Jedro

Po mnenju vrhovnega sodišča je sicer koristno, da je v opisu dejanja v izreku sodbe - in ne samo v obrazložitvi - navedena ugotovljena količina alkohola v krvi v času povzročitve prometne nezgode, saj je na ta način to odločilno dejstvo tudi povsem konkretizirano. Toda, če v konkretnem primeru sodišče v izreku sodbe ni navedlo, da je imel obsojenec v času povzročitve prometne nezgode najmanj 0,5 g/kg alkohola v krvi, kot je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca, hkrati pa je povsem odveč navedlo stopnjo njegove alkoholiziranosti v času odvzema krvi (to je več kot 5 ur po prometni nezgodi), zaradi tega izrek sodbe ni nerazumljiv.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. M.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 251. člena in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 254. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS/1977). Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 5 mesecev zapora, za drugo 2 meseca zapora in nato izrečena enotna kazen 6 mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 15.3.1995 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V zahtevi navaja, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, je nerazumljiv oziroma sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S pravnomočno sodbo se obsojencu očita, da je imel 5 ur po prometni nezgodi v krvi 1,78 g/kg etilnega alkohola, ni pa povedano kolikšna je bila koncentracija alkohola v obsojenčevi krvi v času povzročitve prometne nesreče, kar je bistveno v tej zadevi. Zato so razlogi sodbe v precejšnji meri s seboj v nasprotju oziroma obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in kar izhaja iz zapisnikov o izpovedbah v postopku zaslišanih prič. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Meni, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Ker sodišče ni ugotovilo obsojenčeve koncentracije alkohola v času storitve kaznivega dejanja, je kvečjemu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar pa ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz opisa kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 271. člena KZ RS/1977, navedenega v izreku pod točko 1) sodbe sodišča prve stopnje, izhaja, da se obsojencu med drugim očita, da je kot voznik osebnega vozila kršil določilo 2. odstavka 164. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), ker je vozil "pod vplivom alkohola, saj je imel v času odvzema 5,10 ur po prometni nezgodi v krvi 1,78 g/kg etilnega alkohola, torej nesposoben za varno vožnjo". Iz obrazložitve navedene sodbe pa je razvidno, da je sodišče ugotavljalo, ali je bil obsojenec pod vplivom alkohola tudi v času povzročitve prometne nezgode. Glede tega pravno relevantnega dejstva je sodišče v sodbi obrazložilo, zakaj ni sprejelo obsojenčevega na glavni obravnavi spremenjenega zagovora, da je po prometni nezgodi spil dva do tri decilitra žganja. Zaključek sodišča, da je obsojenec v času prometne nezgode bil pod vplivom alkohola temelji na obsojenčevem zagovoru pred preiskovalnim sodnikom, izpovedbah prič Z.K. in A.H., ki sta obsojenca ocenila za vinjenega ter mnenju izvedenca nevropsihiatra dr. M.P., ki je bil odrejen za izvedenca, da ugotovi, ali je bil obsojenec pod vplivom alkohola v času povzročitve prometne nezgode. Omenjeni izvedenec je izračunal, da je obsojenec imel - tudi če je verjeti njegovemu zagovoru na glavni obravnavi - v času povzročitve prometne nezgode po vsej verjetnosti 1,23 g/kg, gotovo pa več kot o,5 g/kg alkohola v krvi.

Odločilno dejstvo pri obravnavanem kaznivem dejanju, da je bil obsojenec v času provzročitve prometne nezgode pod vplivom alkohola, je torej navedeno v izreku izpodbijane sodbe, in o tem odločilnem dejstvu so dani tudi jasni razlogi v obrazložitvi pravnomočne sodbe. Po mnenju vrhovnega sodišča je sicer koristno, da je v opisu dejanja v izreku sodbe - in ne samo v obrazložitvi - navedena ugotovljena količina alkohola v krvi v času povzročitve prometne nezgode, saj je na ta način to odločilno dejstvo tudi povsem konkretizirano. Toda, če v konkretnem primeru sodišče v izreku sodbe ni navedlo, da je imel obsojenec v času povzročitve prometne nezgode najmanj 0,5 g/kg alkohola v krvi, kot je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca, hkrati pa je povsem odveč navedlo stopnjo njegove alkoholiziranosti v času odvzema krvi (to je več kot 5 ur po prometni nezgodi), zaradi tega izrek sodbe ni nerazumljiv. Po določbi 2. odstavka ZTVCP se šteje, da je bil udeleženec v cestnem prometu pod vplivom alkohola tudi, če so bili, ne glede na delež alkohola v krvi, s strokovnim pregledom ugotovljeni znaki alkoholnih motenj. Če bi bil izrek sodbe nerazumljiv zgolj zaradi tega, ker ni navedena količina krvi v času povzročitve prometne nesreče, bi to pomenilo, da se v nasprotju s citiranim zakonskim določilom ne bi moglo šteti, da je bil pod vplivom alkohola udeleženec v prometu, za katerega je bilo to dejstvo ugotovljeno s strokovnim pregledom.

Kot že rečeno ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih. S katerimi v postopku zaslišanimi pričami naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju, zagovornik ne pove. Kolikor misli na izpovedbe prič, ki so obsojenca ocenile za treznega oziroma potrdile njegov zagovor, da je pil žganje po prometni nezgodi (N.L., S.O. in F.L.), pa vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe ocenilo kot netočne. Dokazne presoje pa ni moč izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) torej ni podana. Zagovornik je sicer v zahtevi uveljavljal tudi kršitev kazenskega zakona, vendar je ni obrazložil. Zato se vrhovno sodišče skladno z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ni spuščalo v presojo kršitve kazenskega zakona. Prav tako vrhovno sodišče ni presojalo zakonitosti izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 254. člena KZ/1977, saj iz vsebine obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti ne izhaja, da zagovornik vlaga izredno pravno sredstvo tudi glede tega kaznivega dejanja.

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).