Jedro

Vprašanje, ali se NUSZ odmeri od tožnikovih zemljišč, ker ležijo v varstvenem pasu vodotoka, ni vprašanje oprostitve plačila, temveč vprašanje odmere NUSZ, odločanje o odmeri tega nadomestila pa ni v pristojnosti toženke, temveč davčnega organa. Toženka se je torej v obrazložitvi drugostopenjske odločbe po nepotrebnem oz. izven obsega svoje pristojnosti opredeljevala do vprašanja dopustnosti odmere NUSZ za zemljišča, na katerih gradnja ni mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski občinski organ odločal o tožnikovi zahtevi za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za zemljišči s parc. št. 604/1 in 599/26, obe k. o. ... Zahtevi je ugodil (1. točka izreka) tako, da je odločil, da se na zemljišču s parc. št. 599/26 k. o. ... omenjeno nadomestilo odmeri od površine 10.316 m2 (2. točka izreka), na zemljišču s parc. št. 604/1 k. o. ... od površine 3529 m2, za objekt št. 343 od površine 10 m2, za objekt št. 402 pa od površine 40 m2 (3. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je organ na podlagi prve alineje 10. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Tržič (Uradni list RS, št. 135/03 in nasl. – v nadaljevanju Odlok) ugotovil površini navedenih zemljišč (204 m2 na parc. št. 599/26 k. o. ... in 48 m2 na parc. št. 604/1 iste k. o.), na katerih se nahajajo objekti gospodarske javne infrastrukture in jih odštel od celotne površine zemljišč.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in med drugim pojasnil ureditev pridobivanja podatkov po 218.c členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter še, da na odmero NUSZ ne vpliva dejstvo, da se del zemljišča nahaja v varovalnem pasu vodotoka.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi upravnemu organu očita, da je upošteval le površino, po kateri poteka gospodarska javna infrastruktura, ni pa upošteval, da sta zemljišči v območju varstvenega pasu reke Tržiška Bistrica, na katerem gradnja objektov in trajnih ovir ni dopustna. Meni, da bi morala toženka upoštevati, da se po 9. in 9.a členu Odloka o nadomestilu stavbnega zemljišča v občini Tržič takšno nadomestilo lahko odmerja le za zemljišča, na katerih je gradnja dopustna. Navedeni zemljišči naj sploh ne bi izpolnjevali pogojev za odmero NUSZ. Sodišču predlaga, naj odpravi 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe in v tem obsegu zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da predmet tega postopka ni pravilnost in zakonitost odmere NUSZ, temveč izključno pravilnost in zakonitost odločitve toženke o tožnikovi vlogi za oprostitev plačila NUSZ.

Odlok oprostitve plačila NUSZ ureja v 10., 11., 12., 12.a in 13. členu, z izpodbijano odločitvijo pa je bilo, glede na razloge, ki jih je v svojih vlogah navedel tožnik, odločeno v skladu s prvo alinejo 10. člena Odloka, ki določa, da se za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki so namenjena komunalni in gospodarski javni infrastrukturi, NUSZ ne plača. Tožnik tej odločitvi ne ugovarja, meni pa, da bi morala toženka upoštevati, da zemljišči s parc. št. 599/26 in 604/1, obe k. o. ..., ležita v varstvenem pasu reke Tržiška Bistrica, kjer po prostorskem aktu gradnja objektov in trajnih ovir ni dopustna.

Odlok v navedenih členih kot razlog za oprostitev plačila NUSZ ne določa lege v območju varstvenega pasu vodotoka. Tudi tožnik se v tožbi ne sklicuje na eno izmed določb Odloka, ki urejajo oprostitev plačila NUSZ, temveč na 9. in 9.a člen, ki pa opredeljujeta zazidana in nezazidana stavbna zemljišča po tem odloku, torej zemljišča, od katerih se odmeri NUSZ.

Vprašanje, ali se NUSZ odmeri od tožnikovih zemljišč, ker ležijo v varstvenem pasu vodotoka, torej ni vprašanje oprostitve plačila, temveč vprašanje odmere NUSZ, odločanje o odmeri tega nadomestila pa ni v pristojnosti toženke, temveč davčnega organa. Toženka se je torej v obrazložitvi drugostopenjske odločbe po nepotrebnem oz. izven obsega svoje pristojnosti opredeljevala do vprašanja dopustnosti odmere NUSZ za zemljišča, na katerih gradnja ni mogoča. Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – ZSZ/84) sicer v 62. členu določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancu občinski upravni organ, pristojen za družbene prihodke. Vendar je bila ta določba s kasnejšo zakonodajo o organizaciji davčne službe spremenjena. Tako Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v 403. členu določa, da zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži. V 404. členu ZDavP-2 pa je določeno, da davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmeri zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Iz navedenih določb ZDavP-2 tako izhaja, da je za vodenje postopka odmere nadomestila pristojen davčni urad, ki o nadomestilu odloči z upravno odločbo na podlagi podatkov občine, med katerimi so tudi podatki o površini nepremičnine.

Po navedenem bo tožnik ugovore, ki se nanašajo na dopustnost odmere NUSZ za navedeni zemljišči, lahko uveljavljal v postopku odmere NUSZ. Ker izpodbijana odločba ni bila izdana v postopku odmere NUSZ, pa tožnik njene nepravilnosti oz. nezakonitosti ne more utemeljevati z razlogi, ki niso predmet odločanja o oprostitvi plačila NUSZ.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.