Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v odnosu med strankama ni moč sklepati o ogroženosti predlagateljice s strani nasprotnega udeleženca, ki bi imela za posledico izrek ukrepov po 19. členu ZPND (ki bi terjal takojšnjo zaščito žrtve pred povzročiteljem nasilja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti nasprotnemu udeležencu 149,33 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovoru nasprotnega udeleženca z dne 8. 7. 2019 ugodi in se sklep Okrožnega sodišča na Ptuju V N 116/2019 z dne 2. 7. 2019 v celoti razveljavi (točka I izreka), predlog predlagateljice za izvršitev denarne kazni se zavrne (točka II izreka) ter je predlagateljica dolžna nasprotnemu udeležencu v 8. dneh od prejema tega sklepa povrniti nasprotnemu udeležencu 261,32 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njegovo spremembo v smislu zavrnitve ugovora nasprotnega udeleženca oziroma podrejeno njegovo razveljavitev. Sodišče prve stopnje je storilo napako, ko se je pri presoji zgolj osredotočilo na dogodek 1. 6. 2019, saj je predlagateljica zatrjevala, da je žrtev nasilja že daljše časovno obdobje, zadnje leto pa se nasilje zgolj stopnjuje. Izpostavlja, da je predlagateljica v svoji izpovedbi povedala, da se nasprotnega udeleženca boji, od leta 2013 dalje tudi iz razloga strahu odklanja spolnost z njim, nasprotni udeleženec pa ji je že pred dogodkom 1. 6. 2019 grozil, da jo bo ubil, zažgal hišo, zaradi česar je iskala tudi psihiatrično pomoč (v spis je predložila potrdilo psihiatra, do katerega se sodišče ni opredelilo). Opozarja, da je predlagateljičin brat B. R. izpovedal, da ga je 1. 6. 2019 sestra poklicala po telefonu, da se nad njo izvaja psihični pritisk in mu je že večkrat pred tem potožila, da se nasprotni udeleženec dere nad njo, da ničesar prav ne naredi in je tudi sam videl, kako se nanjo dere, da se je začela zaradi tega kar tresti. Navedeno jasno dokazuje, da se ga predlagateljica boji ter je žrtev nasilja, upoštevajoč da navedena priča ni v slabih odnosih z nasprotnim udeležencem ter nima interesa, da bi ga po krivem bremenila. Poleg tega je sestra nasprotnega udeleženca M. C. izpovedala, da se je predlagateljica vedno umikala, ko so bili na obisku, da je predhodno odšla domov ob vsaki priložnosti, kar dokazuje, da se je počutila nelagodno ob nasprotnem udeležencu. Vse navedeno bi sodišče moralo upoštevati pri presoji. Sodišče je prevelik pomen pripisalo okoliščini, da je predlagateljica nasilje prijavila šele 14 dni po dogodku, pri čemer izpostavlja, da se je nasprotni udeleženec po dogodku z dne 1. 6. 2019 umaknil in ga ni bilo doma nekaj dni, sodišče pa tudi napačno zaključuje, da v kolikor bi nasprotni udeleženec dejansko izvajal nasilje nad njo, ga ne bi vozila in spremljala k psihiatru. Vendar po mnenju predlagateljice to logično pomeni ravno nasprotno, da je obupno iskala pomoč oziroma želela, da nasprotni udeleženec preneha piti, saj je bilo njegovo nasilje v velikem delu povezano z alkoholom. Pri tem opozarja, da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da se nasprotni udeleženec ni udeležil zadnje kontrole v mesecu juliju, kar po stališču predlagateljice potrjuje, da ponovno uživa alkohol, posledično pa povečuje tudi pritisk nad predlagateljico v alkoholiziranem stanju. Sodišče ni upoštevalo vseh relevantnih dokazov, ki potrjujejo, da je predlagateljica žrtev nasilja, tako ni upoštevalo, da je zaradi psihičnih pritiskov nasprotnega udeleženca iskala psihiatrično pomoč, prav tako izpovedi brata, meni pa da bi moralo sodišče v vsakem primeru zaslišati še pričo Z. Š. R., s čimer ji je kršilo pravico do izjave, saj je predlagateljica zatrjevala, da bi priča lahko potrdila, da je nasprotni udeleženec nanjo izvajal pritisk. Priglaša stroške.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem postopku se uporabljajo določbe Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), subsidiarno na podlagi prvega odstavka 22.a člena ZPND pa Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), na podlagi 42. člena ZNP-1 pa se subsidiarno uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

6. Nasilje v družini je opredeljeno v 3. členu ZPND. To je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana (povzročitelj nasilja) proti drugemu družinskemu članu (žrtev) oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve, ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok. Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnje z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe, psihično nasilje pa so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. Zoper povzročitelja nasilja lahko sodišče na predlog žrtve ali Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) z njenim soglasjem (22.b člen ZPND) izreče ukrepe, ki so primeroma opredeljeni v 19. členu ZPND.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da predlagateljica ni uspela dokazati, da nasprotni udeleženec nad njo izvršuje psihično nasilje na način, da se ga boji in se počuti ogroženo, zato je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca ter v celoti razveljavilo predhodno izdani sklep dne 2. 7. 2019, s katerim je predlogu predlagateljice ugodilo brez kontradiktornega postopka.

8. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in 336. člena ZPP), prav tako ne kršitev, na katere se v pritožbi sklicuje predlagateljica (kar bo predmet nadaljnje obrazložitve) in je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva ter na podlagi argumentirane dokazne ocene sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje ter v nadaljevanju odgovarja le na pritožbena izvajanja.

9. Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno presojalo, ko se je pri presoji osredotočilo zgolj na dogodek z dne 1. 6. 2019. Ugotoviti namreč je, da je predlagateljica zatrjevala, da ji je tega dne nasprotni udeleženec grozil in žalil ter posledično pri njej povzročil ogroženost, zgolj pavšalno pa je zatrjevala, da nasprotni udeleženec nad njo izvršuje nasilje vse od leta 2014. Zaradi tega se je sodišče prve stopnje pravilno v okviru kontradiktornega postopka, po tem ko je nasprotni udeleženec zanikal obstoj dogodka kot ga je zatrjevala predlagateljica, osredotočilo na ta dogodek. Prav na podlagi tega dogodka je bil namreč s strani sodišča prve stopnje izrečen ukrep s prepovedjo približevanja nasprotnega udeleženca predlagateljici ter prepustitve hiše v izključno uporabo predlagateljici, s katerim je bilo bistveno poseženo tudi v osebnostne pravice nasprotnega udeleženca, ki naj bi bil potrditvah predlagateljice povzročitelj nasilja zoper njo.

10. Dokazna ocena vseh v postopku izvedenih dokazov, v kateri se je sodišče prve stopnje opredelilo do vprašanja verodostojnosti izpovedb obeh udeležencev postopka ter zaslišanih prič, je tudi po oceni sodišča druge stopnje dala podlago za zaključek, da je dogodku botrovala ljubosumnost predlagateljice, ki je očitala nezvestobo nasprotnemu udeležencu, posledično pa so bile na eni in drugi strani izrečene določene žaljivke, vendar ne takšne, kot jih je v predlogu zatrjevala predlagateljica (grožnja z ubojem in uničenjem hiše). Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je predlagateljica v svoji izpovedbi potrdila trditve nasprotnega udeleženca, da je zaradi očitanja mu nezvestobe dejansko sama pričela prepir tega dne, kar je potrdila tudi sestra nasprotnega udeleženca, ki jo je tega dne poklicala sama predlagateljica. Ta priča je potrdila trditve in izpovedbo nasprotnega udeleženca, ko hkrati predlagateljičina brat in mati nista potrdila trditev predlagateljice, da bi naj po telefonu slišala grožnje nasprotnega udeleženca. Ne le-to, predlagateljičin brat ni vedel povedati, kaj naj bi nasprotni udeleženec govoril, hkrati pa je zanikal, da bi bila ob tej priliki prisotna njegova mati, slednja pa tudi svoje prisotnosti ni potrdila, kar pomeni, da so se te trditve predlagateljice izkazale za povsem neresnične. Za neresnične so se izkazale tudi trditve predlagateljice o uživanju alkohola nasprotnega udeleženca, saj iz predložene zdravstvene dokumentacije nasprotnega udeleženca izhaja, da uspešno abstinira in ne uživa alkohola (razlogi sodišča prve stopnje v točki 13 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11. Niso utemeljeni očitki predlagateljice, da ji je bila odvzeta pravica do izjave, ker sodišče ni zaslišalo pričo Z. Š. R.. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da naj bi priča potrditvah predlagateljice vedela povedati zgolj to, kar ji je povedala predlagateljica sama, torej nič iz svojega lastnega zaznavanja. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno dokaz z zaslišanjem te priče zavrnilo.

12. Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja o tem, da se sodišče ni opredelilo do potrdil, ki jih je predlagateljica predložila sodišču, iz katerih izhaja, da je iskala pomoč psihiatra. Res je sicer, da je predlagateljica predložila ambulantna izvida z dne 24. 1. 2018 in z dne 16. 8. 2019, ki naj bi dokazovala, da se zdravi zaradi psihičnih pritiskov s strani nasprotnega udeleženca in njegovih ravnanj, do česar pa se ni obrazloženo opredelila (kakšna ravnanja oziroma psihične pritiske naj bi nasprotni udeleženec zoper njo izvajal), pri čemer iz obeh ambulantnih izvidov izhaja zgolj povzetek njenih trditev pri zdravniku ter navedba diagnoze. Ker se predlagateljica ni substancirano opredelila do tega kaj naj bi predložena dokaza potrjevala, se sodišče prve stopnje do njiju niti ni moglo opredeliti.

13. V posledici navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da v odnosu med strankama ni moč sklepati o ogroženosti predlagateljice s strani nasprotnega udeleženca, ki bi imela za posledico izrek ukrepov po 19. členu ZPND (ki bi terjal takojšnjo zaščito žrtve pred povzročiteljem nasilja).

14. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

15. Sodišče o stroških postopka po ZPND odloča po prostem preudarku (osmi odstavek 22.a člena ZPND). Predlagateljica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške, hkrati pa je dolžna nasprotnemu udeležencu povrniti njegove stroške, ki jih je imel z vloženim odgovorom na pritožbo (sestava odgovora 200 točk, 2% materialnih stroškov in 22% DDV), v višini 149,33 EUR, ob upoštevanju, da znaša vrednost odvetniške točke 0,6 EUR (uporaba Odvetniške tarife1 ).

1 Uradni list RS št. 2/2015.