče, ki ga je sodišče prve stopnje podalo v 11., 12. in 13. točki obrazložitve. V sodni praksi je že dolgo časa utrjeno pravno stališče, da so v sporih o veljavnosti oporoke in obstoju terjatev do zapuščine vsi dediči nujni sosporniki. To pomeni, da morajo v pravdi nastopati vsi – bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani – ne glede na njihovo predhodno priznanje zahtevka ali pasivnost pri uveljavljanju pravic v zapuščinskem postopku. Neutemeljeno se zato pritožnik sklicuje, da zakoniti dediči Z. in R. M. ter M. M. in J. R. v zapuščinskem postopku svojih pravic do sedaj niso uveljavljali. Meritorna odločitev o postavljenem zahtevku namreč vpliva oz. se razteza tudi na njihov pravni položaj. Obe sporni razmerji (veljavnost oporoke in obstoj terjatve do zapuščine) je mogoče rešiti samo na enak način za vse oporočne in zakonite dediče, zato se štejejo za enotno pravdno stranko (196. čl. ZPP). Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja (145. čl. Zakona o dedovanju) pa narekuje, da so v sporu o veljavnosti oporoke in obstoju terjatev do zapuščine nujni sosporniki.

17. Legitimacija za sodelovanje v postopku je sestavni del materialnega prava, ki ga sodišče pozna in ga mora pravilno uporabiti. Neutemeljen je zato očitek, da so toženci ugovor pasivne legitimacije podali prepozno. Neutemeljen je očitek, da dokazovanje ni bilo izvedeno. Na naroku dne 17.9.2013 so bili prebrani listinski dokazi, ostali dokazi pa za odločitev niso bili potrebni.

18. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.